Nasilje nad seboj kot (edina) oblika preživetja

Nasilje nad samim seboj je veliko pogostejše, kot si morda mislimo. Predvsem pa se njegove posledice in tudi vzroki pogosto podcenjujejo ter se ne raziščejo dovolj. Ljudje, ki si povzročajo tovrstne rane, zatrjujejo, da lahko edino na tak način sploh preživijo. Torej gre za vrsto samoohranitve, a takšne, ki hodi z roko v roki s samouničenjem. Sploh pri ženski populaciji, ki je pregovorno bolj čustvena in emocionalno angažirana v življenju, je samopoškodovanje pogostejše. Kot glavni vzrok zanj se po navadi navaja takšen ali drugačen duševni pretres, s katerim ne znamo ali ne moremo shajati, saj nismo razvili dovolj dobrih in učinkovitih obrambnih mehanizmov.

Klic na pomoč

Ljudje, ki emocionalno silno trpijo, si zunanje rane zadajajo tudi zato, da bi bolečina postala bolj vidna, oprijemljiva in bi jo tako lahko opazila tudi okolica ter ponudila pomoč. Rana se spremeni v simbol silnega trpljenja in hkrati želje ali celo nagona po preživetju. Samopoškodb tako nikakor ne smemo neposredno povezovati s samomorilnostjo. Samomor je namreč načrten poizkus oziroma dejanje popolnega uničenja (usmrtitve) lastnega telesa in kot tak predstavlja antipod težnji po samopoškodovanju. Z zadajanjem bolečine si lajšamo emocionalne in duševne bolečine, seveda pa ima takšna »rešitev« kratkotrajen učinek – do naslednjega rezanja, davljenja, lomljenja kosti in podobnih pohabljanj. Lahko se sicer zgodi, da so poškodbe tako hude, da oseba potrebuje takojšnjo zdravstveno pomoč, vendar pa tovrstno početje človeka redko potisne prav na mejo fizičnega preživetja. Večina ljudi, ki ima takšno duševno motnjo, nikoli ne išče zdravniške pomoči zaradi samih poškodb; rane po navadi zelo dobro skrivajo pred okolico.

Bolečine skoraj ne čutijo

Pomembno je tudi vedeti, da so ljudje, ki si zadajajo bolečine, po navadi v stanju nekakšne posebne odsotnosti/dislociranosti od zunanjega okolja (a ne pod vplivom drog, alkohola ali drugih substanc) in to je tudi razlog, da bolečine ne čutijo tako močno, kot bi jo v normalnem psihično-mentalnem stanju. Spomnimo se, kako neprijetno se v »normalnem« stanju čuti že povsem navaden vbod s šivanko. Skrajni primer odtujenosti od realnosti je pojav tako imenovane disociativne motnje identitete ali razvoj multiple osebnosti. V teh primerih ena od osebnosti počne stvari, ki so drugi popolnoma tuje, in se jih ne spomni; na podoben način tudi oseba, ki se samopoškoduje, po navadi ne more nadzorovati svojih dejanj, dela jih v stanju zamaknjenosti. Potrebuje jih, kot narkoman potrebuje svoj dnevni odmerek, če nekoliko poenostavimo.

Ženske in samonasilje

Anna Motz je psihologinja (spletna stran: http://nigelwarburton.typepad.com/anna_motz/), ki je večji del svojega raziskovalnega dela namenila prav psihologiji nasilja žensk nad lastnim telesom. Samopoškodbe so odgovor na izjemno prizadetost, nemoč ali tudi jezo. Korenine takšnih občutij lahko segajo daleč v otroštvo in se neizbežno prepletajo s samopodobo, ki si jo pridobimo v letih odraščanja in zorenja. Kot odrasli se s temi predpostavkami o sebi vključujemo v življenje in prestajati moramo najrazličnejše preizkuse, ki pa se včasih izkažejo kot prehudo breme. Pri odraslih ženskah z otroki se lahko nasilno vedenje prenese tudi na otroka in na partnerja. (Enako seveda velja tudi za moške, ki trpijo za podobno travmo, a primarno žarišče članka je na ženskah). Prizadeta posameznica otroka ne vidi kot samostojnega človeka, ampak kot podaljšek sebe, svojih frustracij in nerešenih težav. Nemalokrat so takšne ženske v mladosti bodisi psihično bodisi fizično zlorabljene ali pa preprosto zapuščene in zanemarjene s strani družine.

