Te dni Severna Koreja preseneča svet kot gostiteljica zgodovinskega obiska južnokorejskega predsednika Roh Moo Hyuna in s pripravljenostjo, da se s predstavniki mednarodne skupnosti pogovarja o omejitvah svojega atomskega programa. Kakšen je sedanji severnokorejski voditelj Kim Jong Il, sin utemeljitelja in dolgoletnega prvega predsednika Kima Il Sunga, ki so ga častili kot božanstvo? Je Kim Jong Il zgolj voditelj, ki skoraj ne spi, ima rad bogastvo, luksuz in lepe ženske, ali pa osebnost, ki se igra z vsem svetom?
Avgust 1977
Kim Il Sung mi je dal roko, Tito pa mu je govoril, kdo sem. Bilo je nekaj čez polnoč, avgusta 1977, v enem od številnih kristalnih salonov v Pjongjangu. Tam je bila zasebna poslovilna večerja na Titovo čast. Naslednjega dne je odšel na večdnevni obisk v Ljudsko republiko Kitajsko. Srečanje se je zavleklo daleč prek vseh po protokolu predvidenih ur. Tudi to je bilo dokazilo, da so odnosi med korejskim voditeljem in jugoslovanskim predsednikom nekaj posebnega. Pred menoj je stal rahlo nasmejan človek s poudarjenimi črnimi očali, ki so mu mnogi opazovalci pripisovali nizko rast. Morda tudi pod vtisom njegovih preštevilnih "nadnaravnih" spomenikov, razsejanih po vsej Severni Koreji. Meni se je zdel srednje višine, višji od Tita, močne postave, rahlo priprtih oči in izrazito zaobljenega trebuha. Na vratu je imel zaznavno bulo, nekakšen tumor v velikosti jajca, ki se mu je stalno večala, nihče pa mu je ni upal odstraniti. Vsekakor pa v takšnem Kimu Il Sungu nisem videl ničesar božanskega. Pravzaprav so vsi tisti, ki so se kdaj srečali z njim, malodane enotno opozarjali, da je prijeten sogovornik, ki ne vsiljuje svojih stališč, ki je pripravljen poslušati. Sicer pa Kimu Il Sungu ni nikoli nihče odrekal karizme. Tik pred njegovo smrtjo leta 1993 je nekdo zapisal, da so bili tisti, ki so se z njim osebno srečali zadnja leta, "presenečeni nad modrostjo in toplino moža, ki je svoje sovražnike hladnokrvno pošiljal na morišča ali v taborišča". Eni so Kima Il Sunga opisovali kot nasmejanega in sproščenega, ki tudi v zadnjih letih svojega vladanja še zdaleč ni bil senilni starec, drugi so ga videli kot "pošast, ki je pripravljena na vojno z vsem svetom" in kot "voditelja najskrivnostnejše države na svetu". Kim Il Sung je med drugim že dolgo veljal tudi za nepredvidljivo "atomsko nevarnost" - in želje, da bi Severna Koreja postala jedrska vojaška sila, tudi sam ni nikoli skrival.
Njegov sin pa je takoj po prevzemu oblasti zagrozil: "Imamo jedrski program in kaj hitro lahko izdelamo tudi atomsko bombo."
Kim Il Sung je v letih svojega vladanja z marsičim presenečal. Pravzaprav je imel v odnosih z zapletenimi sosedi in glavnimi azijskimi akterji - Kitajsko, Sovjetsko zvezo, Združenimi državami Amerike in Japonsko - posebno doktrino in taktiko, ki jo je na svojevrsten način razvil in utemeljil tudi v svoji znameniti politiki džu-če. To je bila poudarjena usmeritev na lastne moči, lahko bi rekli tudi svojevrstno nacionalistično poudarjanje vsega severnokorejska kot bistvenega pri korejskem vprašanju. Tako naj bi se Severna Koreja izključno sama osvobodila japonske okupacije, čeprav je splošno znano, da je imela pri tem maja 1945 odločilno vlogo sovjetska armada. Severna Koreja se razglaša tudi za nespornega zmagovalca triletne korejske vojne (1950-1953), ki je zahtevala več kot milijon in pol severnokorejskih življenj in več sto tisoč, po nekaterih podatkih celo 500 tisoč življenj kitajskih prostovoljcev, ki so se bojevali na strani Severne Koreje. Vojno prikazujejo kot "nenadno ameriško agresijo", kot z ničimer izzvan vdor imperialistov čez severnokorejsko mejo in kot izključno popolno zmago "korejskih borcev in njihovega nepremagljivega vojskovodje". V resnici seveda ni bilo tako, vojni spopad so s svojimi provokacijami izzvali na severu. Vojna ni prinesla ničesar drugega kot povratek na status quo med Severno in Južno Korejo, kakršen je bil po dogovoru velikih sil v Potsdamu (leta 1945) vzpostavljen že pred to vojno, leta 1948, z umetno mejo na znamenitem 38. poldnevniku. Severna Koreja je ves čas svojega obstoja obsedena z idejo o ponovni združitvi obeh Korej in se je razglasila za nekakšno nosilko te naloge. Leta 1975 je vstopila v gibanje neuvrščenih.
