Svež veter na oderskih deskah

Od leta 2008 je redni član Mestnega gledališča ljubljanskega, kar je za mladeniča z akademije velik uspeh, obenem pa tudi varnost, saj je Jure Henigman, kot pravi, »državni uslužbenec z zagotovljeno plačo«. Trenutno mu to ustreza. Kuje številne načrte, ki za zdaj ostajajo v podobi idej. Lani je na 44. Borštnikovem srečanju dobil nagrado za mladega igralca. To je svojevrsten dosežek. Tako se bere obrazložitev: »Igro Jureta Henigmana v različnih vlogah v uprizoritvi odlikujejo raznovrstni igralski izrazi, suverenost, natančnost in divja energija. Henigman igralsko ne podlega moči in energiji uprizoritve, temveč jo s svojimi, tudi tehnično izdelanimi vlogami ustvarja, nadzoruje in stopnjuje do skoraj neznosne intenzitete.«

Končali ste šolanje na AGRFT. Poglavje formalnega šolanja je torej za vami.

Napisati moram še diplomo. Načelno se naloga napiše na isto temo, kot je diplomska predstava. Praktični del se opravi v četrtem letniku. Moja predstava je bila Razredni sovražnik Nigela Williamsa. Od decembra 2008 sem redni član MGL. Precej sem razmišljal o konceptu redne službe in ugotovil, da je za zdaj vseeno, saj sem dobro zaseden in delam stvari, ki so mi všeč. Imam tudi toliko proste roke, da se lahko angažiram še pri projektih zunaj institucije, če se zadeve terminsko uskladijo.

Klasično vprašanje: ste že od malega želeli postati igralec?

Ne, kje pa. AGRFT je bila celo moja druga izbira. Kot prvo na seznamu izbranih šol sem napisal FDV, smer politologija. To sem zapisal zato, ker sem predvideval, da bo to edina smer, ki ne bo imela omejitve vpisa. Nekam se je treba vpisati, sem razmišljal. Na koncu je zmagala akademija in vesel sem, da se je tako izteklo.

Kolikšno svobodo imate pri izbiri vlog? Vas je igralski ansambel v MGL lepo sprejel?

Igralec v resnici nima veliko svobode pri izbiri. Režiser se pogovori z umetniškim vodjo, da mu predloge o zasedbi vlog in vodja to potrdi ali pa ne. Igralec je seznanjen z izborom. Lahko rečeš, da ti kakšna vloga ni najbolj ljuba, ampak to ne pomeni, da ti tega ne bo treba igrati. Na svobodi, torej če nisi zaposlen v instituciji, je težje; moraš se znati promovirati in biti ves čas na preži... Jaz sem državni uslužbenec, tako kot moja mama, ki dela v davčni upravi. Glede ansambla – nedavno se je v MGL zgodila mini obnova in veliko članov je mojih sošolcev. Precej mladih igralcev je prišlo v našo ekipo. Dobro se razumemo.

Delate tudi na radiu, televiziji? Sinhronizirate risanke?

Igral sem v enem TV-filmu, Igra s pari, ki je osnovan na besedilu Matjaža Zupančiča, on je bil moj profesor na akademiji. Nastopil sem tudi v filmu Osebna prtljaga v režiji Janeza Lapajneta, ki si ga je mogoče vse do poletja ob četrtkih ogledati v Kinoteki v Ljubljani. Na televiziji ne delam dosti, na radiu pa snemam radijske igre, tu in tam preberem kakšno poezijo. To zelo rad počnem. Tudi risanke bi rad sinhroniziral.

Kaj pa filmska igra, vas na AGRFT usmerjajo v to?

Imamo igro pred kamero, en ali dva semestra, kar je malo, ampak sodeluješ lahko s filmskimi režiserji, s sošolci na akademiji. Igra je igra, ni važno, ali je gledališče ali film, medij je pač drugačen. Ne bi delal velikih razlik; dober igralec se prilagodi mediju. Pri nas bi bilo treba čim več snemati, da se človek navadi na kamero, da dobi izkušnje. Problem je v tem, da se posname en film, snemaš mesec, dva, ugotoviš, za kaj gre, potem pa pet let nič, zatišje. Tako vedno začenjaš znova. Zdi se mi, da slovenski igralci na filmu dobro delujejo, ampak se premalo snema.

Vas mika tujina?

Zelo. Vsako leto bolj. Ne bi se šel izobraževat, rad bi delal. Vem, kaj si želim in česa sem sposoben. Je pa težko iti kar tako, na slepo, na primer v London ali New York, saj si eden od tisočih, ki drvijo tja z istim namenom. Verjetno je bolje, da se tu kaj dobrega naredi, posname in se potem s tem promoviraš zunaj. Ta želja se v meni krepi, ni pa še dovolj zrela za realizacijo.

Dobili ste kar nekaj nagrad, med drugim tudi Severjevo nagrado za študenta dramske igre leta 2007. Vključevala je nastop v naslovni vlogi Shakespearove drame Kralj Lear. Dvajsetletnik igra 80-letnega kralja... Impresivno.

V tretjem letniku eden ali dva študenta dobita to nagrado, kar je dobra potrditev, ne mislim pa, da sem zato kaj boljši od svojih kolegov.

Kako ste se spopadli s Shakespearovimi liki (poleg Leara ste igrali tudi v Milo za drago)?

