V enainosemdesetem letu nemirnega in ustvarjalnega življenja je umrl pisatelj Smiljan Rozman. V življenju je bil marsikaj: izselili so ga v Srbijo, bil je na prisilnem delu v Nemčiji, preživljal se je med drugim tudi z igranjem na bobne, saksofon in klarinet. Končal je učiteljišče, študiral psihologijo in za preživetje je bil tudi nosač in sluga. Predvsem pa je bil slikar in seveda pisatelj. Objavljati je začel v Mladinski reviji leta 1948. Napisal je romane Nekdo, Mesto, Pokopališče, Ruševine, Druščina, Brusač, Leta in dnevi, Tudi sneg je lahko ljubezen... Še posebej je bil uspešen in priljubljen pisec za otroke. Najbolj znana dela so Čudežni pisalni strojček, Reporter Tejč poroča, Koza Filomena, Klip, klap in deček Mak, Sin Martin, Ta glavna Urša in še bi lahko naštevali. Pisal je tudi radijske in televizijske drame ter scenarije. Prejel je tudi več nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Levstikovo nagrado.
V svojem prvem romanu Nekdo, ki je izšel leta 1958, je nakazal vse svoje glavne pisateljske značilnosti zapisovalca usod malega človeka s samo njemu lastno humornostjo avantgardnega pisatelja, ki je s psihološko poglobljenostjo razgaljal kruti čas vojne in državo, spremenjeno v politično organizacijo, ki je spremenila človeka v stvar, nasilje ter razčlovečenost, kar je vse dobilo grozljive oblike apokalipse, ki jih izpisuje v ekspresionističnem slogu, kakor je njegovo pisanje označil literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak.
Česa vse ni počel in kaj ni bil Smiljan Rozman? Bil je dobrosrčen in prijazen sogovornik, poln živih aktualnih domislic in neuničljive vere v življenje. S prijatelji, pesnikom Ivom Minattijem, slikarjem Jožetom Tisnikarjem, režiserjem in pesnikom Francetom Kosmačem, pesnico Vido Brest in mnogimi drugimi je ustvarjal dragoceno vezenino narodove samobitnosti, ki se ji reče kultura. S svojim ježkom kot maskoto iz davnih let in večkrat klovnsko žalostnim obrazom je bil Smiljan Rozman dobrota človeške veličine. Zagovornik malih, nesrečnih, zavrženih in obupanih ljudi ter tisti dragoceni pisec s čehovsko otožnim hrepenenjem s pridihom romantike in večne mladeniške radosti. Nekoč je rekel:
"Moja sreča je, da nisem nikoli prenehal biti veliki otrok. Človek nosi svoje otroštvo v sebi do smrti. To je čarovnija tega enkratnega in neponovljivega življenja, ki je največji čudež nad čudeži. Tudi smrt je dejstvo in resnica. V mladosti ni časa za premišljevanje o tem. Zase lahko rečem, da sem imel kar bogato življenje. Izpolnjevali so me glasba, literatura in slikarstvo. Kar hitro sem moral s trebuhom za kruhom. V družini nas je bilo pet fantov in prav glasba je bila tista, ki me je na začetku reševala in sem ji namenjal veliko pozornosti. Pa vse tako hitro mine. Najlepši so spomini na morje. Tam v Lovranu sem srečal svojo deklico in se z njo poročil. Rodil se nama je sin Martin in ta dogodek je bil zame vračanje v otroštvo.
Živimo tu na Prulah v naši mali kajuti, ki ji rečemo stanovanje in od koder imam le nekaj dobrih korakov do stare Ljubljane, do zelenjavne tržnice in gostilne Pri Pavli, kjer se srečamo s starimi prijatelji. In mi je prav žal, ker nisem pisal kronike tega bifeja."
V romanu Nekdo je Smiljan Rozman med drugim zapisal: "Zdaj sem mrtev in vendar še živim. Živim v mislih vseh, ki so se gnetli okoli mene in s katerimi sem živel, ko sem bil živ, resnično živ. Zadovoljen sem, ker mi je uspelo nekaj, za kar sem se boril vse življenje."