Je pa res, da je Severna Koreja v vsem času svojega obstoja še kako skrbela, da nad njo ne bi prevladali interesi ene same med velesilami ali katere druge od zanjo zainteresiranih držav. Severna Koreja se je tako zapletala v spore s Sovjetsko zvezo, ko ji je očitala premajhno zainteresiranost za reševanje korejskega vprašanja, predvsem problema ponovne združitve obeh Korej. Ali pa ko se ji je ob indijsko-kitajskem vojnem sporu in njunem spopadu v šestdesetih letih zdelo, da je Sovjetska zveza preveč nevtralna in premalo na strani Kitajske. Kitajski je zamerila njeno kulturno revolucijo. Tudi z Jugoslavijo je prvo sodelovanje vzpostavila pravzaprav šele leta 1970, čeprav jo je Jugoslavija kot samostojno državo med prvimi priznala že leta 1948.
V zadnjih desetletjih so v Severno Korejo prihajali različni voditelji. Kim Il Sung je sprejemal visoke sovjetske delegacije "miru in prijateljstva", v Pjongjang je prišel kitajski predsednik vlade Eu En Laj, pri njem so se oglasile prve visoke japonske politične in gospodarske osebnosti. Novi predsednik Kim Jong Il je po smrti svojega očeta Kima Il Sunga gostil južnokorejskega premiera Kim Dae Junga, Severno Korejo je obiskala ameriška državna sekretarka Madeleine Albright, tam je bil nekdanji ameriški predsednik Carter, oktobra 2003 pa se je zgodil "zgodovinski obisk" - pripotoval je japonski premier Junieiro Koizumi. Ob tej priložnosti je severnokorejska tiskovna agencija zapisala, da "ljubljenemu vodji Kim Jongu Ilu ni treba nikamor potovati, vsi svetovni voditelji prihajajo k njemu v Pjongjang". To seveda ni bilo res, saj je Kim Jong Il z vlakom potoval na obisk v Moskvo in v Peking. Med dolgo potjo naj bi mu na vlak vsak dan s helikopterjem dostavljali sveže jastoge.
Jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito je severnokorejskega voditelja Kima Il Sunga prvič sprejel poleti 1975 na Brdu pri Kranju. Severna Koreja je bila tedaj pravkar sprejeta v gibanje neuvrščenih. Kim Il Sung je obiskal Ljubljano, Bled in Bohinj. Pred obiskom Ljubljane so gostitelji zavzetim Severnim Korejcem komaj dopovedali, da na ulicah Ljubljane njihovega "velikega vodje" ne more sprejeti večstotisočglava množica, kot so si oni želeli, ker Ljubljana preprosto nima toliko prebivalcev. Pozneje so hoteli Korejci v svoj muzej odpeljati kad, v kateri se je v Sloveniji kopal Kim Il Sung, zanimali so se za recept za žemlje, ki jih je jedel na Brdu.
Tito je Kimu Il Sungu obisk vrnil dve leti pozneje, konec avgusta 1977. Na letališču in na ulicah Pjongjanga ga je pričakalo več kot milijon ljudi.
