Udeleženci posvetovanja na Švedskem poudarjajo, da je zaskrbljenost upravičena: leta 2000 so pesimisti izhajali iz spoznanja, da bo leta 2025 ena tretjina človeštva trpela zaradi pomanjkanja vode. Ta nerazveseljiva napoved pa se je v resnici začela uresničevati že 20 let prej, je dejal Rijs Berman, direktor mednarodnega inštituta za poslovanje z vodo. Več kot 700 znanstvenikov je v minulih petih letih zbiralo ustrezne podatke. Ugotovitev pravi, da ljudje, ki jim primanjkuje vode, živijo v krajih, kjer vodo "zapravljajo", kjer raven talnice upada, oziroma tam, kjer dostopa do pitne vode ni, ker ni potrebne infrastrukture za njeno pridobivanje.

Zapuščina tovarne barvil

S svetovno zdravstveno organizacijo WHO povezani Center za vodo in njeno sanacijo (IRC) v neki svoji študiji ugotavlja in pravi: "Arzen zastruplja svet." Kljub vsem prizadevanjem še vedno milijoni ljudi po svetu vsak dan pijejo vodo, v kateri je raztopljen arzen, kemični element, ki že ogroža zdravje ljudi v 36 državah po svetu. Arzen je sicer prisoten v majhni koncentraciji v vseh plasteh zemlje in v zajetjih talnice; v prizadetih državah pa je zaradi povečane koncentracije tveganje zdravja veliko večje.

Raziskav IRC inštituta, katerega sedež je na Danskem, poudarja, da so v naši bližini še posebno ogrožene Madžarska, Hrvaška in Srbija. Na Madžarskem več kot milijon ljudi pije vodo, ki tridesetkrat presega dopustno stopnjo arzena v njej. V prihodnjih letih bo treba vsa zajetja vode tako predelati, da bo mogoče arzen povsem odstraniti iz vode, od leta 2009 pa bodo morala biti vsa zajetja vode urejena po normah WHO. S prstom kažejo tudi na krivca. To so predvsem kemične tovarne, kot na primer proizvajalci barv, kjer je arzen očitno nenadomestljiv sestavni del proizvodov.

Zanesljiv dostop do zdrave in poceni vode je najboljši dejavnik v boju proti revščini predvsem poljedelskega prebivalstva, pravijo strokovne analize in napotki. Pri tem je treba upoštevati ravnotežje: če se poveča poraba, na primer za namakanje kmetijskih površin, se utegne gladina podtalnice zmanjšati, zaradi česar se obdelovalne površine osušijo, posledica tega pa je - revščina. V analizah je omenjena rešitev te težave: pomen kmetijskih površin v krajih, kjer ni veliko padavin in kjer živi (na jugu sveta) 840 milijonov ljudi v hudi revščini, je bil do zdaj podcenjevan. Večina podhranjenih ljudi je iz majhnih kmečkih družin, ki s težavo živijo le od pridelka na svojih poljih. Odvisni so od padavin, ki pridejo le ob določenem letnem času. Ti drobni kmetovalci so bili v prejšnjih desetletjih prepuščeni sami svojim težavam in njihovemu reševanju, medtem ko so vlade in mnoge mednarodne organizacije za pospeševanje kmetijstva posvečale vso pozornost le namakanju polj in ustreznemu pridelku.

Na teh območjih je treba po mnenju strokovnjakov najprej povečati učinkovitost. "Iz vsake kaplje dežja moramo iztisniti več pridelka," pravi avtor strokovne analize David Molden. "Vlaganje v boljše namakanje je po pravilu nižje kot vlaganje v namakanje na velikih obdelovalnih površinah." Premisliti bo treba, pravijo strokovnjaki, da bi tudi deževnico sistematično prestrezali in hranili vodo ter s tem omilili stisko zaradi dolgih suhih obdobjih med posameznimi deževnimi dobami.

