Po otroka na tuje

Madonna s svojima malavijskim posvojencema. 

Slovenski centri za socialno delo v tem trenutku obravnavajo 381 vlog za posvojitev. Po podatkih matičnega registra je bilo od njegove vzpostavitve maja 2005 do sredine lanskega leta posvojenih 147 otrok, od tega iz tujine 33, in sicer 11 iz Ruske federacije, 8 iz Makedonije, 5 iz Ukrajine, 3 iz Srbije in Črne gore, 2 iz Romunije in Bosne in Hercegovine ter po eden iz Hrvaške in ZDA. Število posvojitev v Sloveniji se sicer od osamosvojitve dalje giblje med 20 in 40 na leto.

Osebna zgodba
Vse več Slovencev se odloči, da bo svojega otroka poskušalo poiskati v tujini, zaenkrat najpogosteje v Rusiji. Takšen je tudi primer Magde Gmajnič, danes ponosne mamice šestletnega Aljoše, ki se je za posvojitev odločila po letih zdravljenja brez prave diagnoze in ker si z možem brez otroka nista znala predstavljati življenja. Najprej sta oddala prošnjo za posvojitev slovenskega otroka, čeprav sta bila v dvomih, da bosta pri tem uspela. Prvič zaradi let (oba sta jih štela čez 40), drugič pa, ker otrok, ki bi jih dali v posvojitev na Celjskem, od koder prihajata, enostavno ni. Motilo ju je tudi, da bi morala po naših predpisih otroka pred uradno posvojitvijo eno leto imeti v rejništvu, saj bi ju bilo zelo strah, da se v tem času ne bi zgodilo kaj takega, da bi ga morala vrniti, česar pa pri mednarodnih posvojitvah ni. Zato sta se pred tremi leti odločila, da svojo srečo poskusita v Makedoniji. A kmalu sta obupala v boju s počasnimi slovenskimi birokratskimi mlini.

Zakaj tako dolgo traja?
»Ne morem reči, da so bili na Centru za socialno delo neprijazni ali da nama niso želeli pomagati, a za pridobitev potrebne dokumentacije so si, če se lahko tako izrazim, res vzeli čas. Samo psiholog je za izdelavo svojega mnenja potreboval tri mesece, pa bi najverjetneje še dlje, če ne bi na najino prošnjo posredovala neka uslužbenka z drugega centra za socialno delo. Poleg tega so bili pri pripravi dokumentacije zelo površni. Samo en papir sva morala kar šestkrat 'reklamirati', saj so vanj vnesli napačne podatke. To je bilo za naju psihično zelo obremenjujoče in neprijetno. Zdelo se mi je tudi, da ne obvladajo stvari oziroma da imajo premalo izkušenj s tovrstnimi postopki. Na srečo sem v službi čisto slučajno izvedela za posvojitve v Rusiji. To je bilo leta 2006. Bila sva ena prvih, ki sva se podala v to državo, pred nama sta od tam otroka do takrat posvojila le dva para. K stvari sva pristopila individualno, pri tem pa nama je zelo pomagal konzul – iz lastne dobre volje, ne po nalogu države − za kar sva mu resnično hvaležna,« nam je trnovo pot začetka posvojitve opisala Gmajničeva.

Prvo srečanje z ruskim dečkom
Sledilo je zbiranje in prevajanje potrebne dokumentacije. Vsak je moral ruskemu odvetniku, ki jima ga je pomagal najti konzul in ki zdaj skrbi za vse posvojitve otrok iz naše države, izročiti približno 23 različnih papirjev. Čez čas sta dobila obvestilo, naj prideta v Rusijo. »Ob oddaji vloge sicer nisva navedla želenega spola otroka − želela sva le mlajšega od treh let − a sva, ko je prišel čas za prvi obisk, le želela izvedeti, ali bova dobila punčko ali fantka, že zaradi prinesenega darila. Naše prvo srečanje v enem od moskovskih domov za otroke brez staršev je bilo res zelo ganljivo in v minuti smo se ujeli. Jokali smo vsi, tudi uradna prevajalka in pomočnica odvetnika. Zanimivo se mi je zdelo, da naju je Aljoša, ki je imel takrat 2 leti in 4 mesece, vse razumel in čeprav so nama rekli, da zaostaja na govornem področju, je že ob prvem stiku rekel: 'Metulj,' in: 'Kaj je?' Vse skupaj je potekalo presenetljivo lahko in preprosto,« nam je svoje občutke ob pogledu na otroka in na bivanje v Moskvi razkrila Gmajničeva. »Zelo sem bila pozitivno presenečena tudi nad samim otroškim domom, v katerem bivajo najdenčki in otroci, odvzeti biološkim staršem, kar je bil primer pri najinem. Zdelo se mi je namreč, da v njem za otroke zelo lepo skrbijo in da pred njimi ničesar ne skrivajo. Imela sem prijeten, dober občutek. V okviru doma (tovrstnih institucij je samo v Moskvi okoli 24, v vsaki od njih pa je od 60 do 100 otrok) obstaja tudi bolnišnični oddelek, na katerem so najinega fantka pred posvojitvijo v celoti pregledali,« je povedala sogovornica.

