Aleksander LucuFoto: Alenka Žavbi
"Na noge v sveti boj!" je trenutno spet jurišno geslo Lojzeta Peterleta, ki je blestelo že leta 1918 na naslovni strani agitpropovskega priročnika kneza in škofa ljubljanskega dr. Antona Bonaventure Jegliča (sicer sorodnika za ljubezen in bratsko slovansko razposajenega pesnika dr. Franceta Prešerna), ki je pozival na neizprosen boj proti razkolnikom v katoliški cerkvi. In kdo so bili najhujši sovragi? Seveda luterani in bratje pravoslavnih ver Srbi in Rusi! Zato je utopični pridruženi član Opusa dei Lojze Peterle, po ženi Branki sorodnik slavnega emigrantskega ideologa dr. Cirila Žebota, po tastovi strani pa blizu Udbe (zato je leta 1991 kot predsednik vlade umaknil idejo po lustraciji, ki pa se sedaj načrtuje po volitvah 2012) in marljivi čebelar, zložil popotne torbe in se namenil proti Argentini. Da bi med izseljenimi Slovenci z nabirko (finančno in kadrovsko) zbral denar in moštvo za ustanovitev nove stranke. Da bo šlo vse kot po maslu, razmišljajo v novi Peterletovi stranki v nastajanju. Vatikanski nuncij bo v Ljubljani vsak hip začel prenavljati veličastno vilo, še večjo in imenitnejšo, kot jo ima Opus dei. Spet je na široko oživela ideja po gradnji Papeške univerze v Ljubljani (ki bi dobro živela z bogatimi donacijami z vsega sveta), katere gradnjo bi financirali s prodajo velikanskih gozdov, posestev in nepremičnin, ki jih je slovenska rimskokatoliška cerkev dobila vrnjene, pa niti približno ne vedo, kaj bi z njimi. Izjalovili so se jim vsi posli in zabredli so v neskončne dolgove.
Odklenkalo je tudi balkanskim trgovcem z orožjem, človeškimi in državnimi organi, cigaretami in alkoholom, zbiralcem prikritih bančnih računov, dragocenih predmetov in donosnih funkcij. Sanader, Taçhi in Djukanović čakajo samo še četrtega iz Slovenije, ki sicer še opleta z repom, vendar je že hudo upehan, on sam in druščina, ki ga skuša zaščititi. Tudi z razbijanjem koalicije Karl Erjavec samo podaljšuje agonijo resnice!
Slovenija išče nov obraz
Kdo ve in kdo pozna osebnost, ki bi lahko z osebo in priimkom potegnila Slovenijo v optimizem? Zanesljivo ni računati na razbijaške sindikalistične voditelje, ki mislijo samo nase. Prednjači zanesljivo Dušan Semolič, ki verjetno ni pozabil veseljačenja do jutranjih ur v ugledni restavraciji blizu Ljubljane, ko je naročilnica plačala zapitke in prigrizke, potem ko so se vrli sindikalisti jeseni iz Murske Sobote vrnili domov, ko so delavcem Mure ves dan natakali "čisto" vodo. Nekontrolirano se je spozabil celo privrženec zmerne anarhije, direktor Urada za verske skupnosti, motorist in izganjalec hudiča Aleš Gulič, ki je predlagal, da bi lahko predsednica vlade postala Katarina Kresal. Ali ni dovolj, da po navodilih odvetnika Mira Senice delujeta vsaj dve ministrstvi (notranje in pravosodno)? Vlada pa res ne more postati vsaka malo večja odvetniška pisarna z izraženim ljubiteljstvom do živali! Sramežljivo se je pojavilo tudi ime Igorja Šoltesa, ki je sicer pošten in kultiviran mož (celo glasbeno skupino ima s prijatelji), vendar mu zagledanost v Gregorja Golobiča jemlje odločilno prednost. Toda prebrisani Golobič ve, da bi Slovenci po vseh moških predsednikih vlad naklonjeno glasovali, če bi se pojavila ženska kandidatka. In se je Golobiču prikazala Violeta Bulc, snaha nekdaj politika visokega ranga Marka Bulca. Takoj po študiju je z možem Alešem zabredla med pridobitnike in tajkunčke, potem pa se je kmalu zavedla, da je možno tudi drugače. Prek civilnih iniciativ se je začela ozirati po svetu, spoznavala je inovativnost v razumni globalizaciji in našla somišljenike zunaj svojih prejšnjih nastopaških krogov. Seveda ji ne bo šlo v prid, če se bo nekje v ozadju pojavil Zares.
Slovenska Angela Merkel (neugnani so iznašli celo fizično podobnost med njima) načrtovano postaja varovalka osebnih in državnih nedostopnih podatkov Nataša Musar Pirc. Obenem je prava vzgojna lekcija za tri dame, ki z izredno močnimi sponzorji že več kot desetletje brez uspeha naskakujejo vidnejše vrhove v politiki. Prva je rahlo pozabljena, sedaj materinstvu zavezana Alja Brglez, druga je od samega lova na lepoto preutrujena Nevenka Črešnar Pergar, tretja Marta Kos Marko pa bi s svojimi modrovanji lahko naskočila sam Bruselj.
Zamenjava Borutu Pahorju
Pošteno in nepokvarjeno dušo pa imamo v slovenski ženski politiki v osebi poslanke Renate Brunskole iz Metlike, ki je, tako kot znajo doma v njihovi gostilni "popedenati" goste, z materinsko roko kot županja uredila Metliko. Z dodanimi izkušnjami bi lahko čez nekaj let kot vladna funkcionarka dopovedala Semoliču in druščini, da bodo njihove sindikalne zapitke plačevali potomci, verjetno z zelo nizkimi pokojninami ali celo brez njih.
Ampak iščemo pravzaprav človeka trenutka, ki bi vedel in znal, ki bi takoj menjal Boruta Pahorja in nadaljeval svoje delo tudi po letu 2012. Ga imamo? Imamo in ga z veseljem predstavljamo. Po široko zastavljeni neplačani in nenaročeni anketi proti njemu ni bilo prigovora. Gre za predsednika uprave Heliosa Uroša Slavinca. Je s Štajerskega in ni močvirnik! Lahko bi bil tajkun, ki bi mu menedžerski odkup tudi uspel, pa ni hotel! Ob krizi bi lahko odšel iz Heliosa, pa je stopil pred delavce in jim povedal, da bodo vsi delali za manj denarja, vendar njihove družine niti za hip ne bodo ogrožene. Že pred krizo je postavil "rezervne" tovarne v tujini in celo tujega kupca je imel, če bi šlo vse po zlu, pa mu je vseeno uspelo. Ruska avtomobilska industrija v Toljatiju ne more brez Heliosa, čeprav Južnokorejci obupno napadajo. Ob dolgoletnem predsedovanju upravi je Uroš Slavinec vzgojil sebi enakovredne naslednike. Preprosto je ugotovil, kje je meja dostojnega preživetja zanj in za njegove sodelavce. Skupaj so se odločili, da imajo dovolj in da pohlep ne vodi daleč. Bi Uroš Slavinec Sloveniji rekel ne, tudi če bi ga na prvo mesto povabil sam Borut Pahor in tako izkazal spoštovanje sebi in ljudem? Verjetno bi dolgo razmišljal, vendar kot ljubitelj gora z vrhov okoli Bohinja vidi daleč po Sloveniji in jo ima neskončno rad!
