Zapravljamo življenje v iskanju prave ljubezni

Trdite, da je ljubezen, v nasprotju s splošnim prepričanjem, mogoče razložiti, še več, da jo je mogoče spraviti v formule, okvire, pravila.
Kot najstnik sem se (seveda) nesrečno zaljubil in takrat sem si zaobljubil, da bom skušal priti do dna tistemu, kar me je bolelo, me osrečevalo in onesrečevalo. S študijem sem prišel do prepričanja, da ima vsako občutenje, vsako čustvo, tudi ljubezen, neko svojo logiko, da deluje kot formula. Teh je seveda veliko, ene delujejo dobro, druge sploh ne.

Ljudje imamo zelo različne predstave o tem, kaj je ljubezen. Zato je veliko težav.
Res je, predstave o ljubezni so tisto, kar človek misli, da ljubezen je. Če je zame na primer ljubezen enaka žrtvovanju, potem verjamem, da me partner ljubi, če se žrtvuje zame. Količino ljubezni lahko celo izmerim. Če se je partner pripravljen malo žrtvovati zame, potem me ljubi malo, če je zame pripravljen žrtvovati življenje (ali se preseliti na drug konec sveta ali žrtvovati zame kariero), potem verjamem, da me zelo ljubi in da je to prava ljubezen.

Ali sploh obstaja prava ljubezen? In kakšne so njene formule?
Pojem »prava ljubezen« temelji na pogosto napačni predstavi o partnerski ljubezni, o ljubezni, ki je želena in idealizirana. Predstavo si, tako smo prepričani tisti, ki se ukvarjamo s transakcijsko analizo, oblikujemo v otroštvu, in tudi ko odrastemo, je v vsakem od nas notranji otrok. Če nismo dovolj emocionalno zreli niti kot odrasli, obdržimo otroška stališča in to nam povzroča nemalo težav. Otrok na primer ljubezen mame izenačuje s pozornostjo. Če me mama gleda, me ljubi. Če gleda nekoga drugega, me ne ljubi, nisem ji pomemben, pomemben ji je tisti, ki ga gleda, torej nekdo drug. Zato sem nanj seveda ljubosumen. Če tako infantilno stališče (in s tem napačno predstavo o ljubezni) obdržimo tudi kot odrasli, bomo seveda imeli v partnerskih in ljubezenskih odnosih velike težave. Skušamo si najti partnerja, ki se v našo predstavo o ljubezni vklaplja, a tudi ta ima neko svojo predstavo, in kaj lahko se zgodi, da pride do boja, kdo bo koga vklopil v svojo predstavo. Ker so predstave nekaj drugega kot življenje samo, se pogosto zveza prekine, poiščemo si novega partnerja, vse se ponovi in na koncu ugotavljamo, da je naše življenje ena sama nesreča, da na svetu ni pravih moških oziroma žensk, ali pa se sprašujemo, ali je morda nekaj narobe z našimi pričakovanji. Do tega, da se začnemo ukvarjati z lastnimi predstavami, žal običajno pridemo razmeroma pozno. Se pa seveda da. Če se na primer zavemo, da ljubezen ni neprestana pozornost ali žrtvovanje, da te partner lahko ljubi, tudi ko ni s teboj ali ko se ne žrtvuje zate, potem lahko gradimo resnično ljubezen oziroma kakovosten ljubezenski odnos. Ta namreč temelji na realni predstavi o sebi, partnerju in medsebojnem odnosu. In to se zgodi takrat, ko se združijo možgani in srce, ko ljudje sprejemajo sebe, druge in svet take, kakršni so.

