Lahkomiselnost v dobrih časih

Slovenije na tej črni listi gotovo ne bo, saj za razliko od večine držav evroobmočja ta hip še vedno dosegamo kar spodobno (okrog štiriodstotno) gospodarsko rast. Res pa je, da rast ni več in tudi ne bo tako velika, kot je bila in kot so nam jo napovedovali še nedavno. Zato se nam bo še precej otepalo, da boljših časov, ko smo zaradi ugodnih razmer v svetu imeli več kot osemodstotno rast, nismo izkoristili za pripravo ozimnice za slabše dni.

"Že v začetku lanskega leta, torej precej pred sedanjo finančno krizo, so se v EU že kazali prvi znaki ohlajanja rasti, konec istega leta pa je bilo zmanjševanje rasti povsem očitno. Zato smo nekateri ekonomisti vlado že v času visoke rasti opozarjali na nujnost proticikličnega delovanja in pravočasnega ustvarjanja proračunskih rezerv. Te so v času recesije nujne, saj tedaj država ne sme zmanjševati porabe, ampak mora z naložbami in drugimi spodbudami pomagati gospodarstvu ter med drugim zagotavljati tudi več socialnih pomoči za brezposelne," pravi dr. Dušan Mramor, dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Prav zmanjševanje števila zaposlenih je tisto, zaradi česar ima recesija tako zlovešč prizvok. Do krčenja gospodarstva pride, ker povpraševanje držav in gospodinjstev ne dohaja več prevelike ponudbe proizvodov in storitev, zaradi česar se kopičijo neprodane zaloge, podjetja pa potem ne potrebujejo več toliko zaposlenih kot v času razcveta.

Recesijam se ni mogoče izogniti

V skladu z znanim reklom, da imata dva ekonomista vsaj dve različni mnenji (lahko pa tudi tri), tudi o vzrokih recesij in najučinkovitejšem reševanju iz njih obstaja kopica različnih teorij. Skupna pa jim je ugotovitev, da so recesije sestavni del poslovnih ciklov v kapitalističnem gospodarstvu. Recesijam se torej ni mogoče izogniti, dobro pa je vsaj, da s pomočjo ustrezne monetarne (nižanje obrestnih mer) in fiskalne politike (davčne spodbude in olajšave) ter z delovanjem trga (zaradi nižanja cen blaga, dela in kapitala se povpraševanje po njih sčasoma spet poveča) prej ali slej tudi minejo. Gospodarstvo tedaj spet začne rasti, s tem pa tudi zaposlovanje. Do naslednje krize in recesije kajpak, saj gonja za rastjo in dobičkom čez leta spet privede do večje ponudbe, kot jo potrebujemo. V zadnjih 150 letih je bilo v ZDA več kot 30 ciklov rasti in krčenja, pri čemer je rast v povprečju trajala dobra tri leta, recesija pa poldrugo leto.

Recesije tako niso nič neobičajnega niti katastrofalnega, seveda pa jih pametne vlade zaradi neprijetnih učinkov na zaposlovanje skušajo čim bolj omiliti in tudi predvideti. A napovedovanje recesij je neprimerno težavnejše od napovedovanja vremena, saj omenjeni cikli in recesije nimajo ustaljenega časa trajanja, nanje pa lahko vpliva kup dejavnikov (iznajdbe, vojne, psihološki odzivi, razdelitev dohodka, vreme itd.). O (ne)uspešnosti tovrstnih napovedi dovolj pove tudi cinična opazka, da so ekonomisti v minulih dveh desetletjih uspeli pravilno napovedati "kar deset od zadnjih treh recesij".

Da le ne bo depresije

Ključno vprašanje je, ali bi se iz običajnih dokaj kratkih in milih recesij tokratna lahko spremenila v izredno globoko in dolgo recesijo, tako imenovano depresijo. Takšno so nazadnje doživeli med letom 1929 in začetkom druge svetovne vojne. Podobno kot tokrat se je začela z dramatičnimi padci borznih indeksov in finančno krizo v ZDA ter se nato razširila po vsem svetu. In kakšna je glavna razlika med recesijo in depresijo, ki nastopi, ko BDP pade za več kot deset odstotkov? Najbolj slikovito jo je opisal ameriški predsednik Harry S. Truman: "Recesija je, ko izgubi službo vaš sosed. Depresija pa je, ko ti izgubiš svojo službo."

Izgovor slabih menedžerjev

Ljudje dejansko že izgubljajo službe. V ogromnem številu. Za zdaj predvsem v žarišču krize, torej v ameriških bankah: njihova največja banka Citigroup je letos že odpustila 23 tisoč ljudi, morala pa jih bo še 52 tisoč, torej petino od vseh zaposlenih. Pesimizem kupcev in težave s krediti močno čuti tudi avtomobilska industrija po vsem svetu. Tudi pri nas so v Revozu in še nekaterih podjetjih, povezanih s proizvodnjo avtov, zaradi zmanjšanja naročil začeli krajšati delovni čas ali širiti proste dni, pogodb za določen čas pa ne podaljšujejo. A pravih odpuščanj zaradi recesije za zdaj skoraj še ni, čeprav so nekatere tovarne v zadnjem času celo zaprle vrata. "Odpuščanja delavcev v podjetjih, kot so Beti, Mehano, IUV pa tudi Elan, nimajo zveze z recesijo, ampak so posledica slabih odločitev in potez njihovih vodstev ter lastnikov v daljšem obdobju, sedanja kriza pa je njihovim menedžerjem le alibi za nesposobnost. Po drugi strani tega ni mogoče očitati direktorjem v naši avtomobilski industriji, ki so se jim res zmanjšala naročila zaradi recesije, a to rešujejo v dialogu s sindikati in z drugačnimi ukrepi, kot je metanje ljudi na cesto," pravi Dušan Semolič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Opozarja: "Žal zdaj znova prihaja do poskusov nekaterih naših delodajalcev, da bi te čase izkoristili za nižanje plač in lažje odpuščanje delavcev, namesto da bi se prav v kriznih časih menedžerji izkazali in upravičili svoje visoke prihodke. Svojim nagradam pa se seveda tudi v teh časih nočejo odpovedati in se zgražajo, da bi bilo to poseganje v prosti trg. Pri nas so neoliberalne dogme očitno bolj žive kot v Nemčiji in Franciji, kjer menedžerje na prevelike nagrade in na previdnost pri odpuščanju zdaj opozarja tudi vlada, ne le sindikati."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)

Prihodnjič: Kriza in Slovenci