Monty Python za Slovence

Zadnjih osem let je Nika svobodna umetnica in svoje znanje uspešno prenaša na mlade pevce iz glasbenih in gledaliških vrst. Na odre je medtem postavila šanson Edith Piaf Pesem s ceste, kabaret Berlin – visoka družba, Vse pesmi sveta, Marlene Dietrich, Billie Holiday ter najnovejši glasbeno-gledališki performans Monty Python, katerega predpremiero si lahko ogledate 6. marca in premiero 8. marca v Cankarjevem domu.

Kakšne spomine imate na svoje otroštvo?
Otroštvo je nekaj, kar zame ni tam nekje daaaleč. Bila sem zelo občutljiv otrok, na svet sem prišla s socialnim čutom za šibkejše, za živali… in doma smo živeli v nekem posebnem vzdušju, ki sem ga zelo zavestno podoživela, ponovno lani, ko sem gostovala s šansoni v Franciji. Mamina družina je prišla iz Francije, kjer je mama odraščala. Vedno sem bila nekako sproščeno in preprosto človeško odprta − polna ljubezni, ne lepa, a simpatična. Rada sem pela. Stara lesena klop pri stari mami je bila moj namišljeni klavir, na katerega sem »igrala« ob poslušanju starega radia. Ni me zanimala realnost, v tem smislu nisem bila radovedna: po moje so v radiu čepeli glasbeniki in igrali − seveda se mi je to zdelo malo čudno, a moj svet je to brez problema sprejel, z vso naivnostjo in domišljijo, in obojega je bilo na tone. Še danes je tako, kot bi bil malo »blesav«, pa si daleč od tega − vse veš…
Sankala sem se ponoči po dvorišču, ko so bili že vsi moji prijatelji doma na toplem. Sama sem vlekla sani za seboj in v mojem filmu je bilo tako prav. Rada sem brala in vedela sem, da bom pevka. Bila sem cirkuški direktor in za sabo vlačila kup mlajših otrok in cunj, kot to počnem še danes. Lepo mi je, ker sem ostala otrok. Za to sem svoji naravi hvaležna.

Upali ste si pustiti redno službo operne pevke v mariborski Operi.
No, vedno sem verjela, da na odru stojijo sami dobri ljudje. Kako tudi ne, saj imajo radi umetnost in za to moraš biti občutljiv in dober. Mehurček se je kaj hitro razblinil; žal tudi v ljubezni nisem našla tistega pristnega. Sem človek, ki daje vse, v ljubezni in na odru − včasih gre dobro, včasih ne… Takrat ni šlo. Razkorak med tujino in med tem, kar sem doživljala tukaj, je bil prevelik! Zapustila sem svet, ki sem ga oboževala. Še danes ga, vem pa, da ni pristen v odnosu do umetnosti, in ga raje ljubim bolj od daleč.

Kaj ste »odnesli« s šolanja v tujini?
Tam sem se odprla, izgubila strah pred izražanjem same sebe v glasbenem, kot tudi osebnem smislu, in obenem strah pred institucijo. Učila sem se živeti odnose, vrednote, ljubezni do umetnosti in končno je bila moja občutljivost nekaj cenjenega in opaženega v pozitivnem smislu.

Zaljubljeni ste v šanson, kabaret in muzikal.
Vedno me je privlačila ta zvrst. Ko se pri nas o tem še govorilo ni, sem že skromno lezla po tej poti, tudi z učenci − ponovno rahlo vase potegnjena, a trmasto na svoji poti. Moj stik z umetnostjo je direkten − ljudje me utrujajo, ko gre za rivalstva, to nisem jaz. Profesor Hornik mi je napovedal: vse imaš, da bi delala veliko kariero, le karakter, hmmm. Pa ne bi hotela drugačnega.

Ali menite, da teh zvrsti glasbe v Sloveniji ne cenimo dovolj?
Mogoče. Ciljne publike je malo, a nekaj je je in hvaležna sem za to. (Hvala, na tem mestu, vsem.) Generalno pa manjka občutljivosti, ki je za to zvrst (šanson) nujna in no, je, kakor je. Jaz to delam z ljubeznijo in to je to. Tako je, nisem si vsega tega izbrala sama, to je izbralo mene. Kabaret Berlin je uspel. Billie Holiday čustveno prodre in ljubitelji te glasbe pridejo. Človek dela pač iz sebe. Kdor to začuti, začuti, kdor ne, pač ne.

Imate nenavadno energijo in voljo. V nekem intervjuju pred kratkim ste izjavili, da boste celo repali pri devetdesetih.
Repala bom v vsej svoji veseli senilnosti, ker ne bom nikoli odnehala. Ko bom odnehala, bom umrla.

Zase pravite, da ste družbeno neprilagojena oseba.
Vedno sem bila individualistka, že kot otrok. Bila sem lider in vlekla za seboj celo čredo ali pa sem vedela, da sem nerazumljena. Tako je še danes. Ne ljubi se mi razlaaagati ljudem – saj nočejo vedeti in imajo pravico biti takšni, kot so, kot tudi jaz. Da bi se pa zanimali drug za drugega, tega žal ni v mojem svetu, v meni še vedno je, a se človek utrudi; drugačnost je težek križ, jaz sem jo drago plačala in jo bom do konca plačevala! Občutka pripadnosti tukaj nimam. Imela sem ga v tujini. No, pa me spet sovraži nekaj več Slovencev… Jaz jih imam pa rada − vse!