Ob koncu triletne vojne z Južno Korejo (od leta 1950 do 1953) je bila Severna Koreja popolnoma porušena. Američani so jo v tem času zasuli z več bombami, kot so jih v letih druge svetovne vojne zmetali na nemška mesta. Milijonsko glavno mesto Pjongjang je dejansko vstalo iz nič ali še bolje - iz nepojmljivih naporov in žrtev stotisočev Severnih Korejcev. Pred vojno je bil Pjongjang provincialno mesto s kakšnimi 500 tisoč prebivalci, ob koncu vojne pa so od njega ostale baje samo tri hiše. Zrasla je sodobna in v marsičem nenavadna metropola. Meni se je Pjongjang ob prvem srečanju z njim poleti 1977 zdel nekakšen azijski tujek, nekaj nenavadnega in drugačnega od vsega, kar sem, dotlej videl v Aziji - in tega ni bilo malo. Vse skupaj je bilo impozantno, hkrati pa ni bilo čisto jasno, ali to privlači ali odbija. Moj novinarski kolega in prijatelj, Delov urednik Tit Vidmar, ki je Pjongjang obiskal kakšni dve leti pred menoj (leta 1975) z visoko jugoslovansko partijsko delegacijo pod vodstvom Staneta Dolanca, je pisal, da so ulice Pjongjanga ob njihovem prihodu žarele v mnogobarvnih svetlobnih napisih in pravih živih slikah, sestavljenih iz tisočerih prižigajočih in ugašajočih se luči. "Svetlobni učinek teh naprav se lahko meri s katerimkoli zahodnim velemestom, samo da v Pjongjangu ne gre za vsiljive reklame, ampak za različna politična in revolucionarna gesla, vzhajajoča sonca, vihrajoče zastave itd. Na vzpetini, ki dominira nad bregom reke Dedongan, je monumentalno stopnišče in za njim širna ploščad z velikanskimi spomeniki. Ozadje tvori pročelje muzeja revolucije z mozaikom, katerega površino je težko oceniti, na levi in desni stoji kompozicija figur v nadnaravni velikosti, ki simbolizirajo boj proti japonskim okupatorjem in proti ameriškim napadalcem, v sredini pa se dviga več deset metrov visok pozlačen kip predsednika Kima Il Sunga."
Pjongjang ima širne, skrbno negovane parke, veliko zelenega drevja - platan, cipres, borov, akacij in žalujk. "Vse skupaj je monumentalno, težko pojasnljivo in opravičljivo," je ugotavljal Tit Vidmar. Dve leti pozneje (leta 1977), ko sem tudi sam kot glavni urednik jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug s Titovo delegacijo obiskal Severno Korejo in Pjongjang, so me navdajali podobni občutki kot Vidmarja. Hkrati sem si dopovedoval, da Evropejci verjetno še dolgo ne bomo dojeli in razumeli azijske duše, azijske miselnosti. Zame je bilo še posebno šokantno ustvarjanje nenormalnih in nenaravnih stanj v življenju posameznikov in naroda, nekakšno mešanje sanj in resničnosti, svetlobe in teme. V Pjongjangu se je verjetno hitreje kot v kateremkoli drugem mestu na svetu velemestni blišč hipoma spreminjal v nekakšno primestno sivino. Ko sem se "v neparadnih" urah, se pravi tedaj, ko ni bilo nikakršnih sprejemov ali drugih uradnih slavij, od svojega hotela prebijal do poslopja uradne informativne agencije, so bile ulice Pjongjanga grozljivo prazne in mračne. Sicer pa so veličastni bulvarji v glavnem tudi čez dan samevali. Po njih so vozili avtobusi, vojaška vozila in uradni osebni avtomobili, povečini mercedesi in volvi, koles pa se v Pjongjangu ni smelo uporabljati. Na cestah ni bilo beračev, pa tudi ne nosečnic in starčkov, enim in drugim je delavska partija priporočala, naj v "takšnem stanju ostanejo doma in prispevajo k ugledu mesta".
Vsepovsod gradbišča
Ko smo konec avgusta 1977 prispeli v Pjongjang - kljub vsem zadržkom, ki smo jih imeli do načina vladanja Kima Il Sunga - seveda še zdaleč nismo slutili, da deželo že čez nekaj let čaka alarmantna gospodarska kriza in srhljiva lakota. Povsod je bilo videti nešteto gradbišč, na veliko so gradili podzemeljsko železnico, tako rekoč čez noč so nastajale nove mestne četrti.
