Američanka z evropsko dušo

Evening Lategano je Američanka, rojena na Manhattnu, ki jo je pot zanesla v Slovenijo. V Ljubljani si je ustvarila dom, v katerem se dobro počuti. Najmanj polovico leta preživi tudi na čudovitem hrvaškem otoku Hvar, kjer je skupaj s partnerjem, Hvarčanom, pred nekaj leti odprla svoj holistični center, v katerem gostom poleg običajnih počitnic nudita še vaje iz joge, reikija, organsko prehrano in druge priboljške. Evening je svetovljanka, ki sta ji evropska duša in miselnost zelo blizu. Bliže od ameriške in prepričana je, da jo je življenje, ki mu pravi magično potovanje, prav zato pripeljalo tudi v Slovenijo.

Najprej vas prosim za nekaj besed o vašem »ozadju«.

Kot veliko Američanov tudi jaz na neki način prihajam iz več krajev v ZDA. Rodila sem se na Manhattnu in tam sem živela do svojega devetega leta, potem smo se preselili v Connecticut, kjer sem zaključila srednjo šolo. Po srednji šoli sem se preselila v Arizono in študirala na arizonski univerzi, a sem vrnila v New York in tam zaključila dodiplomski študij (filmske študije) na NYU (New York University).

To je odlična univerza, sploh za študij filma in režije.

NYU je ena najboljših šol, če vas zanimajo uprizoritvene umetnosti/študije, kamor se umešča tudi film. Programi in oddelki odlično delujejo tako na teoretični kot na praktični ravni. Profesorji imajo zelo pristen odnos do študentov. Kot študentka fakultete Tisch School of the Arts (del NYU) sem se preizkušala tako v pisanju scenarijev za film in gledališče kot tudi v igralstvu, video in gledališki produkciji ter seveda v režiji.

Ste se po končanem študiju tudi profesionalno ukvarjali s filmom?

Sem, in zanimivo je, da sem kot »profesionalka«, torej »neštudentka«, prvič sodelovala pri ustvarjanju slovensko-ameriške koprodukcije z naslovom Gypsy Eyes. Film je režiral Vinci Vogue Anžlovar. Delala sem kot svetovalka pri scenariju in kot »tutorka« pri oblikovanju in govoru dialogov. Zame je bila ta izkušnja popolnoma irealna, skoraj sanjska, saj sem delo dobila samo dva meseca po tistem, ko sem se iz New Yorka preselila v Ljubljano. Komaj sem dobro končala šolo.

Kako to, da ste pristali v Sloveniji?

Če sem odkrita, sem v malo in večini Američanov nepoznano državo prišla zaradi ljubezni. Pa verjetno tudi zato (čeprav se tega tedaj še nisem zavedala), da pridem v neposreden stik z evropsko zavestjo, da se skušam poenotiti z evropsko dušo/miselnostjo, ki je mojemu značaju bliže od ameriške.

Kako bi življenje v Sloveniji primerjali s tistim v ZDA, še posebno v New Yorku?

Zanimivo je, da se mi vsaj sprva življenje tu ni zdelo tako zelo drugačno od ameriškega, z izjemo drugačne arhitekture in čudnega jezika, ki mi je zvenel popolnoma tuje. Težko bi opredelila, za kakšne medkulturne razlike je šlo na začetku, saj pravzaprav ne veš dobro, ali z ljudmi težje navezuješ stike zaradi jezikovne ovire ali zaradi fundamentalnih medkulturnih razlik. Ampak vsekakor takšne razlike obstajajo: predvsem jih opažam v različnih ravneh odprtosti do okolja in v načinu samoizražanja; razlik je toliko, da bi jih težko opisala v nekaj besedah. Poleg tega je bila Slovenija takrat (in je v bistvu še) zelo homogena država in to je težko primerjati z mešanico ras in kultur, ki jim je človek izpostavljen na primer v New Yorku. Po drugi strani je bilo moje novo življenje v Ljubljani prav zaradi tovrstnih razlik morda celo bolj vznemirljivo kot bivanje v New Yorku, saj sem se kar nenadoma v tej »veliki vasi« spremenila iz študentke, ki se je v zelo velikem mestu včasih tudi malo težje prebijala iz dneva v dan, v eksotično in zanimivo tujko. Spoznavala sem vse vrste umetnikov, pisatelje, slikarje, plesalce, igralce, režiserje in glasbenike, ki so z velikim veseljem delili mnenja o nešteto zanimivih stvareh. Kar naprej sem jih srečevala v mestu; to je bila za Newyorčanko novost. V družbi teh ljudi sem se počutila zelo domače in name so imeli velik vpliv.

Bila ste tudi pevka.

Res je, lažje sem našla delo pevke kot pisateljice scenarijev. Moj prvi »veliki preboj« se je zgodil, ko sem pri skupini Demolition Group pela spremljevalni vokal. Kasneje sem se povezala s skupino glasbenikov in skupaj smo ustanovili skupino Miss Evening. Člani skupine so bili: Dejan Došlo kot glavni kitarist, Nino de Gleria na bas kitari, Blaž Grm na bobnih in na klaviaturah ter Žarko Živkovič na drugi kitari. Igrali smo po vsej Sloveniji in tako občinstvo kot mediji so nas dobro sprejemali. Sodelovala sem tudi pri vrsti drugih projektov; glasbo sem ustvarjala za gledališče in film, snemala sem reklamne melodije za radio in za razne glasbene klube, prav tako sem kot spremljevalna vokalistka sodelovala še z nekaterimi skupinami.

Nastopanje pa ste dopolnjevali s poučevanjem angleščine.

