Zgodba o preživetju in uspehu

Katarina Tepesh je ena tistih žensk, ki te preprosto morajo navdušiti s svojim izjemnim duhom vztrajnosti, z življenjsko močjo in tudi vero v sočloveka, ki je danes tako redek pojav. Katarina se je leta 1968 z materjo in brati ter sestrami (skupno je bilo šest otrok) preselila v ZDA. Zapustili so nasilnega očeta, alkoholika, ki ni prizanašal ne Katarinini materi ne lastnim otrokom. Katarina ima slovensko-hrvaške korenine in je na svojo dvojno dediščino zelo ponosna. Družina se je naselila v New Yorku, vendar so se kasneje razselili tudi po drugih delih ZDA. Katarina je do lanskega decembra bivala v metropoli sveta, v »velikem jabolku«, zdaj živi na Floridi, kjer uživa v igranju golfa, dihanju precej bolj svežega zraka ter trganju pomaranč in grenivk na lastnem vrtu, kar je po newyorški izkušnji velik preobrat. Katarina se je s svojo preteklostjo pogumno soočila v knjigi Escape from Despair (Pobeg iz obupa), ki je izšla leta 2007 (www.escapefromdespair.com ).

Pred kratkim ste se preselili na Florido. Kakšno je bilo vaše življenje pred Florido in zakaj prav ta ameriška država?

Od leta 1968, ko smo se preselili v ZDA, pa do lani sem živela in delala v New Yorku. Zadnjih nekaj let, še posebno pa zdaj, v času globalne finančne krize, sem začela razmišljati o nakupu lastnega doma, saj denar v banki ni bil več varna naložba. Nepremičnine sem si ogledovala tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, a se na koncu ni izšlo. Jeseni 2007 sem konec tedna preživela na Floridi in takoj sem vedela, da bo to moj novi dom. Dve leti sem iskala primerno lokacijo, potem sem izbrala mesto Clearwater, v katerem je naselje, imenovano On Top of the World, ki je namenjeno predvsem upokojencem (slišala sem, da takšnih naselij v Sloveniji in na Hrvaškem še ni; morda bi bralce zanimalo, kako so videti: http://www.otowclearwaterinfo.com/). Naša skupnost je precej velika (okoli 10.000 lastnikov stanovanj), je kot velik park s čudovitimi rožami, palmami in drevesi, med katerimi je tudi veliko sadnih dreves, s katerih si lahko sproti trgamo sveže sadje. Imamo več bazenov, igrišče za golf, teniško igrišče, prostor za fitnes in majhno jezero, po katerem se prevažamo s kanuji. Smo zelo živahna skupnost; izdajamo svoj časopis, imamo knjižnico, zanimive so tudi učne ure joge in trebušnega plesa. Odraščala sem v socialistični Jugoslaviji, kjer so nam ves čas ubijali v glavo, da smo vsi enaki in da imamo vsi enake možnosti. Takrat se mi je to zdelo neumno, ampak odkar sem na Floridi, vidim, da tu živim v prav taki skupnosti: vsi imamo podobna stanovanja, približno enako kakovosten avtomobil in vsi lahko sodelujemo pri vseh aktivnostih, ki jih skupnost ponuja. Če me kdo vpraša, kakšno se mi zdi moje zdajšnje življenje, vedno rečem, da sem na »večnih počitnicah«.

Imate slovenske in hrvaške korenine. Povejte nam kaj o svoji »dediščini«.
Rodila sem se v Rogatcu, ki je šest kilometrov oddaljen od bolj znane Rogaške Slatine. Potok Sotla je tisti, ki razmejuje Slovenijo od Hrvaške, in veseli me, da tam mejnih sporov nikoli nismo imeli. Moja starša sta se rodila na hrvaški strani meje. Moj oče je po drugi svetovni vojni dobil službo v Rogatcu, kjer se je rodilo pet (od skupno šestih) otrok naše družine. Dobro poznam tudi hrvaški nacionalni značaj in kulturo, ki ju v polni meri sprejemam, zavedam pa se tudi nekaterih bolj negativnih konotacij, ki so povezane predvsem s političnimi težavami med državama.

V družini je bilo torej šest otrok. Vaša knjiga razkriva težko otroštvo. Kako se človek dvigne nad tako hude izkušnje in spomine ter se sooči z njimi? Kako začne ponovno živeti? Verjetno ostaneš za vedno na neki način »zaznamovan«. Vi ste vsekakor borka in dosegli ste veliko.
Moje otroštvo je bilo zaznamovano z nepopisnim nasiljem in trpinčenjem. Za to je bil kriv alkoholizem mojega očeta. Ko sem bila še mlado dekle, sem bila razburjena in popolnoma iz sebe zaradi nasilja, ki sem mu bila priča skoraj vsak dan. Ampak v mojem srcu je vedno ždel majhen žarek upanja (takrat kot nerealna fantazija), da se bo zloraba nekega dne končala in da bomo očetu lahko ušli, še preden nas do smrti pretepe.