Naše predstave o življenju, odnosih, ljubezni so lahko prave ali napačne, vse pa močno vplivajo na naše življenje, odnose s parterji, prijatelji, prenašamo jih v svojo družino.
Seveda, posebno je to pomembno, če so naše predstave o življenju slabe, napačne. Veliko ljudi namreč ne živi življenja, pač pa svoje predstave o življenju. Če nekdo verjame, da so ljudje pokvarjeni, vsak znak prijaznosti doživlja kot »aha, ta je prijazen do mene, ker od mene nekaj hoče«. Če pa je nekdo prepričan, da so ljudje po naravi dobri in prijazni, bo slabo besedo preslišal. Podobno je z ljubosumjem. Če nekdo verjame, da so moški svinje in ženske kurbe, si bo to tudi dokazoval. Vsako situacijo, v kateri se bo znašel, bo pri sebi prikazoval tako, da se bo skladala z njegovim pojmovanjem moških in žensk, vedno bo izdan ali prevaran, in to samo zato, da si potrdi, da so ljudje res pokvarjeni. Temu v transakcijski analizi pravimo, da živi svoj življenjski scenarij. Kot otroci ob pomoči staršev in njihovih sporočil, sporočil drugih odraslih, pa tudi tega, kako ta sporočila dojemamo, napišemo svoj scenarij življenja. In na temelju tega scenarija nato svoje življenje živimo in si izbiramo partnerje. Če naš partner naši predstavi o tem, kakšen naj bi bil, ne ustreza, se ne ukvarjamo s svojimi predstavami, pač pa ugotavljamo, da partner ni pravi. Iščemo drugega, tretjega, petega… in šele ko se zavemo, da smo v ljubezenskih odnosih neuspešni, začnemo razmišljati, da morda nekaj ni v redu z našimi predstavami o ljubezni.

Ljubezen pogosto zamenjujemo z zaljubljenostjo. Ali res ne vemo, da sta to dva različna pojma?
Ne, ne vemo. Vsaj ne zares, čeprav se je v naši družbi začelo ločevanje med pojmoma ljubezen in zaljubljenost, sta še vedno kot siamska dvojčka, ki ju še vedno nismo povsem razdvojili. Tudi zato, ker nas mediji neprestano bombardirajo s podobami zaljubljenosti, nas prepričujejo, da je prava ljubezen brez konfliktov, ena sama sreča in užitek, smisel življenja in njegov cilj. Ko je človek tako očaran z medijsko podobo ljubezni, je razočaran v resničnem življenju. Zaljubljenost je idealiziranje in precenjevanje ljubezni, je negacija ljubezni. Kdor je zaljubljen, misli, da ljubi, samo zato, ker »objekt« njegove zaljubljenosti v njem sproža zelo prijetne občutke. Ko pa teh ni več, niso več tako zelo močni in prijetni, izgineta tako zaljubljenost kot ljubezen.

Kaj pravzaprav je ljubezen?
Razlage ljubezni so različne. Nekateri so prepričani, da ljubijo samo, dokler čutijo ljubezen. Spet drugi pravijo, da ni pomembno, kaj čutiš, pomembno je, da se obnašaš, kot da ljubiš. Sam menim, da je ljubezen čustvo in dejanje, predvsem pa je ljubezen odnos. Ljudje si običajno izberemo nekoga, ki kot človeško bitje izpolnjuje naše zahteve. Zato si z njim želimo vzpostaviti zvezo, ki je izhodišče za ljubezen. Ta zveza pozitivno vpliva na naš intimni svet, v njej se počutimo dobro, na človeka se emocionalno navežemo, posledica tega je pripadnost, ki jo čutimo do njega. To je ljubezen – emocionalna navezanost in pripadnost drugemu, ki je seveda trajnejša.