Kavica iz 140 litrov vode

Vsak Evropejec porabi okoli 4000 litrov vode na dan. Ta količina je potrebna za proizvodnjo vseh stvari, ki jih kupujemo vsak dan, vse od zrezka pa do avtomobilskih gum. Vse to je J. A. Allan s Kraljevskega kolegija v Londonu strnil v izraz virtualna voda. Cela desetletja je trajalo, preden je ta izraz dobil svoje mesto v znanosti. "Virtualna voda ima le malo prostora v razmišljanju oblastnikov," je dejal Allan pred nedavnim na nekem posvetovanju mednarodnega inštituta za socialno ekološke študije.

Že štiri leta znanstveniki sistematično preučujejo porabo vode posameznega človeka in posameznih držav. Preračunavanje je enako naporno kot potrebno. Pionirsko delo je pri tem opravil inštitut Unesca za razumno ravnanje z vodo. Sedež inštituta je na Nizozemskem, njegovi sodelavci pa so v novejšem času objavili veliko podatkov, ki dajejo vpogled v virtualno porabo vode. Po njihovih ugotovitvah je za skodelico vode potrebnih 140 litrov virtualne vode. To je več, kot običajni državljan dnevno porabi vode iz pipe (120 litrov). Za eno srajco iz bombaža je potrebnih 1000 litrov vode - kar je posledica neučinkovite tehnike namakanja zemlje v mnogih državah.

Po vsem svetu porabijo 70% vode, ki jo človek potrebuje, v kmetijstvu. Še posebno velika je poraba vode v proizvodnji mesa, kajti vsako govedo ne le pije vodo, temveč poje tudi veliko trave, ki za svojo rast potrebuje vodo. To pojasnjuje, zakaj je za en kilogram težek zrezek potrebno 14.000 litrov vode. D. Simmer z Unesco inštituta na Nizozemskem opozarja na veliko porabo mesa v ZDA in pravi: "Če bi ves svet porabil toliko virtualne vode kot ljudje v Severni Ameriki, bi svet potreboval 75% več vode za proizvodnjo prehrambnih proizvodov kakor danes."

Toda vodo potrebujejo tudi za proizvodnjo predmetov, ki niso namenjeni prehrani. Za proizvodnjo enega lista papirja formata A4 porabijo, po podatkih Unesca, deset litrov vode, za en sam mikročip, ki tehta le dva grama, pa je potrebno 32 litrov vode. Za izvozno gospodarstvo to pomeni, da toliko vode prekorači državno mejo! Raziskava strokovnjakov pri Unescu je pokazala, da je evropski uvoz bombaža iz Uzbekistana za eno petino zmanjšal količino vode v Aralskem jezeru. Njegove pritoke so preusmerili na bombažna polja.

Med raziskavami so tudi analizirali, kolikšen je "vodni stres" na področjih, kjer je pridelek odvisen od velikih količin vode. Porabo vode za nasade čajevca v z dežjem bogatem Assamu je treba drugače ocenjevati kot porabo vode na plantažah paradižnika v suhi Južni Španiji. Trinajst litrov vode za 70 gramov težak paradižnik je veliko v regiji, ki ji grozi, da bo zaradi prevelike porabe vode in tamkajšnjih podnebnih sprememb kmalu postala puščava. Pomembno je tudi, koliko že porabljene vode bo priteklo nazaj v kmetijstvo in v kakšnem stanju bo.

Spoznanja o virtualni porabi vode so koristna pri reševanju globalnih težav z vodo. Iz razpoložljivih podatkov je videti, kako umesten je predlagani poskus za racionalizacijo porabe vode z boljšo ureditvijo namakalnih naprav na plantažah paradižnikov in limon na primer. Na temelju zbranih analiz lahko tudi države, kjer je vode manj, izračunajo, katere poljedelske kulture bi uspevale na njihovih poljih. Širitev žitnih polj in večja pridelava zelenjave v puščavskih krajih, kot to načrtujejo razne države na Bližnjem vzhodu, je nesmisel.