Njeni prvi samostojni kantavtorski nastopi segajo v leto 1993. S skupino Link der Wasser je leta 1996 v samozaložbi posnela glasbeni prvenec Xenia & Link der Wasser in nastopila na Novem rocku. Do danes je izdala sedem glasbenih albumov, v Centru kulture Španski borci v Ljubljani pa zdaj pripravlja veliki koncert z naslovom Svetilnik hrepenenja.


V vašem življenjepisu med drugim beremo, da ste »organizatorka kulturnega življenja«. Drugje lahko preberemo, da se opisujete kot »svobodna radikalka«. Kaj oboje pomeni v praksi?

Bore malo v primerjavi z vesoljem. To je za človeško bitje nedosegljivo, ljudje pa se lahko označujemo z vsem, kar obstaja. Danes si diva, a že jutri pozaba. Zato se v besedilih raje zatekam v vesolje. Tam je manj ljudi. V teoriji, seveda.

Najprej ste precej sodelovali z gledališči in za predstave ustvarjali glasbo. Tudi igrali ste in zrežirali Jančarjev Veliki briljantni valček. Se vam zdi meja med norostjo in »normalnostjo« težko opredeljiva?

Današnje stanje družbene »normalnosti« čutim in razumem kot kolektivno akutno psihozo. Težko bi dejala, kaj je normalnost, z lahkoto pa opišem norost, ki je postala družbena vrednota, podkrepljena s konservativizmom in močno religioznostjo, kar predstavlja nevaren koktajl blaznosti, ki pa ni moja čaša navdiha.

Potem ste se »opogumili« in začeli samostojne projekte. Je za takšen podvig na Slovenskem treba biti nekoliko »nor«?

Ne gre toliko za norost kot za golo srečo. Iz majhne vasi sem pribegnila v mesto z verovanjem v vesolja, ki sem jih odkrivala v besedah in glasbi, verjela sem besedam, ki so me nagovarjale z odrov, iz knjig. Potem sem začela sramežljivo stopati po poti kantavtorstva. Še danes se pogosto počutim kot telička, ki se je pravkar skotila in čofnila na tla. In to slovenska! Do ženskih kantavtoric je namreč slovenska glasbena industrija neusmiljena. Pravzaprav je tukaj vedno trda predla vsem ženskam, ki so tako ali drugače postavljale kulturne, duhovne in politične temelje. Spisek »spregledanih«, »predrznih«, »norih« je predolg. In življenje prekratko, zato je najbolje, da si dodaten komentar ustvarite sami.

Kaj je pravzaprav v jedru kantavtorstva; kaj je njegova esencialna komponenta? Verjetno človek najprej pomisli na ljudi, kot so Bob Dylan, morda Woody Guthrie, Billy Bragg, v Sloveniji pa gotovo ne moremo mimo Janija Kovačiča in Tomaža Pengova. Kako se je v Sloveniji razvijalo kantavtorstvo?

Za odgovor na to vprašanje bom uporabila besede Janija Kovačiča, ki predstavlja kantavtorskega velikana novega vala s konca sedemdesetih let:
»Tradicija kantavtorstva je stara, kot je staro pripovedovanje. Potujoči pevci od nam znanih časov opisujejo in komentirajo dogodke. Korenine kantavtorsta zato segajo v ljudsko tradicijo. V razvoj slovenskega kantavtorstva so sodile nagajivke, kupleti in zabavljive pesmi, zlasti pa v 20. stoletju kabaret (variete). Tu moramo omeniti vsaj dva: Svetlano Makarovič in Franeta Milčinska - Ježka. Nadaljevala sta Tomaž Pengov in Marko Brecelj.«

Kantfest je prireditev, ki se je redno udeležujete. Je dobro obiskana? To je edina tovrstna prireditev pri nas, kajne? Zanima me odnos, zanimanje Slovencev za kantavtorsko pesem.

Kantfest je festival, ki združuje vse našteto v prejšnjem odgovoru. Obisk bo, upam, že z letošnjim, po vrsti osmim festivalom dobil nov krog občinstva, saj se je Kantfest nepreklicno »udomačil« tudi v Ljubljani. Zanimanje za sodobno kantavtorsko pesem je natančno takšno, kot ga ponuja trg. Mizerno. Kot je mizerno delovanje aktualne kulturne politike, ki kantavtorstva ne priznava – in celo huje, niti ga ne želi priznati – kot samostojne glasbene zvrsti. Ljudje so v preteklosti dokazali, da znajo prisluhniti dobremu besedilu in izvirni glasbeni izvedbi. Zato so obstajala zlata leta Slovenske popevke! Prepričana sem, da bi znova prisluhnili, če bi imeli priložnost. Kantfest je priložnost, a za zdaj ne dovolj izkoriščena.

Je kantavtor nujno družbenokritično razpoložen ali gre lahko za povsem osebnoizpovedne motive in teme, ki se sploh ne dotikajo aktualnega družbeno-socialnega položaja?

Vsak kantavtor ima svoj ključ, svoj inštrument, svoje vesolje izražanja. Kar je krutost in resničnost zame, je za nekoga pretiravanje. Kar je zame sonce, je za drugega dež. Zato sem, kar sem. In ker za zdaj torej sem, želim polnokrvno živeti!

