Seks po sedemdesetem

Moji lasje so mestoma osiveli, a frizerka pravi, da so še vedno krepki. O barvanju ne razmišljam, ker cenim svojo naravno barvo las. Imam nekaj smejalnih gubic okoli oči in eno vidnejšo telesno gubo, a tonus kože je zgleden. Moje nežno dlakave noge so še vedno čvrste in se poleti na vrtu dobro počutim tudi v kratkih hlačah. Redno hodim na sprehod skozi Tivoli, doma pa oskrbujem rože na pritličnih oknih in urejam manjši okrasni vrt. Kot večina v moji starostni skupini tudi jaz jemljem zdravila proti povišanemu krvnemu tlaku. Zadnja leta precej posedam in strmim v zaslon, nič drugače kot mlajše generacije.

Pred poročili z zanimanjem spremljam oglase, ki sodobnim ženskam v rodni dobi ob nakupu izbranega izdelka omogočajo, da se ponašajo z bujnimi lasmi, zapeljivo poudarjenimi očmi in ustnicami, polnimi prsmi, vitkim pasom in brezhibno prebavo, udobnimi vložki za tiste dni, z ritkami in stegenci brez pomarančne kože in s pobritimi nožnicami na vrtoglavo visokih petkah. Ob vsem tem razkošju mi skoraj ni več treba gledati erotičnih filmčkov v zgodnjih jutranjih urah – nekatere hodite spat s kurami, jaz pač s petelinom.

Na stara leta veliko berem, tudi to revijo prelistam. Ker me modne, kozmetične in karierne zapovedi ne zanimajo, najprej v nizkem letu obdelam horizontalne zgodbe, ki spodbujajo nepotešene žene k zunajzakonskim zvezam in brezvezam, ko pa obrnem list, preletim še transakcijske nasvete, kako naj žene, ki jih požira vrtinec nedovoljenih strasti, raje vlagajo v trdnejšo zakonsko zvezo. Revija za vse okuse, moralne drže in nemoralne položaje. Vertikalne in horizontalne.

Kot večina Kasteličevih zgodb je seveda tudi moja večinoma horizontalna. Jasno, saj poleg svojega občasno razbolelega nosim še sedem križev, moj življenjski spremljevalec pa ne zmore več tako vrtoglavo vertikalnega poleta kakor piloti in mehaniki levo in desno od tega pisanja. Imel sem ženo in ljubico, pa sta zdaj že obe pokojni. Vendar okoli mene brni življenje, še največ pa računalnik: brez ženske družbe se mi je vse krajše življenje namreč spreminjalo v vse daljše dni, zato sem se vpisal v računalniški tečaj, vnuka pa sta mi pokazala pot v svet resničnostne družbene interakcije, Facebook. Glede na moje hobije in zanimanja sta mi najstnika oblikovala tri interesne skupine, v katerih imam trenutno 74 prijateljev. In prijateljic. Navedel sem rojstni datum, nisem pa objavil svoje fotografije, čeprav »face« v angleščini pomeni obraz in mi vnuka pravita, da sem dobra faca. A kdo bi hotel gledati starca? Tudi moj sošolec, ravno tako vdovec, ni objavil svoje slike.

Ampak verjetno vas bolj zanima moja ljubezenska zgodba po sedemdesetem. Začela se je z brstečo pomladjo, torej ni ravno pregreto poletna, a vseeno mi je na stara leta dala naskočen polet v nepričakovane višine, zato je zame to poletna ljubezenska zgodba. Zgodilo se je pred dobrim letom, tako kot marsikatera ljubezenska zgodba; skoraj neverjetno.

***

Pozno popoldne nekega aprilskega dne sem lagodno ovinkaril po Tivoliju in poslušal ubrano ptičje petje, ko ga je za moj tenki posluh vsiljivo preglasilo zagreto kikirikanje mlajšega petelina, za njim pa se je vsulo kakih petdeset, šestdeset kokošk različnih bedrc in zadkov, od godnih do nezgodnih. Obrnil sem se in pogledal še v smer, od koder so pritekale piške s črnimi bedresi. Kakšen pogled na živopisne in razposajene prsi! Bolj ko je bila tekačica zadihana, v lepšem reliefu se je dvigala majčka. In so šle. Vse so me prehitele. Za njimi je ostajal travnik najrazličnejših vonjev in stokanje najmanj pripravljenih. Saj bi jim pomagal, a kaj, ko je bila za moje stare kosti tudi najpočasnejša še vedno prehitra. Grdo bi bilo seveda zamolčati, da sem si ob pogledu na to ritko in ono oprsje zamišljal, kako bi jaz vse to pretipal, najprej s prsti, potem pa še kako drugače, bolj poglobljeno – pred še vsaj petimi leti... No, in so šle. Jaz pa sem ostal sam s pomladnim ptičjim petjem in spominom na mladostno petelinje kikirikanje.