Kako je vaša družina med seboj povezana? Ste si pomagali?
Žal je bila moja družina popolnoma disfunkcionalna in takšna ostaja še danes. Ne razumemo se. Posledice obupnega otroštva vsi po vrsti še danes čutimo tudi tako, da nas pogosto pestijo zdravstvene težave. Še skoraj hujši je nenehen boj z nizko samopodobo. Moja sestra je bila poročena z moškim, ki je z njo slabo ravnal; na koncu je zbolela za rakom in umrla še pred svojim 50. letom. Tudi sama sem imela strašne težave z vzpostavljanjem normalnih odnosov s preostalimi družinskimi člani. Zelo veliko časa sem potrebovala, da sem se osamosvojila, da sem postala čustveno dovolj močna in odšla na svojo pot. Skoraj vse zasluge za to, da sem dosegla tolikšno stopnjo trdnosti, pripisujem pisanju svojih spominov, knjigi Pobeg iz obupa. Natančno sem analizirala svojo preteklost, zaprla to poglavje in se s pozornim načrtovanjem nadaljnjih korakov premaknila naprej. Premišljeno si gradim življenje.

Kako je bilo, ko ste prvič prišli v New York? Je bil jezik ovira? Kakšni so bili začetki?
Kot milijoni drugih priseljencev tudi mi ob prihodu nismo znali niti besede angleško. Ampak takoj ko smo stopili na ameriška tla, sem vedela, da smo najhujše prestali. Stvari so se premikale zelo zelo počasi, ampak na bolje. Povsem normalno je, da se človek že samo s tem, da biva v demokratični državi, ki stremi k napredku, ogromno nauči. Priložnosti za formalno in neformalno izobraževanje je ogromno. Prepričana sem, da sem na svoji poti naredila veliko napak, ampak ponosna sem nase, da nisem ponavljala napak svojih staršev.

Veliko ljudi obožuje New York (nekateri ga tudi ne marajo, a skoraj nihče ni nevtralen). Kakšen je bil vaš prvi vtis in kaj o mestu menite zdaj? Se je življenje precej spremenilo? Katere so bistvene prednosti in katere težave bivanja v New Yorku?
New York, ki je eno največjih mest na svetu, ponuja veliko možnosti za izobraževanje, zaposlitev in tudi za kar ugodno življenje. V življenju sem kar veliko potovala; bila sem v Parizu, Londonu, Rimu, na Dunaju, v Mehiki, na Havajih, v Kanadi, Grčiji, na Deviških otokih, na Martiniquu, v Portoriku in pa seveda po vseh ZDA. Dolgo si nisem mogla predstavljati, da bi lahko živela in delala kjer koli drugje kot samo v New Yorku. To mesto je zame odprlo možnosti, ki jih v Rogatcu ali pa nasploh v Sloveniji nikoli ne bi imela. Zadnjih 11 let sem delala na finančnem oddelku neprofitne organizacije YWCA Retirement Fund Inc., ki se ukvarja s pokojninskim zavarovanjem za ženske in je ena najstarejših tovrstnih organizacij v ZDA. Zavarovanje ponujamo ženskam, zaposlenim v katerem koli od 300 uradov YWCA v ZDA. Ti uradi ponujajo pomoč žrtvam nasilja v družini, omogočajo izobraževanje otrok in najstnikov (dekletom, ki prezgodaj zanosijo, omogočajo dokončanje srednje šole), svetovanje v stiski, imajo zavetišča oziroma varne hiše in skrbijo za organizacijo tečajev za obvladovanje jeze za prestopnike. YWCA organizira tudi usposabljanje za ženske, ki so težje zaposljive, predvsem izobraževanja s poudarkom na upravljanju finančnih virov. YWCA praznuje 150 let delovanja in uspešnega podpiranja pravic žensk in deklet. Zelo sem ponosna na svoje delo, saj smo v vseh letih dela do finančne neodvisnosti pomagali več kot 13000 ameriškim ženskam; ena izmed njih sem tudi jaz. Vse to se je torej dogajalo v New Yorku… A ko je čas mojih »stalnih počitnic« prihajal bliže, je New York zaradi onesnaženosti, hrupa, visokih cen in visokih davkov preprosto odpadel. New York sem imela zelo rada in vedno sem se osredotočala le na pozitivne vidike tamkajšnjega življenja.

Vrniva se še nekoliko k vaši družini. Se vam zdi, da ženske, ki so v mladih letih priče nasilju in/ali zlorabi v družini, kasneje v življenju podzavestno »iščejo« podobne – mačistične, egocentrične partnerje?
Statistika (ki pač odraža globalne trende) res govori o tem, da nekatere ženske izbirajo napačno. Sama se na primer nikoli nisem zadrževala okoli moških, ki so bodisi pili, se drogirali ali pa izkazovali pretirani mačizem. Kljub bolj nizki samozavesti se mi je uspelo nekako izogniti »slabim moškim«, torej »bad guys«.

Kako se lahko borimo proti nasilju v družini, proti posilstvom in drugim zločinom zoper ženske in otroke (in obenem poudarjamo pomen izpostavljanja in javnega govorjenja o tej problematiki)?
Velik odstotek davkov, ki jih plačujemo, gre za oskrbo in delovanje policije, bolnišnic itd. V demokratičnih državah je nasilje nad ženskami in otroki protizakonito. V primeru torej, da pridemo v stik s tovrstnim nasiljem, moramo nemudoma obvestiti ustrezne organe. Policisti pa morajo biti seveda primerno usposobljeni za odzivanje na takšne primere. O tovrstnih težavah moramo glasno in jasno govoriti ter ozaveščati ljudi.

Bi lahko dali še kakšen dodaten nasvet bralkam Nike (morda tistim, ki se prav zdaj soočajo z nasiljem in zlorabo v družini)?
Dekleta, ženske moramo imeti nadzor nad lastnim telesom (nobena religija in nobena državna zakonodaja nam ne moreta vsiljevati načina, kako ravnati s telesom). Pozorno moramo načrtovati svojo prihodnost, še posebno, če/ko ta vključuje tudi otroke.