Prihod v Slovenijo
Po dveh mesecih je prišla na vrsto uradna posvojitev. V vmesnem času sta zakonca otroka še nekajkrat obiskala. »Dovolili so nama, da z njim preživiva nekaj uric dopoldne in popoldne, da se bolje spoznamo, kar sva izkoristila za igro z njim. Očitno pa so naju pri tem opazovali, saj je to, kako smo se ujeli, prišlo na dan tudi na sodišču. Počakati sva morala le še na pravnomočnost sodbe, nato pa sva prišla po otroka. Vse skupaj je potekalo zelo hitro. Aljošo sva prvič spoznala 3. maja, 10. avgusta pa smo bili že vsi trije v Sloveniji. Dva tedna kasneje smo skupaj že odšli na počitnice,« je srečen razplet zgodbe razkrila Gmajničeva, ki je povedala tudi, da se je Aljoša na novo okolje izjemno hitro navadil. »V četrtek smo prišli iz Rusije, v petek zjutraj pa je bilo, kot da je z nama že od nekdaj. Sprva sem nameravala postaviti nekajdnevni moratorij na obiske, da bi se deček navadil vsega novega okoli sebe, a ljudje niso zdržali in so kar naprej prihajali. Aljoša je vse normalno sprejemal, se je pa bolj držal naju. Moram reči, da ga je tudi okolica čudovito sprejela, tudi tam, kjer sem morda pričakovala kakšne težave,« je dejala Magda Gmajnič.

Stroški mednarodne posvojitve
In kakšni so stroški, povezani s posvojitvijo v tujini? Po besedah naše sogovornice je treba za odvetnika odšteti 15.000 evrov, ostalo (letalska karta, namestitev ipd.) pa je odvisno od iznajdljivosti posameznika oziroma para. »Sama sva imela, kar se letalske karte tiče, veliko sreče, saj so nam šli pri tem na Adrii Airways zelo na roko. Poslala sva jim namreč dopis z obrazložitvijo situacije in dobila kar precejšnji popust.« Gmajničeva sta morala v Rusijo le trikrat, zdaj pa je zaradi spremembe zakonodaje treba tja odpotovati še enkrat več. Ob prvem obisku potencialna posvojitelja izvesta vse o svojem posvojencu in pooblastita odvetnika, otroka pa v primerjavi s prej še ne vidita. Po informacijah naše sogovornice lahko bodoča starša izbirata tudi spol otroka, vsaj do zdaj so še vsem posvojiteljem ugodili tudi glede tega. Posvojitelji iz Rusije se namreč med sabo dobivajo, se družijo in si pomagajo, sodelujejo pa tudi s posvojitelji iz Ukrajine, čeprav tam poti niso tako utečene in transparentne kot v Rusiji. Prihajajo vedno mlajši otroci, vsi pa imajo več kot leto dni. Po ruskem zakonu imajo namreč prvo leto prednost posvojitelji iz Rusije, šele potem se lahko da otroka v mednarodno posvojitev. Otroka lahko posvoji tudi samska oseba, starostne omejitve posvojitelja pa ni.

Čustveno naporna birokracija
Kljub pozitivni izkušnji bosta zakonca Gmajnič ostala samo pri tej posvojitvi. Predvsem zaradi let, a tudi zaradi postopka, ki je čustveno izredno naporen, čeprav zna biti ob pravi pomoči zelo preprost. Imela sta namreč ogromno strahov, kako se bo vse skupaj izteklo in ali bosta kos stvari. »Predvsem naju je bilo strah Rusije, njihovega jezika in stroškov, povezanih s posvojitvijo, a so bile vse skrbi odveč.« Vsem, ki bi radi posvojili otroka, Gmajničeva svetuje, da poiščejo nekoga z izkušnjami, in dodaja, da se lahko nanjo (pa tudi na druge) vedno obrnejo tisti, ki si želijo iti po njeni poti. »Veliko bolj enostavno je, če ti kdo na njej pomaga, kot če se vsega lotiš na lastno pest,« pravi in svojo pripoved sklene z naslednjimi besedami: »Smo povsem običajna družina in vedno redkeje se spomnim, od kod je naš fant. In zdi se, kot da življenja pred njegovim prihodom ni bilo.«

Postopek vedno isti

Ne glede na to, ali želijo pari posvojiti otroka iz naše države ali iz tujine, je postopek posvojitve s strani slovenskih organov isti. Pari ali posamezniki obvestijo Center za socialno delo, da želijo posvojiti, tam pa ocenijo njihovo možnosti in primernost za posvojitev in na podlagi teh ugotovitev oblikujejo mnenje o posvojitelju, ki je ključno, tudi če gre za posvojitev iz tujine. Če je posvojitev otroka v tuji državi legitimna in v skladu z našim pravnim redom, ni pričakovati posebnih težav in zapletov, so povedali na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

Iz katerih držav lahko posvojimo?

Slovenija je maja 2002 podpisala in ratificirala konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah (t.i. haaško konvencijo), česar pa žal ni storila nobena od bivših republik skupne države (razen Makedonije v letošnjem letu), od koder smo pred osamosvojitvijo posvojili veliko število otrok. Po zadnjih podatkih je konvencijo podpisalo in ratificiralo okoli 80 držav, kar pomeni, da lahko slovenski vlagatelji vložijo vlogo za posvojitev iz tujine na podlagi konvencije v katero koli (lahko tudi v več) državo podpisnico, seveda pa ni jamstva, da bo do posvojitve tudi prišlo. Otroka je mogoče posvojiti tudi iz drugih držav, vedno pa velja, da država otroka določa pogoje in postopek posvojitve. V takšnem primeru se mora zainteresirani kandidat sam obrniti na pristojne organe v državi, od koder želi posvojiti otroka. Če pride do posvojitve v tujini, akt o posvojitvi izda pristojni organ v državi otroka, v Sloveniji pa ga mora priznati naše sodišče, da je posvojitev veljavna tudi na območju naše države. Celoten postopek traja različno dolgo, saj gre vedno za edinstveno situacijo, pri čemer mora biti osnovno vodilo, da se otroku iščejo najprimernejši nadomestni starši in ne obratno. Pa tudi vsi možni posvojitelji niso pripravljeni sprejeti vsakega otroka, kar je seveda njihova legitimna pravica.