Razmišljal sem že o vrnitvi domov, ko je spet završalo mimo mene. Ista pesem ženskega večglasnega zdihovanja kot prej, a z nekoliko daljšimi pavzami med posameznimi akordi jošk in ritnic. In so šle, spet vse do zadnje. Iskal sem klopco, da bi pred vrnitvijo domov k svojim najdražjim na zalogo posrkal vase omamne vonje raznobarvnih pomladnih rožic. Kakšna lepota vsepovsod! Na prvi klopci ob poti sem zagledal razgreto tridesetletno tekačico, ki si je masirala gleženj leve noge. Očitno se je spotaknila ob delno razgaljenem koreninskem prepletu na stezi. Nameraval sem že prisesti, a sem si v zadnjem trenutku premislil: ne bi se spodobilo. Res je, da rad razmišljam o tem in onem nesojenem ljubezenskem prizoru, nisem pa tak, da bi rinil v mlado rastje. Še preden sem fantazijo do konca domislil, je tik pred menoj tekačica hipoma vstala in bi me, o, kakšna sreča za starejšega moškega, kmalu sama podrla! Z obema rokama me je prijela za nadlaket in previdno posadila na klopco. S to kretnjo mi je dala vedeti, da me ima za starejšega in bolj betežnega, kot dejansko sem. Njenemu občutenemu in mojemu džentelmenskemu medsebojnemu opravičevanju ni bilo konca. Ob tem sem jo natančneje premeril in ugotovil, da ni tridesetletnica, temveč kakšnih deset let starejša.

Vljudno sva se pomenkovala o tegobah staranja in mukah utekavanja, opazoval sem drobni, zaripli obraz, potne srage, ki so se iskrile na razgaljenih delih kože in v združenih hudourniških kapljicah polzele v tesen prostor med strmima hribčkoma, ki sta me, ah, prosila, naj ju že osvojim in pomirim njuno drhtenje! A bil sem diskreten. Le občasno sem z izurjenim pogledom ošinil njene ženstvene obline, gledal sem jo raje naravnost v zelenkaste oči, v katerih je lebdela privlačno nedolžna neizživetost. In ko je rdečica pojemala, se je izpod znoja pred menoj risal nenavadno znan obraz. Kje sem že videl to žensko? Kje sem jo že videl? Seveda, na »Fejsbuku«! Ona je bila ena izmed mojih takratnih 58 prijateljev in prijateljic ter sem jo prav rad sprejel v želeno interesno skupino. Lahko si mislite, kako sva bila presenečena. Svet je majhen, Slovenija še bolj, Ljubljana pa sploh. Torej ni bilo tako neverjetno naključje, da sva se brez posebnega dogovarjanja našla na klopci v parku.

Izmenjala sva si že nekaj daljših interesantnih pisem, a zdaj, ko sva vedela in videla, kdo sva, sva za kakšno stopnjo sestopila v intimnost, ki jo tako radodarno ponuja mednožje, pardon, medmrežje. V hlačah se mi vedno mota nekaj drobiža za pijačo, pa sem jo, vso dehidrirano, povabil na sok na teraso pred tivolskim gradom in štiri kocke ledu za oteklino. »Za deset minut grem lahko z vami, za več ne morem,« je rekla z globokim vzdihom. Grem lahko z vami, grem lahko z vami… Povedala mi je nekaj podrobnosti o svoji družini, otroka navihana najstnika, kot moja vnuka, mož pa da se bo zvečer vrnil s službene poti. Za mizico si je z ledom zamišljeno masirala »raznogavičeni« gleženj in se zastrmela v kipečo vodo v fontani pod gradom, jaz pa v njeno ravno prav kipeče in otečeno oprsje, ki bi ga, v neki fantaziji, rade volje masiral s kockami ledu.

Čudno čutno sem v koncih prstov začutil neverjetno silo, ki me je, upokojenca v skoraj vseh pogledih, vlekla k tej zreli, a zame tako nostalgično, prav boleče mladostni ženski z domom in družino. Iz žepka na tekaških hlačkah je potegnila premočen papirnat robček, pa sem ji ponudil svoj zavoj robčkov. Ne vem, kaj mi je bilo, še sam sem vzel v roko enega in ji začel otirati premočene laske na vitkem vratu. Zasanjano je zaprla oči, se labodje usločila in mi dovolila, da sem ji popivnal ostanke tekaškega popoldneva okoli vratu in na rožnatem dekolteju. O, uboga ptičica, kako je sestradana, podhranjena! mi je šinilo skozi misli. Ko pa sem se skoraj nehote s prsti dotaknil toplo puhteče kože na njeni izbočeni ključnici, sem v hlačah začutil še svojo izboklino. O, še deluje, še deluje! Jebemti, kako mi je prijalo!

