Neprijetna čustva so pomembnejša od prijetnih

Prijetna čustva so nekakšna duševna nagrada za vedenje, ki nas je pripeljalo do zadovoljitve potreb in želja, ter so povezana s kakovostjo življenja. V nasprotju z njimi so neprijetna čustva povezana s preživetjem. Evolucijsko gledano so se neprijetna čustva razvila iz nagona po samoohranitvi in nas motivirajo, da poskrbimo zase, kadar ocenjujemo, da je ogroženo naše življenje, imetje, družinski člani ali sorodniki. V kontekstu preživetja so neprijetna čustva torej pomembnejša od prijetnih, je najin pogovor razvil Leo Ivandič, ki od leta 2002 deluje v Šoli čustvene inteligence, kot certificirani predavatelj in svetovalec pa sočasno sodeluje pri izvajanju programov za izboljšanje komunikacije in odnosov, izražanja čustev in osebne rasti.

Katera so ta senčna čustva, ki se jih vsi tako zelo bojimo oziroma jih z različnimi obrambnimi mehanizmi potiskamo v podzavest?
Na tem mestu ne morem našteti vseh neprijetnih čustev, zato naj omenim le nekatera, ki jih pogosteje srečujem v svoji praksi. V teh negotovih časih lahko na prvo mesto postavimo anksioznost oziroma tesnobo ter njej sorodni zaskrbljenost in tremo. Vsa temeljijo na strahu pred negotovo prihodnostjo. K tem lahko prištejemo tudi depresijo, ki je posledica občutka nemoči, izgube življenjskega smisla in upanja v boljšo prihodnost. Depresijo običajno spremljajo različne oblike samoobsojanja, ki se izražajo kot prezir in sovraštvo do samega sebe. Zelo neprijetno čustvo je tudi sram, katerega koren je v predstavi o lastni ustreznosti in temelji na strahu, da nas bodo drugi prepoznali kot neustrezne in nas zavrnili.

Zakaj smo se ljudje na neki točki odločili za umik od tako pomembnega dela sebe?
Vsak posameznik ima svoje razloge. Razlog za odmik od nekaterih čustev lahko najdemo v razmerah, v katerih je posameznik odraščal in se razvijal. Ravnanja s čustvi se po večini naučimo in starši igrajo v tem procesu ključno vlogo. Če straši otroka kritizirajo in zavračajo, kadar izraža določena čustva, se bo ta čustva naučil prikriti ali jih celo potisniti, tako da jih ne bo več čutil. S tem bo izgubil del sebe, v zameno pa bo dobil ljubezen in spoštovanje staršev. Posledica potiskanja čustev je, da človek izgubi doživljajski stik s pomembnim čustvom in se zaveda samo telesne reakcije, ki je povezana z njim. Na primer ne čuti strahu, doživlja pa telesno reakcijo, kot so razbijanje srca, potenje in vznemirjenje. Tako je na eni strani onemogočen, da bi se v situacijah, ko je ogrožen, ustrezno in celostno odzval, kar povzroča frustracije, dogajanje v telesu pa napačno ocenjuje kot bolezenski simptom, ki nima jasnega in prepoznavnega vzroka. To pri marsikom ustvarja začaran krog.

Močan vpliv čustev na somatiko postaja z vedno več boleznimi sodobne družbe vse bolj obravnavana tema. Kako daleč smo?
Čeprav je ocena, da vsaj 60 odstotkov bolezni sodobnega človeka izvira iz nerazrešenih konfliktov v človekovi psihi, smo na ravni celotne družbe šele na začetku reševanja tovrstnih težav. Napredek v medicini in tehnologiji je v zadnjih dvajsetih letih pri marsikom ustvaril iluzorno predstavo, da je z operacijami in sodobnimi zdravili mogoče ozdraviti skoraj vse bolezni. Na tak način na žalost ne moremo zdraviti telesnih posledic, ki primarno izvirajo iz človekove psihe. Morda lahko odpravimo simptome, ne pa vzrokov zanje. Zato verjamem, da izobraževanje na področju čustvene pismenosti ni le korak k boljšim medsebojnim odnosom, ampak tudi korak k boljšemu splošnemu zdravju posameznika in družbe kot celote.

Kako konkretno vplivajo čustva na delovanje našega telesa?
Čustveno vznemirjenje nam da energijo in nas motivira k vedenju, s katerim poskrbimo zase in obvestimo druge, kaj se dogaja v nas in kaj želimo od njih. Jeza, na primer, nam pomaga, da se energično postavimo zase, uveljavimo svojo voljo, opozarjamo na dogovorjena pravila, ko jih kdo krši. Hkrati drugega z jezo kličemo k ustreznemu vedenju. V primeru, da z jeznim vedenjem ne dosežemo želenega rezultata, obenem pa ne želimo odstopiti od svojih pričakovanj, razlogi za jezo ne prenehajo. Tako se lahko jezimo še dolgo po tem, ko smo v že povsem novih situacijah. Energija jeze, ki draži živčevje in hormonski sistem, na dolgi rok deluje škodljivo, ker telo nima časa, da bi si opomoglo. Iz tega izvirajo mnoge psihosomatske težave. Vsako čustvo, ki predolgo traja, pušča določene posledice, ki pa se po navadi pokažejo šele po določenem času.