Pogosta oblika samopoškodbe - anoreksija nervoza

Anoreksija je motnja v prehranjevanju (sem sodi tudi bulimija) in je precej pogost pojav med mladostnicami. Po navadi začetke tovrstne motnje iščemo na začetku pubertete. Takole beremo na straneh Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (služba za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike): »Anoreksija nervoza je bolezen z značilnim začetkom v obdobju adolescence. Čeprav je bolezen približno desetkrat pogostejša pri dekletih, za njo obolevajo tudi fantje. Osnovna značilnost bolezni je padec telesne teže, do katerega privedejo spremembe v načinu prehranjevanja in pogosto tudi sočasna povečana telesna aktivnost. Osebe z anoreksijo nervozo postopno omejujejo količino zaužite hrane, predvsem maščob in ogljikovih hidratov. Lahko izpuščajo obroke ali pa jih nadomeščajo z energetsko manjvredno hrano, na primer s sadjem ali zelenjavo. Nekaterim dekletom z anoreksijo daje izgubljanje telesne teže zelo želeni občutek uspešnosti in ohranjanja nadzora nad svojim odraščajočim telesom. Pri drugih spremenjeno vedenje s stradanjem in sočasna telesna aktivnost prinašata prehodno izboljšanje počutja do ugodja in evforije, vendar se ob nadaljnjem izgubljanju telesne teže vse bolj preveša v znižano razpoloženje in v vse hujšo telesno izčrpanost.« Tudi Anna Motz pojasnjuje, da je anoreksija nervoza oblika kaznovanja »slabega, neumnega, nevrednega jaz«, gre za zaničevanje in zanikanje lastne biti, v veliki meri tudi lastnega spolnega bitja, ki je bistveni del vsakega izmed nas.

Občutek nepomembnosti

Nasilje nad samim seboj pogosto sledi iz občutja nemoči in neobvladovanja življenja, ki se sčasoma spremeni v depresijo, ta pa lahko pripelje do pohabljanja sebe in tudi drugih. Nasilno vedenje do sebe je lahko na neki način tudi »podedovano«; če smo bili v mladosti na primer priče podobnemu vedenju staršev ali bližnjih sorodnikov, je verjetnost, da bomo nekaj tovrstnih potez prevzeli tudi sami, večja. Sploh za ženske je značilno, da imajo v sebi bolj izrazit občutek skrbi za potrebe okolice (družbeno privzgojena karakteristika) in da svoje želje večkrat postavljajo na obrobje. To lahko s časom (tudi brez travmatičnih izkušenj) pripelje do občutka nepomembnosti in nizke samopodobe. Svojih čustev in posledično tudi telesa tako ne dojemamo več kot nekaj pozitivnega, ampak kot breme. To je lahko že ena izmed podlag za samodestruktivno vedenje. Telo naj bi bilo naš tempelj; sveti prostor ljubezni in spoštovanja, hranitelj ali arhivist preteklosti ter varuh prihodnosti. Z uničevanjem telesa torej na neki način brišemo preteklost in onemogočamo prihodnost. Obenem pa v sedanjem trenutku opozarjamo na našo silno željo po preživetju. Gre za repetitivno destruktivno vedenje, ki vsekakor terja pomoč.

Kako pomagati?

