"Zdravniki med dežurstvi ne počivamo"

V času, ko zaupanje javnosti do zdravnikov ni na zavidljivi ravni, ko je več govora o tem, koliko zaslužijo, kot pa kaj za to dejansko storijo, si takšna pohvala zagotovo zasluži nekaj besed tudi v javnosti. Četudi zdravnik, ki se z ginekologijo ukvarja sedemnajst let in je, kot pravi, v Ljubljano prišel z vojno, ostaja skromen in mu resnično ni do publicitete. Tudi zato, ker ima veliko dela, kar smo hitro ugotovili tudi sami, in se za pogovor dogovorili v nedeljo popoldne, ko je opravljal dežurstvo.

Veliko se v tem času govori o dežurstvih, predvsem o plačevanju in tudi smotrnosti nekaterih dežurstev. Ko ravno dežurate, lahko iz prve roke slišimo vaše mnenje.

"Marsikdo si predstavlja, da zdravniki med dežurstvom počivamo, pa še zdaleč ni tako. Tudi zdaj, ko se pogovarjava, razmišljam o pacientih. Preden sva se sestala, sem imel kirurški poseg, ki ni bil načrtovan. Navržene trditve, da zdravniki med dežurstvi spimo, nikakor ne vzdržijo. Ko me ponoči pokličejo, takoj vem, zakaj me kličejo. Odgovornost je velika. Na začetku zdravniške prakse me je bilo te odgovornosti strah, z izkušnjami postaneš bolj umirjen, vendar nikoli popolnoma. Dežurstva so problem, ki ga je treba razumno rešiti. Ne s turnusi, ne morete pričakovati od zdravnika v terciarni ustanovi, da bo vse življenje delal v turnusih, to ne gre. Za dežurstva je treba določiti nujna zdravniška mesta - torej kje je dežurstvo nujno, kje je dobro, da ga imaš, in kje ga ne potrebuješ. Tu pa se pojavi problem. Če bo nekdo ukinil neko dežurno mesto, pa se bo izkazalo, da bi bilo nujno, kdo bo tedaj odgovoren? Določena varnost z dežurstvi nedvomno obstaja. Tudi vratarji dežurajo, pa gasilci, pa se morda dan, dva, tri ne zgodi nič, ko pa se zgodi, morajo biti tam."

Dežurstva pa zajemajo tudi dobršen del zdravniške plače…

"Ja, res. Vse te plače, ki se kažejo v javnosti, niso osnovne plače, ampak plače skupaj z dežurstvi, zato se nekaterim zdijo visoke. Če pa ta znesek razdelimo na ure, ugotovimo, da ura ni dobro plačana. V javnem sektorju so zdravniške plače daleč od tega, da bi bile visoke."

Zato nekateri zdravniki delajo tudi popoldne. Kaj pa vi?

"Jaz delam le tukaj, pred časom sem nekaj ur tedensko opravljal menedžerske preglede, vendar jih sedaj ne več. Sicer pa se mi to ne zdi problem. Stvar posameznika je, kaj bo delal popoldne - bo gledal televizijo ali bo delal tisto, kar zna. Seveda pa je predpogoj, da tega dela ne opravlja med rednim delovnim časom."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)

Medicina ni ekonomija

Očitki, da se s tem podaljšujejo čakalne vrste, ne vzdržijo?

"Ne, saj čakalne vrste ne nastajajo zato, ker bi zdravniki delali premalo, ampak zato, ker zdravstvena zavarovalnica ne zagotovi dovolj programa. Ko se v javnosti govori o izgubah bolnišnic, je treba vedeti, da gre dejansko za pritisk na bolnišnice - da naredijo manj, ker bodo sicer v izgubi. Javno zdravstvo je lahko le na nuli, ne v plusu in ne v minusu. Medicina ni ekonomija, da če delaš več, tudi več zaslužiš. Če javni sektor dela več, mora zdravstvena blagajna več plačati. Denar v zdravstveni blagajni pa je omejen. Za vse tisto, kar lahko naredi medicina, nobena država nima dovolj denarja. Zato tudi ne moremo govoriti o konkurenci zasebnikov. Če bolnišnici v javnem sektorju ni v interesu, da pridobi pacienta, ker je to zanjo strošek in gre ta v zasebno ambulanto, potem to ni konkurenca, ne more biti. Je le strošek za pacienta. Če kdo želi plačati kakšno zdravstveno storitev, ker bi želel priti na vrsto prej, potem ne vidim zadržkov, da se mu to ne omogoči. Nikoli ne bomo vsi enaki, tudi na cesti nismo - kdo se vozi s starim jugom, drugi pa z mercedesom."

Res je, vendar se verjetno strinjava, da tisti, ki so zares bolni, ne bi smeli čakati.

"Zelo se strinjam s tem, da pri nujnih posegih ne sme biti čakalnih vrst oziroma so enake za vse. Osnovna zdravstvena oskrba mora biti dostopna vsem enako in za bolezenska stanja, ki so nujna, ki se ne morejo odlašati, preskoka čakalne vrste ni. Ne moreš na primer bolnika z rakom zdraviti prej, če plača, kot tistega, ki denarja nima. Tega ni, do tega niti ne sme nikoli priti. Če pa bi kdo rad odpravil neko težavo, ki ga moti, prej, pa ne vidim problema. Če ponazorim s primerom s svojega področja: če pacientki uhaja voda, to ni stanje, ki se začne čez noč, ampak proces, ki se poslabšuje, in operacije ne potrebuje čez noč. Država pa je tista, ki mora povedati, kakšna je normalna čakalna doba, in pri tem mora biti zelo dosledna in stroga. Če kdo hoče tako težavo odpraviti prej in za to plačati - ne da bi drugemu podaljšal čakalno dobo - pa v tem ne vidim nič spornega."