Sama že nekaj časa opažam, da je moje telo tesno povezano z bolečimi čustvi. Obstaja način, kako kanalizirati boleča čustva mimo telesa?
Čustvena in telesna reakcija sta med seboj zelo povezani, zato ju je težko in nesmiselno obravnavati ločeno. Izražanje čustev je v veliki meri telesni proces, saj jih izražamo s poudarjeno gestikulacijo, telesno držo, obrazno mimiko, načinom govora ipd. Da bi zadržali izražanje določenega čustva, napnemo in zakrčimo iste mišične skupine, s katerim jih izražamo. Wihelm Reich, nemški zdravnik in psihiater, je v povezavi s tem govoril o karakternih mišičnih oklepih. Kronično napete mišice, v katerih zadržujemo neizražena čustva, onemogočajo sproščeno gibanje in marsikdaj prispevajo k poškodbam, saj se sunki hitrih gibov pretogo prenašajo na okostje. V povezavi s tem si lahko pomagamo z vajami, kjer postopoma ozaveščamo napetosti v delih telesa in se jih z gibanjem naučimo sprostiti. Zelo dobra je vadba joge, v mojem primeru pa se je za učinkovito izkazalo ozaveščanje in izražanje čustev s plesom, kot je na primer Entelehijsko gibanje Suzane Rebolj iz Maribora.

Kot primer naj omeniva tesnobo. Kako jo zdravo izraziti?
Čeprav neprijetna, je tesnoba normalna čustvena reakcija na nekatere življenjske izzive: ko postanemo starši, ko se srečamo z novimi delovnimi nalogami, ko nas kakšna bolezen omeji v delovanju, ko se soočimo z možnostjo, da nam bo umrl partner, otrok ipd. Tesnobo ljudje običajno doživljajo, kadar verjamejo, da so se znašli v pomembni življenjski situaciji, v kateri ne bodo mogli najti ustreznih rešitev in obvladati svojega življenja. Razlog za tesnobo po navadi tiči v notranjem konfliktu posameznika, zato jo pogosteje doživljajo ljudje, ki se v povezavi s kakšno pomembno rečjo ne morejo odločiti in narediti konkretnih korakov v smeri reševanja situacije.
Ozaveščanje tesnobnih čustev je marsikdaj težka naloga, saj posameznik ne zmore povezati tesnobnih občutkov z nobeno konkretno situacijo: gre za to, da celotno življenjsko situacijo doživlja kot nekakšno grožnjo, sebe pa kot nekompetentnega, da bi to lahko obvladal.

Kako tesnobo zdravo izraziti?

Kazanje strahu in negotovosti je klic bližnjim, da potrebujemo pomoč. Enako velja za tesnobo, o kateri pa ljudje neradi govorijo, saj vsakdo v javnosti raje kaže svojo močno plat. Sicer pa občutje tesnobe v splošnem lahko zmanjšamo z ozaveščanjem, da posamezniku ni treba poiskati rešitve za vse hkrati, ampak za vsako stvar posebej. Ko se premakne iz posploševanja v konkretne probleme, lahko prebujeno energijo usmeri v delovanje. Seveda je pri vsakem posamezniku drugače, saj ima vsakdo svoje razloge, zaradi katerih reagira s tesnobo.

Ozavestiti, odpustiti ter nato biti iskren in odprt. Je to magična formula za opuščanje pretekle čustvene navlake?
Magičnih formul za zdaj še ne poznam. Morda nekatere metode na prvi pogled delujejo kot magija, vendar če delujejo, imajo svoje logično ozadje, ki ga še ne poznamo ali razumemo.
Ozaveščanje je temeljni ključ v procesu prepoznavanja avtomatizmov, ki vodijo naše vedenje, misli, sklepanje in odločanje. Dejstvo je, da je soočanje s čustvi nujni del naše življenjske poti in osebnega razvoja. Vsi se od malih nog soočamo z žalostjo, ljubosumjem, tesnobo, jezo... Tako kot ena zaljubljenost ni enaka drugi, tudi žalost, jeza in strah nikoli niso povsem enaki – vedno so enkratni. Vedno so posledica enkratnih zunanjih okoliščin, naših preteklih izkušenj in našega trenutnega počutja. Zato z njimi ne moremo ravnati šablonsko. Če se torej hočemo naučiti drugačnega, to je svobodnejšega odzivanja v pomembnih življenjskih situacijah in ustreznejšega ravnanja s svojimi čustvi, jih moramo najprej spoznati. Pri tem pa si moramo odgovoriti na številna vprašanja. Kdaj se pojavi neko čustvo v nas? Kako se počutimo, ko se pojavi v nas? Kaj po navadi naredimo z njim? Kako se odzovemo? Kako se počutimo ob takem odzivu? Bi se želeli odzvati drugače? Kaj nam preprečuje drugačen odziv? Kaj nam to govori o naših predstavah? So te predstave resnične?