Bi prepoznali njen udarec?

Možganska kap ne doleti le starostnikov. Živ dokaz za to je Janez, ki je pred 17 leti, malo pred svojim 50. rojstnim dnem, zaznal odrevenelost desne roke, težave z govorom in strahotno slabost, zaradi katere je izgubil zavest. Čeprav takrat ni vedel, kaj ga je doletelo, sta se z ženo nemudoma odpeljala v bolnišnico, kjer so po nevroloških pregledih postavili diagnozo: možganska kap. »Ker se takrat ni toliko govorilo o kapi in sem bil še razmeroma mlad, ob pojavu znakov nisem pomislil nanjo. Na srečo sem razumel resnost alarma in v eni uri poiskal zdravniško pomoč, sicer bi bila lahko škoda še veliko večja,« pripoveduje Janez, ki so mu z operacijo odstranili strdek v vratni žili, ki je bil kriv za kap. Ker so zaradi prekinjenega dotoka krvi njegovi možgani vseeno drastično opešali, sta mu kljub operaciji odpovedali desna roka in noga, izgubil pa je tudi sposobnost govora. »Za svoj 50. rojstni dan sem se tako ponovno učil hoditi, pisati in govoriti,« je svoje travmatične življenjske izkušnje opisoval sogovornik, ki se je moral več let truditi, da si je povrnil motorične in kognitivne sposobnosti, ki jih je nekoč imel za samoumevne. Še danes je globoko hvaležen vsem zdravnikom, ki so mu nudili prvo pomoč in ga spremljali med rehabilitacijo. »Čeprav je bilo izjemno težko in na trenutke brezupno, sem spoznal, da se ne morem smiliti samemu sebi. Tako ne bi nikoli napredoval in se ponovno počutil živega,« je prepričan.

Janeza je na dan, ko ga je zadela kap, sprejela višja svetnica, prim. doc. dr. Bojana Žvan, dr. med., predstojnica kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo Nevrološke klinike UKC v Ljubljani, ki že vrsto let preučuje bolezni možganov in možganskega žilja. Iz leta v leto ima več dela, saj statistike kažejo, da število možganskih kapi med prebivalstvom narašča. »Ne zato, ker bi jo slabo preprečevali, ampak zaradi staranja prebivalstva,« je pojasnila dr. Žvanova, ki je prepričana, da bi lahko bili tudi na področju preprečevanju bolj uspešni. »Glede na druge evropske države smo pri preprečevanju kapi v zlati sredini, boljši smo od vzhodne Evrope, ne dosegamo pa standardov zahodne Evrope, kar je naš cilj.«

Ničesar ni, kar bi bolj udejanjilo človeški potencial ali kar bi človeku omogočilo, da bi obvladoval svoje življenje, kot so zdravi možgani. Zato je bistvo našega življenja, da jih ohranjamo zdrave. Če nam to spodleti, izgubimo svojo identiteto in sposobnost izvajanja najbolj osnovnih človeških dejavnosti, ki se jih priučimo že kot dojenčki, ter kasneje skozi otroštvo in mladost izgubimo dostojanstvo ter postanemo breme sebi in svoji okolici, ne nazadnje pa tudi hudo finančno breme za zdravstveni sistem, navaja dr. Žvanova. Znanje je edina obramba pred najhujšim.

Vzrok je krvavitev ali zamašena žila
Do možganske kapi privede žilna okvara v možganih, ki je posledica dveh vzrokov: zamašitve žile ali krvavitve. Ko se žila, ki dovaja kri možganom, zamaši, pravimo, da pride do infarkta, kar je podobno kot pri srčnem infarktu, ko se zamaši žila, ki dovaja kri do srca. Ker nima prekrvavitve, možgansko tkivo odmre, z njim pa tudi življenjske funkcije. Kot je povedala dr. Žvanova, so možgani tako občutljivi, da ne prenesejo več kot 10-minutni izpad dotoka krvi, nato pa nastopijo ireverzibilne okvare. Druga vrsta možganske kapi je posledica možganske krvavitve, do katere pride, ko katera od žil poči. »Razlita kri pritiska na možganovino podobno kot tumor, saj se možgani, zaprti v lobanjo, nimajo kam razširiti,« je pojasnila dr. Žvanova.