Da, ves ta čas sem živela »dvojno življenje« in učila tudi angleščino. Delala sem v zasebnih jezikovnih šolah, državnih izobraževalnih zavodih, za državne urade, kot lektorica sem bila zaposlena tudi na fakulteti v Ljubljani. S poučevanjem angleščine sem se pravzaprav začela ukvarjati kmalu po prihodu v Slovenijo, saj je po maternih govorcih angleščine vedno povpraševanje. Hvaležna sem, da sem bila tudi v teh krogih lepo sprejeta in da so cenili moje delo.

Kdaj ste se napotili v smer duhovnega, spiritualnega? Med drugim se ukvarjate z jogo in z reikijem, vodite delavnice…

Vedno sem bila močno povezana s svojo duhovnostjo. Kot otrok sta mi bili čarobnost in povezanost z višjimi, kozmičnimi energijami zelo blizu. Kot veliko otrokom. Ko človek odrašča in se vklaplja v družbo ter sprejema različne družbene vzorce, se ta povezanost s spiritualnim po navadi izgubi ali zabriše. Tudi meni se je pripetilo nekaj takega. A v življenju vsakega človeka se zgodi trenutek, ko ponovno dobite možnost, da se povežete z »višjo resničnostjo« ali kakor koli že želite reči tem silam. Velikokrat se ta povezava vzpostavi v času življenjskih kriz in prelomnic, bodisi zunanjih ali pa čisto zasebnih, intimnih. V mojem primeru je šlo za slednje. Iz notranje stiske sta se torej ponovno rodila moje zavedanje obstoja spiritualnega in moj interes, da se natančno poglobim v to področje. Zadnjih deset let se posvečam študiju in razvijanju lastnega razsvetljenja ter pri tem uporabljam različne tehnike in pristope. Joga in reiki sta v bistvu dva izmed številnih pristopov, ki nam lahko pomagata doseči stanje večje notranje harmonije in spoja z »božjim«. Prav tako se lahko z »višjimi energijami« povežemo na primer s petjem ali s hojo po gozdu.

Ste tudi samostojna podjetnica. Na Hvaru imate svoj holistični center.

Moja potreba po duhovni preobrazbi ali razsvetljenju je moje življenje zapeljala v popolnoma novo smer. Center, ki sem ga odprla na Hvaru (Suncokret Body and Soul Retreat), se je rodil iz moje želje, da najdem način življenja, ki bo v skladu z mojo bitjo, v sožitju z naravo ter usklajeno z »višjo energijo«. Naš center vodim skupaj s svojim partnerjem Stipetom, ki prihaja iz kraja Dol na Hvaru. Tam je najin »hotelček«. Stoji poleg hiše Stipetovih staršev, v kateri bivava tudi midva. Vrata svojega doma sva na široko odprla obiskovalcem z vsega sveta, ki naju obiščejo z namenom, da izkusijo avtentično hvarsko kulturo in način življenja, obenem pa so deležni tudi posebnih tretmajev. Počitnice dopolnite s holistično nego telesa in duha. Živiva kar se da v skladu z naravo ter s svojimi storitvami in znanjem pomagava ljudem. Živiva svoje sanje.

Kako so videti vaši »počitniški paketi«?

Osnovni paket vključuje jutranjo in večerno vadbo joge ter meditacijo. Tako se vzpostavi dnevni ritual, ki gostom pomaga, da svoj Jaz uskladijo z Virom energije. Ponujamo tudi odlično organsko prehrano, vodene izlete po otoku in zabavna druženja v vasi in na plaži. Gosti se lahko naročijo na individualne ure joge, reiki tretma, lahko se učijo reiki tehnike, izvajam tudi bioenergetsko terapijo po Domančićevi metodi. Poleg tega ponujam tako imenovani »life path coaching«, torej učenje o življenju in spoznavanje našega poslanstva. Takšno »potovanje« je izjemno zdravilno in resnično lahko spoznamo, kdo smo in kam gremo.

Se vam Slovenci zdimo zadovoljen narod (če sploh lahko posplošujeva) in kakšen nasvet bi nam lahko dali?

Časi so trenutno težki za veliko ljudi in verjetno nam bo v prihodnje še nekoliko težje, saj planet peščica pogoltnih ljudi neusmiljeno ropa naravnih virov. To so problemi, ki segajo prek meja in kultur. Vsakomur, ki s svojim življenjem ni najbolj zadovoljen, priporočam, da najprej natančno ugotovi, s čim ni zadovoljen, in razmisli o tem, kaj bi lahko naredil, da stvari obrne na bolje. Včasih je treba le nekoliko spremeniti perspektivo zrenja in se naučiti čutiti hvaležnost za tisto, kar imamo, ter ne toliko razmišljati o stvareh, ki bi jih radi imeli, pa jih trenutno pač nimamo. Včasih so stvari veliko bolj zapletene in človek mora biti dovolj pogumen in odgovoren, da se loti spreminjanja samega sebe, svojih navad, vzorcev in vrednot. To lahko terja popolno menjavo smeri, v katero si do določenega trenutka hodil. Vsi se moramo truditi, da svet, katerega del smo, naredimo znosnejši, lepši.

Vaši načrti?

Upam, da bom svoje zanimanje za bolj celovito in polno doživljanje življenja še naprej lahko podajala naprej tudi drugim ljudem, bodisi v Ljubljani, na Hvaru ali pa v ZDA. Prepričana sem, da me bo življenje peljalo tja, kamor moram iti, kot vedno do zdaj. Hvaležna sem za čarobno potovanje, ki mu pravimo življenje, in uživam v vseh skrivnostnih zavojih, po katerih nas vodi.