Mojca je humanitarno delo začela kmalu po študiju psihologije in opravljenem pripravništvu. »Moja pot bi bila povsem drugačna, če bi dobila službo za nedoločen čas, saj potem ne bi imela poguma pustiti vsega za seboj in oditi v svet na humanitarne misije. Ker pa me v Sloveniji nič ni vezalo, je bila odločitev toliko lažja,« je razloge za svoj odhod pojasnila Mojca. V Kalkuti, kjer je začela svojo indijsko dogodivščino, se je zaposlila na lokalni šoli in tam spoznala svojega bodočega moža Anupa. »Zanimiva je zgodba, kako sva se zbližala. V najemu sem imela sobico brez kuhinje, zato me je Anupova družina večkrat povabila na kosilo. In med nama se je postopoma rodila ljubezen,« je povedala. Zaljubljenca veže močan čut za dobrodelnost in njuna partnerska vez je tudi zato nekaj posebnega. Kot pravi Mojca, si nikoli ni predstavljala, da se ji bo življenje tako zasukalo in da bo živela srečno življenje na vasi v Indiji.

Otroke v šolo zvabili s piškoti in igračami
Z izjemnimi napori in predvsem srčno željo pomagati revnim otrokom sta z Anupom postavila na noge šolo v Pialiju, približno 30 kilometrov od Kalkute, ki je zdaj že pretesna za vse otroke. Začeli so z ducatom, dobri dve leti po odprtju pa se tam izobražuje kar 74 otrok. »Začetki so bili zelo težki,« je povedala Mojca, »najprej sva skoraj dva meseca iskala primerne prostore za šolo, saj na podeželju ni veliko primerno grajenih stavb za izvedbo pouka. Potem je bilo treba najti otroke in jih začeti vzgajati za vsakodnevno obiskovanje pouka. Sploh vzgoja je bila na začetku težka, ker so to otroci z ulice, ki so prišli v šolo predvsem zaradi piškotov in igrač, šele postopoma pa so se začeli tudi učiti,« je začetne zaplete opisovala vedno optimistična Mojca. Pod okriljem štirih učiteljic, kuharice in pomočnice šola ponuja zavetje večinoma sirotam oziroma otrokom iz najbolj revnih družin. Pri učenju jim pomagajo tudi občasni prostovoljci, večinoma Slovenci, ki priskočijo na pomoč pri urah angleščine in spodbujajo otroško likovno ustvarjalnost.

Premik v zakoreninjenem razmišljanju
Večina otrok iz šole v Pialiju prejema donacije iz tujine, zato jim lahko omogočijo dva topla obroka, uniforme in šolske potrebščine. Anup in Mojca jih vztrajno vzgajata v duhu, da bodo tudi oni nekoč pomagali ljudem, ki imajo manj ali nič. »Trenutni položaj v Indiji je namreč takšen, da je veliko dobro situiranih prebivalcev po mojih izkušnjah ignorantsko razpoložena do humanitarnih projektov izobraževanja. Enostavno jim niso pomembni in zato moramo za večino otrok finančna sredstva priskrbeti iz tujine.« Kot je še omenila Mojca, ni težava samo zagotavljati otrokom možnost šolanja, ampak doseči premik v zakoreninjenem razmišljanju. »Mnogi otroci se težko navadijo življenjske rutine, ki jo zahteva izobraževalni sistem. Včasih manjkajo tudi po teden ali dva, na primer zaradi poroke v družini. Razlog je miselnost njihovih staršev, ki nikoli niso hodili v šolo in v tej obvezi ne vidijo nič nujnega za prihodnost svojih otrok,« je povedala Mojca. Seveda so mnogi starši začutili prednosti sistema, ki ga uvajata Mojca in Anup, če ne zaradi drugega, zaradi rednih šolskih obrokov, ki omogočajo manj lačnih ust doma. »Zanimivo je tudi, da otroci, ki se v šoli naučijo pisati, to znanje pogosto prenesejo v domače okolje in naučijo svoje starše vsaj podpisati se. To so v našem svetu osnove, v realnosti indijskega življenja pa so to izjemni koraki naprej,« je še povedala Mojca. Šola otrokom ne nudi le izobrazbe, uniform in šolskih potrebščin, ampak tudi medicinsko oskrbo in zdravila.