Enodnevna kap
Hemoragična kap, kakor strokovno pravimo kapi, ki nastopi ob krvavitvi, je bolj smrtonosna, medtem ko po ishemični kapi oz. kapi, ki nastopi ob infarktu, po navadi nastopi daljša oviranost. Sploh pri večjih infarktih. Ishemične možganske kapi so namreč lahko različne glede na velikost zamašene žile, je pojasnila sogovornica. Večja žila se zamaši, večja je škoda oziroma večji je infarkt. Če se zamaši npr. žila na vratu (t. i. karotidna arterija), ki oskrbuje s krvjo dve tretjini ene možganske poloble, lahko pride do izpada dveh tretjin možganov na eni polovici. »Včasih lahko pride samo do začasne prekinitve pretoka krvi, znaki možganske kapi pa se v 24 urah popravijo. Takrat govorimo o prehodnem ishemičnem možganskem napadu ali tranzitorni ishemični ataki (TIA). To je neke vrste opozorilna kap. Če jo doživimo, smo v veliki nevarnosti za novo (resnejšo) kap, zato moramo takoj obiskati zdravnika in začeti z zdravljenjem,« je povedala dr. Žvanova. Nedavne študije dokazujejo izjemne prednosti pravočasnega ukrepanja. Če bolniki s TIA še isti dan ob pojavu znakov opravijo nevrološke preiskave, prejmejo diagnozo in ustrezno zdravljenje, so tako rekoč zaščiteni. Tako lahko glede na raziskavo Express, ki je bila objavljena v ugledni strokovni reviji Lancet, preprečimo kar od 80 do 90 odstotkov možganskih kapi.

Kap zaradi udarca v glavo
Do krvavitev, ki so drugi vzrok za kap, prihaja zaradi več razlogov: povečanega krvnega tlaka, genskih predispozicij za žilne napake, kot so možganske anevrizme in arteriovenske malformacije, in pridobljenih napak, npr. poškodb, predvsem udarcev v glavo ali vrat. »Imela sem primer mladega bolnika, ki se je na deskanju udaril v vrat in čez čas zaradi tega doživel hudo ishemično kap. Notranja ovojnica arterije se je na mestu udarca namreč odlepila in zamašila žilo. Drugi primer je bolnik, ki se mu je razvil žilni tumor zaradi topega udarca za uho, vendar je bil pravočasno operiran, še preden je tumor zakrvavel. Odnesel jo je brez posledic. Mladih s takšnimi okvarami je kar veliko, zlahka pa to stanje preprečimo, če le pravočasno obiščemo zdravnika, ki postavi pravilno diagnozo in na osnovi te bolnika ustrezno zdravi,« je na pomen preventive opozorila dr. Žvanova.

»Čas so možgani«
Ne le preventiva, tudi hitro ukrepanje ob pojavu prvih znakov kapi je nujno. »Moramo se zavedati, da je možganska kap resnična urgenca. Čas so možgani,« opozarja dr. Žvanova. Če govorimo v deležih, približno tretjina ljudi ob kapi umre, druga tretjina okreva, preostali pa ostanejo trajno telesno in/ali duševno ovirani. Če doživimo kap v levo polovico možganov, je bolnik lahko oškodovan kognitivno in/ali je motorično prizadeta desna stran telesa, če prizadene desno polovico, pa jo slabše odnese leva stran telesa. »Ker ima večina ljudi višje živčne funkcije v levi možganski polobli, so kapi v levo polovico resnejše. Moten je ne samo govor, ampak tudi razumevanje govora, pisanje, branje, računanje, zaznavanje,« je naštevala sogovornica in dodala, da so nekatere okvare zelo kompleksne. »Pri nekaterih vrstah kapi posameznik ne prepozna nekoč znanega obraza, prepozna pa ga takoj, ko ta spregovori. Ali pa prepozna npr. svinčnik kot pripomoček za pisanje, ne zna pa ga več poimenovati. Takšni bolniki morajo trdo delati, da spet vzpostavijo nekdanji miselni sistem.« Po besedah dr. Žvanove ima najhujša možna kap svoj epicenter v možganskem deblu, kjer so vitalni centri za dihanje, bitje srca, lakoto, spanje, budnost, celo za obračanje zrkel, požiranje, ravnotežje, zato lahko že manjši infarkt ali krvavitev v tem delu naredi ogromno škodo, pa tudi preživetje je manj verjetno kot pri kapi na drugih mestih možganov.

GROM - pot do hitrejšega prepoznavanja
Beseda GROM je izhodiščno geslo, s katero vstopamo v novo akcijo ozaveščanja o opozorilnih znakih kapi. Združuje namreč njihove začetnice. G oznanja prizadetost glasu oziroma govora, R prizadetost roke, O obraznih mišic, črka M pa oznanja, da štejejo minute in da se pri kapi vedno mudi. »Čeprav je znakov še več, so ti dovolj za osnovno prepoznavanje in reševanje življenj,« je navedla sogovornica. Pri ozaveščanju ljudi ima, poleg stroke, velik pomen Društvo za preprečevanje možganskih in žilnih bolezni, ki na svojih spletnih straneh opozarja na znake možganske kapi, poleg tega pa izvaja po Sloveniji preventivne akcije za preprečevanje kapi.

