"Sem mamica samohranilka štirih sinov. Dvanajstletni

David

in osemletni

Borut

obiskujeta osnovno šolo, šestletni

Anže

bo šel jeseni v prvi razred. V naši družini je še desetmesečni dojenček

Luka

. Pred nekaj leti sem se morala zaradi psihičnega in fizičnega nasilja bivšega moža s prvimi tremi sinovi zateči v varno hišo. Pozneje so nas zaradi neurejenih stanovanjskih razmer preselili v materinski dom. V enem letu smo se selili štirikrat. Najteže je bilo najstarejšemu Davidu, saj je zamenjal veliko šol in prijateljev. Takrat sem izgubila tudi službo…"

Tako se pismo nadaljuje in šli smo po sledi še ene žalostne zgodbe, ki jih piše naš vsakdan. Najana Kranjec živi zdaj s štirimi sinovi v občinskem stanovanju sredi Kranja, v velikem naselju, ki mu Kranjčani pravijo Planina. Ko se pogovarjamo, se zdi, da je enaintridesetletna Najana še vedno zadržana, skoraj preplašena, očitno ji je življenje v teh še vedno mladih letih izpisalo veliko neveselih zgodb in ji opredelilo prihodnost, ki se v tem trenutku ne zdi nič kaj rožnata. A še vedno bistveno drugačna kot še pred nedavnim.

Luka na srečo še ne ve

"Nimam službe, trenutno sem na zavodu za zaposlovanje, prej pa sem preko javnih del delala v Sončku in v domu upokojencev. Zdaj sem ostala brez službe. Napisala sem več prošenj za zaposlitev, bila sem na pogovorih, toda ko slišijo, da sem mati samohranilka in da imam štiri otroke, je pogovora takoj konec. Kot da bi bila okužena, kot da sem navadna smet, tako sem se počutila od samega začetka, ko sem prihajala na pogovore. Zdaj živimo od socialne podpore, otroških doklad, še en mesec bom dobivala tudi starševski dodatek. Za službe je pa tako ali tako težko, saj sami veste, kakšne so razmere," mi razlaga Najana. V naročju ji sedi desetmesečni Lukec, fantič, ki je vedno nasmejan, ki je poln energije in ki, na srečo, ne čuti, še ne, kaj se dogaja v njegovi okolici in kakšna življenjska usoda se mu izpisuje. Vsaj v tem trenutku.

"Za menoj je res veliko slabega dogajanja. Bila sem v varni hiši, pozneje v materinskem domu. To je bilo pred štirimi leti, odkar sem v Kranju. S prvim možem sem bila poročena deset let, ampak že takoj po poroki je začel postajati nasilen. Vdajal se je alkoholu, fizično in psihično se je znašal nad mano in nad najstarejšim Davidom. Ko se ni dalo več zdržati, sem se zatekla v varno hišo. Bilo je pravzaprav kar nujno. Moj najstarejši sin je zbežal k mojim staršem in povedal, da oče spet zganja nasilje, da doma razbija, da ga je strah. Mojemu očetu je bilo takrat dovolj, poklical je policijo, moža so s policijskim vozilom odpeljali, jaz pa sem dobila hud astmatični napad, zbolela sem na srcu zaradi vseh teh stresov in nasilja."

Iz varne hiše v materinski dom

To je bilo še v obdobju, ko so živeli nedaleč stran v Trbojah. Zgodba se je nadaljevala. "Bili smo v varni hiši, potem smo dobili eno manjše stanovanje. V tistem obdobju sem spoznala drugega moža, s katerim imava Lukca. Zgodba pa se je na žalost ponovila, spet nasilje, ustrahovanje in sva se razšla. Za nekaj mesecev smo se z otroki zatekli v materinski dom, dokler mi niso rešili stanovanjskega problema. Po vseh teh težkih zgodbah so mi ostali štirje fantje, trije s prvim možem, četrti pa je iz drugega zakona."

Najana pripoveduje, da se skuša zdaj postavljati na noge, da skuša sebi in otrokom umiriti življenje, da fantov ne bi bilo več strah pred nasiljem. "Na začetku je bilo težko. Ko smo bili v varni hiši in pozneje v materinskem domu, je bilo res veliko psihičnega pritiska, otroci so trpeli, jaz sem bila nervozna, bolna, znašla sem se na tleh. Sčasoma, ko smo prišli v svoje stanovanje, so mi vendarle začeli zaupati, ko so videli, da so na varnem, tako da zdaj lahko rečem, da se lepo razumemo, čeprav je naše življenje težko. Veste, pri enaintridesetih letih sem si v marsičem uničila življenje in prihodnost, a nikoli mi ni žal, da imam štiri otroke. Oni so moj največji zaklad."