Vaša besedila so znana kot izjemno polnokrvna, nobena vrstica ni naključno del pesmi. Zgodbe, ki jih pišete, verjetno tudi živite. Gre torej vedno za prvoosebno izkušnjo ali lahko zgodbe tudi pobirate iz okolja in jih prefiltrirate skozi lastno dušno in miselno sito?

Vse, kar sem, so besede. Njim verjamem. Ne morem reči, da je bilo življenje z mano radodarno, a živim in to šteje! Lahko le dodam, da mi ni prizaneslo z izkušnjami. In kar mi življenje daje, z besedo, glasom in pesmijo podeseterjeno vračam v golt vesolja.

Kantavtor ali pa nasploh umetnik mora imeti verjetno posebno sposobnost subtilnega in celovitega dojemanja in videnja sveta, poleg drugih vrlin, seveda. Je kaj v vašem osebnem življenju še posebno vplivalo na to, da ste krenili na pot, na kateri ste?

Ko sem bila stara sedem let, sem prebrala roman Iva Andrića Most na Drini. Kasneje, kot najstnica, pa skoraj vsa dela Kurta Vonneguta Jr. To me je spremenilo. To in seveda nasilje. Dosti nasilja. Nesmiselnega in nerazumljenega. A živim. In verujem. V življenje.

Sodelujete tudi z ŽPZ Kombinat. Kako je prišlo do te naveze?

ŽPZ Kombinat je logičen odgovor sodobnih slovenskih žena, mater in deklet, ki s svojim glasbenim poustvarjanjem neposredno posegajo na področje širše politične angažiranosti. In jasno, ne morem si dovoliti, da bi pri tem manjkala. S tovarišicami ponosno prenašam sporočila, ki so nam jih zaupali tisti, ki so nekoč s svojo krvjo in trmo tlakovali sedanjost.

Ste po duši revolucionarka? Kaj po vašem mnenju lahko pripelje do učinkovitih preobrazb v družbi? Menite, da sta slovenska civilna družba in tudi pravna država načelno dovolj odprti in zainteresirani za spremembe, »preskok zavesti«, v smislu večje humanosti, razsvetljenosti?

Vsak narod je odgovoren za svoje »kolektivno«. Čudi me, da še obstajam, še bolj me čudi, da še obstaja ta narod. In to dvojno čudenje me je pripeljalo k potrebi, da jasno in vedno znova nagovarjam vse, ki imajo težave s prilagajanjem na sodobnost: to je tudi moj dom. In v svojem domu se ne počutim dobro, če mi nestrpneži pred oknom postavljajo veleplakate: Čefurji, pedri in cigani, raus! Oprostite, Slovenija je TUDI moj dom! In v njem so dobrodošli vsi, ki znajo spoštovati TUDI drugačnost!

Lani je izšel že vaš sedmi album Svetilnik hrepenenja. Je zaradi številnih uspešnih projektov slovenska država do vas kaj bolj milostna kot na začetku kariere?

Za nacionalni radijsko-televizijski paket ne obstajam. Nikoli nisem. Kot očitno ne obstaja sodobno kantavtorstvo. Zame ni milosti, jaz osebno sem milost.

18. maja vas čaka velik koncert – gledališki performans v Centru kulture Španski borci. Gre za koprodukcijo Škuca, Centra kulture Španski borci, Zavoda CCC in Zavoda Novi Kombinat. Nam zaupate kaj več?

Gre za interGALAktičen koncert, na katerem bodo moje pesmi interpretirale slovenske glasbene ustvarjalke, ki prinaša preprosto sporočilo: TUDI ženske smo glas 21. stoletja! Veseli me, da so se mojemu povabilu odzvale glasbenice mnogih žanrov: operna pevka Irena Predo, predstavnice novega vala devetdesetih, rocka, alternativne slovenske glasbe, jazza, celo gledališka igralka in šansonjerka: Tinkara Kovač, Melanija Fabčič, Mojca Krevel, Alenka Cilenšek, Severa Gjurin, Anika Horvat, Vesna Zornik, Simona Kropec, Jerica Mrzel, Azra Alibegić, tu bo tudi nepogrešljivo zborovsko petje v obliki ŽPZ Kombinat, pa Uluru – ženski etno ambientalni ansambel. Ob vsem tem še voditeljski trio: Alenka Tetičkovič, Vesna Milek in Tomaž Gubenšek. Da o osemčlanski glasbeni ekipi, ki bo nastopila pod imenom Xenia Ius Trio & ½, ne govorim. 18. maja bo več kot trideset ljudi pripravilo večer, ki se ga bom udeležila celo sama. In če bom tam jaz, pričakujem tam tudi vas, dragi bralke in bralci.

Za konec morda še vaša »poslanica« ljudem, ki se v Sloveniji čutijo preslišane, utesnjene, resignirane. Od kod črpati življenjsko moč in navdih?

Žal po letošnjih zimskih olimpijskih igrah poslanice ne more nihče povedati bolje od Petre Majdič, zato jo lahko samo citiram: »Če sem zmogla jaz, zmore vsa Slovenija.« Za to si vam sicer ni treba polomiti reber, le kakšno knjigo vzemite v roke in kakšno minuto več posvetite stvarem, ki vas osrečujejo, pa bo. In pogosteje izključujte televizor. Povzroča neposredno neumnost. Tako pravi vesolje. (Smeh.)