Severni Korejci so za simbol svojih bojev in zmag, predvsem pa svoje samostojnosti in superiornosti pred drugimi azijskimi državami in narodi, izbrali krilatega konja, ki se vzpenja k nebu z dvema jezdecema na hrbtu. To naj bi bil simbol naglega, skokovitega napredka v družbi, predvsem v družbenem smislu. Nekaj časa je Severna Koreja v resnici spominjala na "letečega konja". Sredi sedemdesetih let so jo celo najbolj nepristranski opazovalci uvrščali ob Japonsko kot najhitreje rastočo državo v Aziji. Severna Koreja je bila tedaj edina država na svetu, ki ni poznala davkov v nobeni obliki, sistematično so molčali o tuji pomoči, čeprav so jo sprejemali z različnih strani. Seveda pa je bilo odločilno tudi to, da je v bistvu Severna Koreja razpolagala s pretežnimi zalogami pomembnih surovin in s pretežnim industrijskim potencialom na korejskem polotoku. Vendar so razmeroma ugodno stanje v gospodarstvu drastično pokvarili z enostransko usmeritvijo v obilno krepitev lastnih vojaških zmogljivosti in na podlagi tega z enostranskim pospeševanjem težke industrije. Po desetih letih "modernizacije" so se severnokorejske oborožene sile s 393 tisoč vojakov v letu 1970 povečale na 778 tisoč vojakov leta 1982. V vojnem letalstvu se je premoč Severne Koreje pred Južno Korejo povečala na 750 proti 450 letalom, sever je imel okoli 3000 tankov, jug 2300. Pjongjang je izuril kakšnih 100 tisoč komandosov, sicer pa sta bili kopenski vojski ene in druge Koreje po številu izenačeni.
Kar nekaj časa je Severna Koreja gospodarsko rastla hitreje kot Južna Koreja. Potem pa se je Južna Koreja odprla tujemu kapitalu in začela dohitevati severno sosedo. Severno Korejo je zajel gospodarski kaos.
Veliki vodja Kim Il Sung je umrl 8. julija 1994 ob zori, star 82 let, telesno in duševno še vedno krepak. Tako se je glasila večina poročil iz Pjongjanga o nenadni smrti severnokorejskega voditelja. Uradni viri so navajali, da je Kim Il Sung še dva dni pred srčnim napadom obiskal več tovarn in kooperativnih farm, zvečer pa je tožil, da je utrujen in da ga boli v prsih. Mnogi strokovnjaki so bili mnenja, da bi ga lahko pred miokardičnim infarktom ubranilo dosledno počivanje, mirovanje. Pravzaprav ostaja skrivnost, kaj se je v resnici zgodilo z njim. Tako se je celo govorilo, da so njegove ženske obiskovalke pregledovali celo ginekologi, da mu morda ne bi prinesle kakšne okužbe.
Vsi tisti, ki so prišli na pogreb Kima Il Sunga iz tujine - in teh ni bilo malo - so se soočili z vidnimi znamenji "gospodarske krize", ki jo je delavska partija prvič po letu 1948 priznala leta 1992, čeprav so oblasti poskrbele za njihovo dobro izolacijo od "navadnih ljudi" in resničnega življenja.
Pogrebcem iz tujine so tudi sporočili, da morajo s seboj prinesti vence in cvetje, "ker v Severni Koreji za to ni dovolj cvetja". Balzamirani Kim Il Sung je ležal v kristalni krsti. ob pogrebu so bile ulice neverjetno čiste.
Severni Korejci so za Kimom Il Sungom žalovali tri leta. Novi "ljubljeni vodja" Kim Jong Il, ki je bil ob smrti svojega očeta Kima Il Sunga star 52 let, je v bistvu ohranil načela džu-če, se pravi politiko samozadostnosti in utrjevanja ksenofobije, ni kazal naklonjenosti do kakšnih novih korakov niti želje, da bi kopiral kitajski model gospodarskih reform. Kljub temu pa je kar nekajkrat poskrbel za presenečenja, ko je začel vleči nekatere nepredvidljive poteze, ki so se enkrat zdele kot odpiranje na zahod, drugič pa kot vojna napoved imperializmu.
Novega prvega človeka Severne Koreje so opisovali in opisujejo kot majhnega, debelega človeka, ki nima močnega glasu in šarmantnega nasmeha. Spal naj bi vsega tri ure, vso preostalo energijo "predaja korejskemu ljudstvu". Baje je sam zase dejal, da ni prav nič privlačen moški, čeprav velja za velikega ženskarja in oboževalca hollywoodskega načina življenja. Vsi pa mu priznavajo, da ima, tako kot oče, dosledno politiko.