Pomoč seveda lahko nudimo le ljudem, ki so jo pripravljeni sprejeti. Ključni del pomoči so pogovori ter izmenjava mnenj med prizadetim in poslušalcem. Nikakor pa tega zloveščega in vsenavzočnega problema ne smemo potiskati v kot ter se pretvarjati, kot da ne obstaja. Nikoli ne obsojajte ali pa kritično vrednotite dejanj osebe, ki je podvržena samouničevanju. Vaš odnos naj bo v smislu moralnih in vrednostnih opazk kar se da nevtralen. Ljudje, ki si zadajajo poškodbe, to po navadi počnejo v samoti, zato je zelo pomemben element v procesu pomoči tudi vaša navzočnost. Pogosteje boste »poškodovancu« delali družbo, manjkrat si bo zadajal poškodbe. Treba pa je tudi postaviti določene meje – ne smete si dovoliti, da oseba z vami manipulira ali pa vas izkorišča na način, ki bi bil lahko poguben tudi za vas. Osebe, ki se samopoškodujejo, v veliki večini nimajo jasno začrtanih določenih mej v svojem življenju in zelo verjetno je, da bodo preizkušale tudi vaše meje potrpljenja, ljubeznivosti, celo inteligence. Ljudje, ki jih preganja samouničevalna motnja, se lahko mentalno in fizično tako ločijo od zunanjega sveta, iz okolice, da popolnoma izgubijo občutek za intimnost, ne premorejo sočutja ali pa empatije. Vse, kar v trenutkih mučenja dojemajo, je zdajšnji trenutek, trenutni zdaj, preteklost in prihodnost sta neobstoječi in posledic njihovih dejanj jim ni mar. Ne tistih, ki jih pustijo na lastnem telesu, ne tistih, ki jih njihova dejanja povzročijo okolici in predvsem tistim, ki jih imajo radi. Realnosti ne dojemajo več v normalni podobi, niso sposobni komunicirati in popolnoma se izgubi občutek čustvene stabilnosti. Zelo pomembna je informacija, da nikoli ne smemo ljudi siliti, naj prenehajo s takšnim vedenjem, saj je to njihov način shajanja z življenjem in edini način, da v danem življenjskem obdobju sploh lahko preživijo. Dr. Tracy Alderman, ameriška klinična psihologinja, opozarja, da primeri, ko tudi človek, ki nudi pomoč, na koncu lahko potrebuje psihoterapijo, saj ga trpljenje bližnjega preprosto tako močno zaznamuje, niso redki. Ne zanemarimo torej naše lastne potrebe po »regeneriranju«. Samoohranitveni nagon mora delovati tudi pri tistemu človeku, ki pomaga.

Navidezno iracionalno pohabljanje sebe ima svoj namen

Aleksandra P. Meško, specialistka klinične psihologije, pripoveduje, da se avtodestruktivna vedenja lahko kažejo v različnih oblikah. »V širšem smislu štejemo med samouničevalna vedenja navade in dejavnosti, ki neposredno ali posredno na daljši rok (na primer zloraba alkohola in drugih drog) ogrožajo človekovo zdravje in življenje. Ponavljajoče samopoškodbe, kot so na primer rezanje telesnih delov z britvico, ugašanje cigaret na koži, praskanje do krvi, lomljenje kosti itd., pa so običajno del nekaterih duševnih motenj. Pogosto se pojavljajo v sklopu osebnostnih motenj, motenj hranjenja, lahko pa so tudi del psihoze, pri kateri je bistveno človekovo izkrivljeno dojemanje realnosti,« je povedala psihologinja in dodala, da osebna zgodovina ljudi s kroničnimi ali periodičnimi samopoškodbami običajno (ne pa vedno) razodeva hude čustvene, fizične, predvsem pa spolne zlorabe v otroštvu. »Zaradi čustvenega in fizičnega nasilja otrok zgradi izjemno disfunkcionalne predstave o sebi in o bližnjih odnosih, predvsem v smislu samosovraštva in nezaupanja ali pretiranega predajanja v intimnih odnosih. Navidezno iracionalno pohabljanje sebe ima v človekovem notranjem svetu svoj smisel. Samopoškodbe lahko osebi prinesejo olajšanje ali prekinitev hude čustvene stiske, lahko imajo funkcijo samokaznovanja, včasih so način občutenja lastnega telesa ob porajajočih se občutkih nerealnosti, lahko pa so način pridobivanja pozornosti in sočutja. V psihoterapiji osebe s samopoškodbami je zato med drugim pomembno odkriti, kaj ji nasilje nad seboj prinaša, in poiskati druge načine shajanja s čustvenim trpljenjem. Običajno je terapija dolga in lahko traja nekaj let, saj so samopoškodbe pogosto le ena od manifestacij posameznikove nezdrave osebnostne prilagoditve.«