Ni odprla oči, le nagnila se je proti moji rami, meni pa je roka prek roba dekolteja spolzela po tekaški majčki in se ustavila na otrdeli bradavici. Stisnil sem jo. O, moj Jezus! V hlačah sem začutil nov sunek pomladnega prebujenja. Še deluje, še deluje! Potem je ljubko, kakor trudna ptičica, sklonila glavico in zdrknila ob trebuhu v moje naročje, odpela gumbke na razporku in mi sladko milovala pomladnega ptička, jaz pa sem v njeno toplo, mehko gnezdece z občutkom potisnil skoraj celo roko in ji dobro zmasiral G-netljivo točko, da je sladko podrhtevala. Da ne boste mislile, da si kaj izmišljujem. Tako hitro sicer res ni šlo. Prvič. Pa tudi drugič ne, torej čez en teden v Muzeju novejše zgodovine, kjer sva v zgodovinskem polmraku odstirala tančice z mojega čutnega spomina. Tretjič, v gostilni Pod Rožnikom, ko sva že malce debatirala o morebitnem odprtju mavzoleja v mojih hlačah, pa je čisto sama pogumno segla v že odpeti razporek, potem ko sem jaz že drugič šaril pod njenim tekaškim krilcem ...

***

Drage bralke, v tej reviji ste sicer vajene brati o sposobnih suličarjih, ki iz ženske v hipu izderejo pet, šest orgazmov zapovrstjo, pa bi mogoče rade slišale, kakšen je medgeneracijski seks, če sploh je. Ko sva obdelala muzeje novejše in starejše zgodovine ter moj seznam zdravil, sva približno že vedela, pri čem sva. Še preden sva prvič skočila na rjuhe oziroma preden je ona skočila name v kopalnici z oprijemnimi ročaji za igriv seks pod prho, sem ji prek Facebooka priznal: »Imam progresivno erektilno disfunkcijo.« Ona pa meni: »Že več let imam situacijsko anorgazmijo.« Na spletu sva se oba izdatno pozanimala o obeh tujih izrazih in ugotovila, da sva kot ustvarjena drug za drugega, vendar ne v Kasteličevih zgodbah. A to naju ni odvrnilo od intimnosti, še zdaleč ne.

Srečujeva se dvakrat na teden po uro, dve, na ovinku tekaške steze, na senčni klopci ob sprehajalni poti, pod mogočnimi kostanji in hrasti, na moji samotno vdovski in na njeni osamljeni zakonski, pa še kje vmes. Lepo nama je, ko se za nekaj sunkov vtisnem med njene utečene mišice in se v poljubu poveževa v gibko telesno celoto, a priznam, še bolj mi je všeč, ko telesni tokokrog obrneva in se raztapljam ter obenem trdim v še bolj gibkih ustnah. Vsakokrat odkrijeva še kaj novega v najinih telesih. In seveda v erotičnih trgovinah, kjer izbirava dopolnitev za tisto, kar nama naravno ali kako drugače manjka. Najin seks je strasten, zabaven in predvsem ljubeč. Z neskončnimi slastnimi poljubi, vzburljivimi prstnimi igricami, in ko si me moja ljuba zaželi v najtrši obliki, s sponzoriranim udarnim rukom. Nekaterim ženskam daje zapeljivejši nasmeh zobna proteza, moji ljubi pa moja.

Kako jo imam rad, mojo sladko ljubico! Padel sem ji v naročje, ko že nisem več upal na novo ljubezen, kaj šele na tako mlado žensko, ljubečo in strastno. Upokojence stalno pesti pomanjkanje časa, a moja ljuba ve, da si bom zanjo vzel ves čas, ki ga ima ona, poleg družine in službe, sploh na voljo zame. Verjetno ste pričakovale še dolg opis erotičnega prizora med drhtavim dedkom in brhko tekačico. Meni ga ni treba napisati, vam ga ni treba brati, saj ga že nosite v spolnih fantazijah – po takem vročem prizoru, preznojena in zadihana kot po teku, leživa tesno prižeta drug k drugemu, se nežno ljubkujeva in z dolgimi, iskrenimi pogledi utrjujeva spomin za leta, ko enega od naju ne bo več.

Ljubi