Torej ste neke vrste upornica?
Upornica sem, ker pač nočem biti ovca, ki jo porivajo sem in tja, pa naj gre za kogar koli, kjer koli in kar koli. Vsak človek je individualist, je svojstven, svoj, drugačen, pravico ima do svojega prostorčka na tej zemlji, do spoštovanja, do svoje resnice… Koga pa to zanima?! Kdo še sploh koga resnično zanima in kdo je sploh še »resničen«? Meni tega manjka. Ta tramvaj kar nekam drvi, meni pa manjkajo postaje.

Kako je na vas vplivalo materinstvo?
S prvim trenutkom, ko sem dobila Rimo, sem se zavedela odgovornosti − rada jo imam čez vse, a nisem slepo zaljubljena. Pomembno mi je bilo, da postane dobra oseba. In je! Tako bo tudi v življenju zadovoljna. Edina oseba na svetu, s katero moraš živeti, si ti sam, zato je pomembno, kdo si. Zresnila sem se. Moje bohemstvo se je uneslo. Človek vzgaja z zgledom.

Torej sta s hčerko zelo povezani?
Da. Zelo. Pa vendarle sem ji naročila, naj se mi upre! Tako je prav − matere smo »boginje in pošasti«. Rima gre svojo pot, odločno in jaz se od nje veliko naučim tudi o sebi.
Monty osvobaja. To smo mi − osvobajajoče trapasti!

Za dan žena nas boste razveseljevali z novim projektom v hramu kulture.
Res je, tokrat sem pripravila prav poseben gledališko-glasbeni projekt razvpitega Montyja Pythona. To je že peta predstava, ki jo bom predstavila v Cankarjevem domu. V sodelovanju z režiserko Tijano Zinajić, ki jo poznam že dolgo, iz obeh zadnjih projektov (Berlin in Billie). Zame je »ta prava«… Tudi Joži Šalej in vsi ostali, ki jih je pripeljala Tijana. Rada jih imam. Spoznala sem tudi čudovite ljudi, ki pomagajo tako odkritosrčno in z ljubeznijo − to spoznanje je zame čudovito darilo, ki mi pomaga živeti. Ne smem pozabiti omeniti odlične tekstopiske Damjane Kenda Hussu, ki mi je pomagala pri prevajanju 16 pesmi, da bodo zvenele tako odbito, kot morajo.

Kako ste izbrali ekipo za Montyja Pythona?
Ha, vsi smo drugačni − takrat, kadar smo iskreni! Ko pa nam to ne »rata«, smo vsi enaki − zanič. Kadar mi »rata«, sem drugačna predvsem, in to zagotovo vem, v svojem čustvu in iskrenosti. Močno sem izrazna.

Ali vas vaša perfekcija kdaj ovira?
Uf, pa kako. Tako, da me pahne v nedelavnost. Obstajamo ljudje, ki se bojijo/-mo uspeha. In kaj to sploh je? Relativno, kajne?!

Svojih čustev tudi ne znate skrivati?
Pravzaprav jih niti ne znam obvladovati, zato jih tudi ne skrivam. No ja, če bi se potrudila, bi jih malce že lahko skrivala, vendar menim, da bi bilo to slabo za mojo umetniško pot. Moja empatija gre včasih tudi tako daleč, da pretirano trpim.

Kako se vaša energija odraža na odru?
Globoko in močno! Ravno v ameriški pevski šoli Carol Mayo sem pridobila neprecenljive izkušnje s področja psihodrame. Poznam metode odpiranja telesa in energije na odru. Žal se pri nas na akademiji tega še ne učijo. Ko sem na odru, iz rokava vlečem boleče spomine... To je dragocen material za čustveno doživljanje predstave ali koncerta. Ravno v zgodbi legendarne Billie Holiday gledalec dobi občutek, da ne igram, ampak pripovedujem zgodbo, ki je pravzaprav moja.

Kaj bi na sebi vendarle spremenili?
Še bolj bi rada verjela vase. Globoko v sebi poznam svoje sposobnosti in se zavedam svojih kvalitet, a nonstop dvomim. To me ubija in utruja, zaradi tega niham doma in na odru, a to sem jaz. Pa vendarle ves čas dobivam odzive, da pretiravam. Še vedno sem zadržana, vendar počasi lezem, lezem in prihajam!

Pot do zdaj

Nikina mama je oboževala klavir, vendar to male Nike nikakor ni premaknilo z njenega stališča, da v glasbeno šolo že ne bo hodila. Želja je bila velika, vendar sta bila strah in odpor do institucije še večja, da bi se vpisala. Pri dvanajstih letih je Nika vendarle začela obiskovati nižjo glasbeno šolo in šolanje nadaljevala na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Njena pot in želja po znanju sta jo nato vodili v tujino, kjer se je v Gradcu vpisala na visoko šolo za igralstvo in glasbo ter svoje pevsko znanje izpopolnjevala pri profesorju Gottfriedu Horniku (tudi profesor svetovno znane operne pevke Marjane Lipovšek). Njena vedoželjnost jo je gnala dalje in vpisala se je tudi na ameriško pevsko potujočo šolo pri Carol Mayo (Indijanka iz majevskega plemena) in tako se je njenih najlepših devet let v življenju (razen njene hčerke Rime) v tujini zaključilo s prihodom nazaj v Slovenijo. Leta 1984 se je Nika Vipotnik zaposlila v mariborski Operi kot sopranistka in takoj dobila vlogo Margarete v Faustu, saj takrat v Sloveniji niso imeli primerne solistke za tovrstno vlogo. Kmalu zatem je nastopila tudi v vlogi Rosalinde v Straussovem Netopirju in Nika je preživela novih devet uspešnih let v operni hiši Maribor.