Zaklad, za katerega je treba poskrbeti, kar pa v teh časih ni preprosto. Denarja je malo, nekaj hrane dobijo od Karitasa ali Rdečega križa, novih oblačil ni, nosijo, kar dobijo od Najaninih znank in znancev, čevlji držijo toliko časa, dokler jih noga ne preraste. In to je vse. "Fantje rastejo, kar naprej bi jedli, a s čim naj jim kupim hrano, morda kakšen priboljšek. Tega ni. Včasih mi le uspe, da nekaj privarčujem, da jim lahko pripravim nedeljsko kosilo, kot se spodobi, a so čez uro ali dve spet lačni. Ko bi mi le uspelo nekje nekoč dobiti kakšno službo, da bi služila denar in da bi nam začrtala vsaj kolikor toliko življenja vredno prihodnost..."

Fantič se je skoraj zadušil

Da bi imela še dodatno skrb, se Najana ob vsem ubada z Lukčevo boleznijo. V tem trenutku hudo, tako da niti ne ve, kako bo s fantičem v prihodnje. "Luka ima hude težave, preboleva atiopijski dermatitis. Po vsem obrazu se mu pojavijo vijolične lise, obraz mu prekrijejo majhne ranice. Ko sva bila v bolnišnici, sva se jih nekako znebila in upam, da bo fantiču bolje. Zdi se, tako sumijo zdravniki, da je alergičen na kravje mleko, a še niso povsem prepričani. Pred kratkim, bili smo zunaj na sprehodu, se je začel brez pravega vzroka dušiti. Bil je vijolično moder, glavo je imel veliko kot žoga in ustrašila sem se, da mi bo kar umrl. Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi bila z nama prijateljica, ki je takoj poklicala reševalce, da so ga odpeljali v Ljubljano. Zdaj je malo boljše, ima strogo dieto. Dobila sva recept za posebno mleko, v glavnem je samo polento in sadne kašice. Vse skupaj stane, čeprav mi polovico krije zavarovalnica. En recept še imam, vendar še nisem uspela iti po dietetično hrano, ker trenutno nimam dovolj denarja."

Živeti brez službe, preživljati štiri otroke, s tem da še ni povsem uredila z bivšima možema za otroško preživnino, plačevati stanarino in druge stanovanjske stroške, vse to je hud, včasih tudi prehud zalogaj. "Včasih bi človek najraje kar obupal. A ne smem, otroke je treba pripeljati do kruha, jim omogočiti prihodnost, zato se pogosto zadolžim. Veliko sem dolžna svojim staršem, zdaj mami, ko je ostala sama. Prej mi je še lahko pomagala, zdaj pa ne zmore več. Lahko mi da vsaj kaj zelenjave z vrta, drugega ne more. Na srečo imam nekaj prijateljic, ki mi občasno prinesejo kakšna oblačila za otroke. Eni od znank čuvam čez dan dva njena otroka, tako da jih imam doma pogosto tudi šest. Delo z otroki me je veselilo že od mladih, skorajda otroških let. Ni mi težko, ona pa mi občasno prinese kaj hrane. Tako je vsem malo laže," pravi Najana.

Žalost na Anžetovem obrazu

Medtem ko se mali Luka ne zmeni prav veliko za težave, ki bremenijo njegovo mamico in bratce, premajhen je še, se zdi, da je z Anžetom, ki je bil tisto dopoldne doma, zgodba drugačna. Življenje je pustilo pečat na njegovem obrazu in v njegovi duši. Teh podob iz otroštva se morda nikoli ne bo znebil. Iz oči se mu dobesedno zrcali žalost. Strah, nezaupanje. Drži se ob strani, ni otroškega nasmeha, ni otroškega veselja, samo neka neizrekljiva žalost spremlja obrise mladega fantovskega obraza.

Najana to dobro ve, zato se trudi, da bi fantom omogočila lepše življenje, da ne bi bilo več ne nasilja ne groženj in ne več selitev. "Upam, da bomo ostali tu, da si bomo sčasoma uredili, da bi nekoč vendarle dobila službo. Potem bo vse laže, ne samo zame, tudi za fante."