Najprej gre seveda za zelo specifičen jezik; imel sem dva odlična mentorja, Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Precej sta olajšala stvari. Shakespeara vsi poznamo, tudi na akademiji ga dosti obravnavamo, ampak v končni fazi ti to ne pomaga dosti, saj se moraš pač spopasti z določeno osebo, določenimi besedami, verzi, čustvi. Dobro je seveda poznati širši kontekst. Malo nenavadno sem se sicer počutil v vlogi 80-letnega starca, ki ima večino življenja že za seboj. Na koncu prideš do tega, da določenih stvari preprosto ne dojameš, ker jih nikoli nisi živel, ne čutiš jih. Tudi če bi si silno želel, ne bi šlo, preprosto si premlad. Tega sem se zavedal. S svojo vlogo sem bil zadovoljen, dal sem vse od sebe, a na koncu sem bil vseeno malo žalosten, saj nekaterih stvari nisem mogel narediti. Shakespeare mi je zelo všeč; psihologija je neverjetna. Vse emocije in aspekte življenja vtke v svoja dela.

Seliva se v leto 2009, na Borštnikovo srečanje. Dobili ste nagrado za vlogo v igri Macbeth po Shakespearu. Velik uspeh.

Odigral sem več vlog. Osrednja vloga je vloga kralja Duncana, ki ga Macbeth ubije. Potem prevzamem druge vloge, ki so vse zastavljene tako, da predstavljajo nasprotni pol Macbethu (igra ga Marko Mandić). Ta nagrada mi veliko pomeni.

Kako se lotite določene vloge? Kako se začne?

Najprej so bralne vaje. Veliko je odvisno od režiserja, od njegovega koncepta in pristopa, ki ga ubere. Eni ti pustijo malo več, drugi manj. Nimam specifične metode, po kateri bi se ves čas ravnal. Najbolj pomembno mi je, da doma v miru preberem besedilo. Zavoham smisel besedila in moje vloge. Priprave trajajo različno dolgo, odvisno tudi od tekstov. Pri Macbethu smo imeli kar proste roke, veliko smo delali z improvizacijo. Če bi bilo po moje, bi bralne vaje zreduciral. Včasih bi bilo bolje, če bi šli najprej v improvizacije ali bi najprej zbudili telo in morda skozi gib prešli k besedilu.

Lahko navedete vlogo, ki vam je posebno pri srcu?

To je vloga Daveyja v igri britanskega umetnika Philipa Ridleyja Vincent River. Igram ob Zvezdani Mlakar. Davey je 17-letni homoseksualec, ki se zaljubi v nekoliko starejšega fanta, ki ga umorijo. Zvezdana igra mamo nekdanjega Daveyjevega ljubimca. Med nama se spletejo kompleksne vezi; gre za precej zapleteno psihološko dramo. Mislim, da smo odlično ujeli bistvo igre. Še vedno jo igramo.

Na koncu Brecht. Berete kritike? Meni je bila predstava všeč.

Prebral sem eno kritiko na internetu o Bobnih v noči in je bila precej negativna; skoraj vse opazke so letele name. Sicer ne dam dosti na ocene. Tudi ta me ni prizadela, saj se je kritika v resnici nanašala na koncept predstave in ne na mojo vlogo. Imam čisto vest; naredil sem vse, kar sem lahko. Imel sem popolno podporo režiserja Matjaža Pograjca in v vsem sva se strinjala, tako da nisem šel v ničemer proti sebi.

Ste Andreas Kragler, vojak, ki se vrača iz ujetništva v Casablanci. Kdo je on?

To je človek, ki je poln ljubezni in ki se vrne iz enega samega razloga, zaradi dekleta Anne, igra jo Jana Zupančič. Ko se vrne, se mu iluzije sesujejo, ampak to se lahko zgodi vsakomur od nas in pogosto tudi se. Dilema, ki se v predstavi pojavlja (in ki je tudi povod za očitke), je vprašanje, ali gre za ljubezensko igro ali za družbeno angažirano dramatiko, ki je sicer tipična za Brechta. Pojavljajo se vprašanja, kako se takšna ljubezen sploh vklopi v revolucionarno gledališče, ki ga Brecht zastopa. Ko sem tekst prvič prebral, sem takoj dobil občutek, da je v ospredju ljubezen, revolucija še ni definirana. Zgodbo sem bral kot ljubezensko pripoved s srečnim koncem. Kragler je nekoč razmišljal o revoluciji, potem je bil štiri leta v vojni in ima vsega dovolj, želi si le svojo žensko.

Vam je Brechtova poetika blizu?

Da. Všeč mi je njegova neposredna kritika družbe; všeč so mi tudi nagovori občinstvu. Potujitveni efekt ima močno in zelo uporabno funkcijo. Občinstvo naj bi bilo soakter in to je v današnjem času, ko smo vsi preveč pasivni, krasna zadeva. Mislim, da bo globalno prišlo do revolucije... nekaj se pripravlja... Že Maji so omenjali leto 2012; prvič sem o tem slišal pri osmih letih in to se mi je vtisnilo v spomin... blizu smo. Zdaj čakam. Nekaj že žubori in brbota. (Smeh.)

Projekti za naprej?

Zdaj imam majhno pavzo, tako da lahko v miru diplomiram. Julija bomo snemali film nizkoproračunske produkcije. Nejc Gazvoda je režiser in scenarist; pri scenariju smo sodelovali še trije igralci, ki bomo igrali v filmu. Delovni naslov je Izlet. Zgodba govori o treh prijateljih, ki se po dolgem času ponovno srečajo (dva fanta in eno dekle), se odpravijo na izlet in med njimi se začnejo plesti zanimive zgodbe. Na koncu ni nič več tako, kot je bilo. Upamo, da bomo dobili denar za povečavo, ker bi si želeli film spraviti v kinematografe. Vse ob svojem času. (Smeh.)