Donacije prihajajo večinoma iz Slovenije
Otroci, ki obiskujejo šolo Mojce in Anupa, so stari od pet do trinajst let. Več je deklic kot dečkov, saj se zanje lažje dobi donacije. V Indiji namreč (še vedno) velja, da se moški lažje znajdejo, medtem ko so ženske zapostavljene in jih je treba zaščititi. Zaščita je v resnici nujna za vse. Kot je povedala Mojca, finančna sredstva, ki otrokom omogočajo dostojno izobraževanje, prihajajo večinoma iz Slovenije. »Na financiranje se po navadi odzivajo posamezniki, ki postanejo finančni botri posameznih otrok,« je pojasnila in dodala, da je najtežje najti sponzorska sredstva za administrativne stroške, izlete, šolsko opremo in plače učiteljev. Šoli pomaga tudi slovensko humanitarno društvu Luč upanja s predsednico Tadejo Brankovič Likozar na čelu.

Želita si svojo šolo z igriščem
Mojca in Anup imata zelo visoko zastavljene načrte za prihodnost – želita si novo šolo, ki bi rešila prostorsko stisko obstoječe. Lani jima je uspelo odkupiti zemljišče, na vrsti pa so še ureditev terena za gradnjo in seveda vse administrativne zadeve. Predvidevata, da bo vse skupaj trajalo vsaj leto in pol, v največji meri pa je vse odvisno od financ. »Mogoče se bomo v začetku lotili improviziranega poslopja iz bambusa in čez nekaj let, ko bomo zbrali sredstva, začeli graditi trdnejšo in bolj trajno zgradbo. V idealnih razmerah bo čez pet let stala nova šola z igriščem, ki bo sprejela do 150 otrok,« sta s ponosom zaupala zakonca.

»Reveži imajo pač slabo karmo«
Organizacija šolanja poteka počasi tudi zaradi počasne indijske administracije. »Zadeve se vlečejo kot jara kača, preden dobiš vsa potrebna dovoljenja. Za to je kriva tudi nezainteresiranost uradnikov. Nihče te ne posluša, nikogar ne zanima, s čim se ukvarjaš, podpore tukaj praktično ni,« je potarnala Mojca in dodala, se država sicer trudi s projekti, ki so namenjeni izobraževanju in ozaveščanju prebivalstva. S tem se vendarle ustvarja potencial, ki bi sicer ostal skrit v revščini in neznanju. »Toda višji sloj indijskega sistema včasih nima ravno posluha za tovrstne projekte. Seveda načeloma odobravajo način dela, ne bodo pa prispevali denarja. Verjetno so to ostanki kastnega sistema, ki revežem ne omogoča realnih možnosti za napredovanje na družbeni lestvici. V hinduizmu verjamejo, da imajo reveži pač slabo karmo,« je indijske razmere, ki zavirajo razvoj, strnila Mojca.

V Sloveniji se ukvarjamo s težavami, ki si jih lahko privoščimo
Ob prihodu v Indijo je Mojco pričakal izjemen kaos indijskega velemesta. Vendar je na vasi, kamor se je preselila, našla mir in odkrila drugačen, bolj prijazen utrip Indije. »Med bivanjem v Indiji sem začutila mir, ki ga nosijo domačini v sebi, in pomirjenost s samo sabo ter svojim življenjem. Natančno to, kar mi v Sloveniji izgubljamo v prehitrem ritmu vsakdana, v nestrpnosti in odvisnosti od lastnih pričakovanj,« je pojasnila Mojca in dodala, da zaradi hitrega tempa pozabljamo na soljudi in se ubadamo s težavami, ki obstajajo samo zato, ker si jih lahko privoščimo. Mojca je začutila, da je v Indiji srečala pravo realnost življenja. Blišč in bedo ogromne dežele, ki se tudi ob pomoči tujcev trudi pomagati tistim, ki živijo daleč pod vsemi kriteriji človeku spodobnega življenja.

Če vas zanima več o delu Mojce Gayen, kliknite na http://pialiasharalo.org/slo/