Ko smo na Obali preverjali, koliko se namerava pretegniti piranska občinska oblast, da bi Danilu Slivniku naredila izjemo in mu olajšala njegove nepremičninske posle, smo v Portorožu padli v zasedo. Ne, policija ni lovila nadležnih novinarjev, kaj šele tajkune; obkolila je gradbišče in preverjala, kako je kaj z delavci na črno, "uvoženimi" iz Slovaške, Romunije, Bosne. Te graditelji na Obali namreč očitno na veliko uporabljajo in zlorabljajo.

Pa smo od Svobodnih sindikatov izvedeli, da novodobnega suženjstva žal ne poznajo le na Obali, pač pa se je "razpaslo" tako rekoč povsod. Pri njih se je oglasila menedžerka multinacionalnega podjetja, sicer avstrijska državljanka. Po rodu je iz Bosne in kadar gre domov, sliši grozljive zgodbe njihovih delavcev iz Slovenije. Diskriminacija pri plačah, nadurah, nemogoče delovne in življenjske razmere, garanje brez zaščitne opreme, zdravstvene oskrbe. Pravi, da se je obrnila na inšpektorja za delo, a je razočarana nad njegovim odzivom, ki da ga ni. Še sami smo preverili in delavci govorijo, da je poškodb na delu ogromno, vsak dan. Vendar kljub poškodbam opravljajo tlako naprej, sicer jih ročno odslovijo in pošljejo domov.

Življenje na treh kvadratnih metrih

Živijo v bednih razmerah. Štruca kruha, mesni narezek, pločevinka piva, postelja in trije kvadratni metri v sobi na enega. In delo na gradbišču. Od jutra do noči, iz dneva v dan...

"Oni (delodajalci) so zadovoljni le, če kar naprej delaš. Takšen delavec je dober delavec." Če delaš veliko, je dobro, vendar za delodajalca, za delavca pa ne, saj dobi vsega skupaj okoli 500 evrov plače mesečno, čeprav mu je delodajalec, ko ga je iz Makedonije pripeljal v Slovenijo, obljubljal sanje - 1200 evrov. Če nočeš delati pojdi nazaj - v Bosno, Črno goro, Makedonijo, rečejo gradbeniški šefi delavcem, ki si upajo celo kaj oporekati. Večina si ne. Enostavno se sprijaznijo.

"Ko se polaga beton, delaš do polnoči ali celo do jutra. Naslednji dan začneš ob sedmih," je življenjski krog vsakdana opisal eden od delavcev v ljubljanskem delavskem domu. Prespijo v sobah, za katere najemodajalci poberejo ogromno denarja.

"V eni majhni sobi je šest postelj. Šest ljudi na dvanajstih kvadratnih metrih. V domu, ki sem ga sam obiskal, je ločnico med straniščem in kuhinjo predstavljala zgolj zavesa. Delavci so želeli, da bi jim postavili omare, a kam naj jih dajo, saj še za postelje ni dovolj prostora! Vrečke z obleko ali hrano visijo nad posteljami ali so pod posteljo, če je prostor," pravi Goran Lukič, strokovni delavec za socialno področje, varnost in zdravje pri delu pri ZSSS.

Če se kaj pritožujejo, jim "gazde", kot rečejo posredovalcem delovne sile, zagrozijo z odvzemom delovnega dovoljenja. Delodajalci so pravzaprav v mnogih primerih lastniki fiktivnih podjetij, ki skrbijo za stalen dotok ljudi iz držav bivše Jugoslavije v Slovenijo. Formirajo se v neke oblike kooperantov, ki to delovno silo dajejo naprej - tistemu, ki jo trenutno potrebuje. Obljubljajo jim nebesa, ko pridejo sem, pridejo v pekel: "Rekli so mi, da bom zaslužil na mesec 1200 evrov, če bom delal vsak dan. Delam, a jih dobim manj kot 500," je pripovedoval eden od delavcev.

Z imeni, priimki ali kakorkoli drugače se ne upajo predstaviti, saj bi to pomenilo samo eno - odvzem dovoljenja za delo in vrnitev nazaj. V Bosno, kjer jih čaka slaba ekonomska situacija. Za enako delo še manjše plačilo (okoli 300 evrov), nezaposlenih pa je skoraj polovica ljudi. Denar, ki ga zaslužijo oziroma bolje rečeno, ki jim sploh še ostane, pošljejo svoji družini. Ostane jim malo.

Kruh, konzerva in pivo

Velikokrat delavcem od 500 evrov "odtrgajo" še znesek najemnine za nastanitev. Ta je glede na razmere, v katerih živijo večkrat preplačana: v enem izmed samskih domov morajo za posteljo, v katero lahko ležejo šele zvečer in vstanejo zgodaj zjutraj, odšteti 137 evrov. Če jih je v eni sobi šest, dobi najemodajalec mesečno dobrih 830 evrov. Topli obrok si privoščijo redko: "Kje so časi, ko so nam kuharice v samskih domovih za majhen denar kuhale malico, kosilo in še večerjo? Danes si tega ne moremo privoščiti. Gremo v trgovino in si kupimo kruh, konzerve in pločevinko piva. To je vse," pripoveduje Suljo iz Cazina, ki je v Sloveniji že 20 let in če mu bo zdravje dopuščalo, bo še ostal, čeprav potrdi, da jim je bilo nekoč veliko lepše.

"Kaj hočem, tako je, na to sem se navadil," pripoveduje na gradbišču v Ljubljani, kjer gradi nova stanovanja, lastnik, ki jih bo prodal naprej, pa si že mane roke, saj ve, da bo dobil za vsako stanovanje toliko, kolikor delavci in še kdo ne bodo zaslužili vse življenje, tudi če delajo dan in noč.

Ogromno poškodb na delu

"Če ne delamo deset ur na dan, ‚gazda’ reče, da smo slabi delavci. Ustrezno plačane nadure? Kje pa! Bolniške? Ljudje ne gredo na bolniško, ker so majhne plače. S tristo evri ne moreš vzdrževati družine v Bosni in še tukaj sebe."

Poškodb in delovnih nesreč na gradbiščih je veliko, čeprav mnoge ostanejo zamolčane: "Če si kot delavec očividec nesreče na delovnem mestu, ne smeš povedati, kaj se je zgodilo, ker ti naslednjič ne bodo dali vize," je Goranu Lukiču povedal eden od delavcev, ki jih je obiskal v enem od ljubljanskih delavskih domov. Med grozljivimi zgodbami, o katerih slišijo ali jih sami vidijo, je prišla ena tudi iz Velenja. Tam je delodajalec delavca pretepel, drugega, ki se je hudo poškodoval pri delu in je moral obiskati zdravnika, je odpustil le zato, ker je povedal zdravniku, kje se je poškodoval. Delavci delajo dva meseca, da dobijo plačilo za en mesec, 50 evrov morajo dati delodajalcu za "varčevanje", nazaj naj bi jih dobili po pol leta dela, a tega denarja ne vidijo več.

"Še delovni stroji so bolj zaščiteni kot delavci," opozarjajo sindikati, a pri ustanovah, kjer bi jih morajo skrbeti in bi se morale odzvati, naletijo bolj kot ne na gluha ušesa.

Več v tiskani izdaji!