Večkrat govorimo o brezpogojni ljubezni. Ko nekoga ljubimo, ga ljubimo takega, kakršen je, z vsemi njegovimi slabostmi in napakami. Prav z vsemi?
Da bi razumeli brezpogojno ljubezen, moramo ločiti med osebo in tem, kar oseba dela. Posebno je to pomembno, ko gre za naš odnos do otrok. Brezpogojno imam rad otroka, tudi če ne maram tega, kar počne. Ker ga ljubim kot osebo, kritiziram njegova dejanja, ki se mi ne zdijo v redu, ki niso sprejemljiva. Nekateri odrasli to brezpogojno ljubezen prenašajo tudi na odnose med odraslimi, na ljubezen odraslih in zahtevajo: brezpogojno me moraš ljubiti, ne glede na to, kaj počnem.
Temu pravimo: sprejmi me takega, kakršen sem…
Da, vendar z dodatkom: sprejemam te takega, kakršen si, toda tvoje obnašanje, tvoje konkretno dejanje me moti, zato želim, da ga spremeniš. Povem ti, kaj me pri tebi moti. Če svojega vedenja, dejanj nočeš spremeniti, se bom odločil, ali te sprejmem s tvojimi dejanji vred ali pa odidem. To je normalen, odrasel partnerski in ljubezenski odnos zrelih ljudi.

Kaj pa pogojevanje ljubezni? Ljubil te bom, če boš naredil to ali ono.
V odnosih med odraslimi ljudmi je to povsem v redu. Dva se spoznata, si povesta, kaj pričakujeta drug od drugega, povesta svoje želje in… se odločita, da bosta živela skupaj. Najbolj pomembno je, da nista o sebi zamolčala česa pomembnega. Morda bo slišati banalno, a prispodoba je čisto prava: ko nekaj kupujete, pričakujete, da bo tako in tako, take barve, kakovosti, obstojnosti – tudi ko pridete domov. Če torej človek, s katerim si želite živeti, ni tak, kakršen se je predstavljal, je povsem normalno, da odnos z njim razdrete. Ljudje si pač ne želijo trpeti in tudi ni treba, da trpijo. Nobenega razloga ni, da žena ostane z možem, če jo ta pretepa.

Ampak na začetku se vsi skušamo pokazati v najlepši luči…
Seveda, to je tako kot ženska šminka. Oba, tako ženska, ki hoče biti na pogled lepša, kot moški, ki jo gleda, vesta, da je ženska »olepšana«. Ko se spoznavamo, malo poudarimo svoje pluse in malo prikrijemo svoje slabe plati in s tem ni nič narobe. Narobe je, če zamolčimo kaj pomembnega, nekaj, kar bi nas pokazalo v povsem drugi luči. To počnejo predvsem ljudje, ki o sebi mislijo, da niso dovolj dobri, in če bi se razgalili, pokazali take, kakršni so v resnici, jih drugi ne bi ljubili. Ko pa drugi sprejme njihovo lažno podobo, pride resnica na dan in začnejo se težave.

Se moški in ženske kaj razlikujemo? Je res, da je ženskam ljubezen pomembnejša kot moškim?
Pojmovanje ljubezni je kulturološka kategorija, ne spolna. Moškim je ljubezen prav tako pomembna kot ženskam, le da oni o njej ne razmišljajo in ne govorijo veliko. To je bolj ženska domena in izhaja iz ostanka tradicionalne delitve vlog: ženske so negovalke, medicinske sestre, učiteljice, ukvarjajo se z ljudmi, moški pa so proizvajalci. Ženske so tudi bolj romantične, zato je pri njih gotovo več zablod o ljubezni kot pri moških, ki stvari radi poenostavljajo. Morda tudi zato več žensk poišče pomoč strokovnjakov, ko same težavam v odnosih in v ljubezni niso kos. Ženske so bolj ozaveščene, več berejo, bolj verjamejo, da se človek (in s tem odnos) lahko spremeni. Mnogi moški pa živijo v zmotnem prepričanju, da je poiskati pomoč znamenje šibkosti in neumnosti, saj če bi bili pametni, ne bi imeli težav ali bi jih sami znali rešiti. Težave v odnosih pa nimajo nobene zveze z inteligenco, s pametjo, pač pa s čustveno inteligenco. Odnosa z drugimi ljudmi se da naučiti, tako kot se da naučiti prepoznavati zablode o ljubezni.