Pomembni premiki
Včasih so menili, da je možganska kap smrtna obsodba ali vsaj obsodba na invalidnost. Kot je povedala dr. Žvanova, je še vedno veliko takšne miselnosti, toda rezultati sodobnih pristopov zdravljenja počasi le premikajo pesimistična pričakovanja v nekoliko bolj spodbudno smer. Pomembno je vedeti, da je prvo in edino zdravljenje pri akutni ishemični možganski kapi raztapljanje krvnega strdka, zdravljenje pa imenujemo tromboliza. Na področju te metode se je v zadnjem času veliko spremenilo. Kot je povedala dr. Žvanova, imamo zdaj na voljo nekoliko več časa, da strdek raztopimo. Časovno okno za raztapljanje se je v letu 2009 namreč razširilo na 4,5 ure, pred tem pa je štelo le 3 ure. Druga novost pa je ta, da lahko strdke zdaj raztapljamo tudi pri starejših od 81 let. »Do nedavna je bila meja postavljena pri 81 letih, toda novejše študije so pokazale, da je poseg smiselno izpeljati tudi pri starejših. Če ima bolnik srečo oziroma je zdravljenje uspešno, lahko že naslednji dan odkoraka iz bolnišnice. Če je izid slabši, pa dosežemo vsaj manjšo telesno, kognitivno ali psihično oviranost, kar je tudi uspeh,« je povedala.

Še več izboljšanih načinov zdravljenja
Tudi pri zdravljenju kapi kot posledice krvavitve je dr. Žvanova izpostavila nekaj novih pristopov, ki presegajo klasično kirurško zdravljenje, ki temelji na odpiranju lobanje. Zdaj lahko zdravimo tudi tako, da s pomočjo katetra dostopimo do razširjene žile – anevrizme v glavi in s pomočjo platinastih zank odpravimo ali preprečimo možgansko krvavitev iz anevrizme. Žilo, ki je zamašena, lahko tudi enostavno razširimo in vanjo postavimo žilno opornico, t. i. stent, ter s tem preprečimo možganski infarkt. Te metode so po besedah sogovornice veliko manj travmatske za pacienta in prinašajo hitrejše okrevanje, saj lahko bolnik večinoma zapusti bolnišnico že dan po posegu. Vse opisane in še druge novejše načine zdravljenja, kot sta mehansko odstranjevanje krvnih strdkov in »lepljenje« žilnih tumorjev, vrhunsko opravljajo na ljubljanskem kliničnem oddelku za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo ob trdnem sodelovanju interventnih nevroradiologov in celotnega nevrovaskularnega tima. »Posebej naj omenim, da za bolnike z možgansko kapjo pri nas skrbi večdisciplinarna skupina na posebnem oddelku – enoti za možgansko kap, za smrtno ogrožene bolnike pa skrbi ekipa na oddelku intenzivne nevrološke terapije, ki je edini tovrstni v Sloveniji,« je povedala dr. Žvanova.

Vseživljenjska terapija
Kot je povedala dr. Bojana Žvan, prejme vsak bolnik po preboleli kapi protiagregacijsko terapijo, s katero preprečujemo nastanek novih krvnih strdkov. Ne glede na raven holesterola je v preventivne namene priporočljivo uživanje enega izmed statinov oz. zdravil za zniževanje ravni holesterola, pomembni pa sta tudi zdravljenje povišanega krvnega tlaka, ki je prvi dejavnik tveganja za možgansko kap, in uravnavanje sladkorne bolezni. Bolniki, ki so doživeli možgansko kap zaradi srčne embolije, morajo stalno prejemati protikoagulacijsko terapijo za redčenje krvi. Osnovni ukrep je seveda tudi zdrav način življenja, predvsem zdravo prehranjevanje in odpoved kajenju, prekomernemu uživanju alkohola ter vsakodnevno gibanje.

Tudi zdravniki je včasih ne prepoznajo
Ne le, da laična javnost premalo pozna kap, tudi medicinsko osebje mora stalno izpopolnjevati svoje znanje. »Ponekod v Sloveniji, kjer se ne srečujejo tako pogosto s kapjo, se lahko zgodi, da tudi zdravniki ne prepoznajo njenih znakov, zlasti če so netipični. Zgodilo se je že, da so bili kolegi prepočasni, pri kapi pa se, kot rečeno, vedno mudi. Več ko nas bo to spoznalo, bolje bo za Slovence,« je poudarila dr. Žvanova, ki je tudi letos glavna organizatorica (zdaj že petega) strokovnega srečanja za nevrologe, zdravnike družinske in splošne medicine, interniste, fiziatre, medicinske sestre, fizioterapevte, psihologe, delovne terapevte, logopede, skratka vse, ki so vključeni v obravnavo bolnikov z možgansko kapjo, in ki bo 12. marca v Ljubljani. »Če bo vsak od nas 300 do 400, kolikor se nas bo udeležilo srečanja, preprečil vsaj eno možgansko kap, je naš cilj dosežen,« je sklenila dr. Žvanova.