"Trudim se, da sem prijazen"

Kaj je tisto, kar zdravnika približa pacientu ali konkretno, kaj menite, kje je razlog, da so vas pacientke v tolikšni meri pohvalile, ko pa danes veliko raje grajamo kot hvalimo?

"Ne vem, trudim se, da sem, kolikor je mogoče, dostopen in prijazen. Da tistih nekaj minut, ki jih imam na razpolago, na primer pri viziti, včasih porabim tudi za kakšen neobvezen pogovor, ki ni nujno povezan le z boleznijo, poklepetam in morda komu dvignem moralo."

To pa bolnikom veliko pomeni.

"Že res, a na žalost je res tudi to, da nam za takšne stvari zelo primanjkuje časa. Danes v javnosti nastaja čudno mnenje o zdravnikih. Govori se le o plačah, nadurnem delu… Zdravniki smo vedno delali več ur kot v mnogih drugih poklicih. Vendar si upam trditi, da je za večino še vedno v ospredju pacient, in upam si trditi, da večina bolnikov to ve ter razume."

Ob tolikšnem številu pacientov se ti kaj hitro lahko počutijo le kot številke…

"V ambulanti imam za eno dopoldne naročenih štirideset pacientk. To je ogromno. Če hočem opraviti vse delo, včasih res nimam veliko časa za pogovor. V glavi imam občutek, da sem bil z vsemi prijazen, vendar morda kdo reče, glej, v petih minutah me je odpravil. Pacient ima morda lahko občutek, da se mu nisi posvetil, a sam sem prisiljen, da v tem času opravim medicinski del, da lahko pridejo na vrsto vsi. Žal je tako."

Osnova dobrega odnosa pa je komunikacija, včasih predvsem to, da pacient razume, zakaj mora zdravnik opraviti kak poseg.

"Drži, a problem je, da je medicina na neki način posebna. Pacientkam včasih predlagam določeno rešitev, včasih pa izrazijo tudi svoje želje in vedno se ne strinjamo takoj ali pa se sploh ne. Pa s tem ni nič narobe, nasprotno. Vedno jim rečem, da si lahko poiščejo še mnenje koga drugega ali kakšno drugo pot, če ta obstaja. V medicini ni tako preprosto kot pri mehaniku, ko pripelješ avto, pa ti pove, kaj bo treba zamenjati, da bo spet delal. Tega v medicini ni. Skozi pogovor vidiš, ali si pridobil zaupanje pacienta ali ne. Sam se ne bi nikoli pustil operirati in zdraviti nekomu, v katerega ne bi imel zaupanja, pa ne glede na to, ali bi mi posvetil pet minut ali celo uro. Pacient si mora poiskati zdravnika, v katerega ima zaupanja. Če tega ni, nastane problem že iz najmanjše malenkosti. Zaupanje je osnova."

Ginekologov specialistov je v Sloveniji okoli tristo, je to dovolj?

"Številka je blizu tega, da nas je dovolj, vsekakor kakšen več pride prav. Morda bi bilo potrebnega več razmisleka o tem, kako bolje izkoristiti znanja specialista ginekologa. Ni le obremenitev tista, ki določa izkoriščenost, včasih v ambulanti ginekolog dela stvari, ki bi jih lahko opravile višje medicinske sestre, babice, tudi družinski zdravnik. Denimo del pregledov zdravih nosečnic, mogoče tudi jemanje PAP-brisov."

Porodi na domu in odgovornost

V zadnjem času se veliko govori o naravnih porodih, porodih doma. Bi ga sami priporočali?

"Do poroda na domu imam zelo odklonilno mnenje, čeprav morda nisem pravi naslov za komentiranje, pa vendarle. Treba je vedeti, da se pri porodu velikokrat stvari dogajajo hitro, nepričakovano. Vsega se ne da napovedati. Tedaj ko se kaj zaplete, ni veliko časa, odzvati se je treba hitro. Tudi če je le nekaj metrov od porodne sobe do operacijskega bloka, je vsaka minuta zelo pomembna. Če porod poteka doma, bi moralo biti jasno regulirano, kdo prevzame odgovornost v primeru zapletov. Navsezadnje je treba vedeti, da si je stroka dolgo prizadevala za porode v porodnišnici prav zato, da bi zmanjšala umrljivost mater in dojenčkov pri porodih."

Ukvarjate se predvsem z ginekološko onkologijo in kirurgijo. Rak na materničnem vratu je še vedno med pogostejšimi, edina možnost preprečitve je cepljenje proti HPV, do katerega pa so starši deklet še vedno skeptični. Vi niste?

"Kot član združenja za ginekologijo, ki cepljenje podpira, težko rečem, da sem proti. Nisem proti, imam pa določene pomisleke. Trenutno velja, da je glavni 'krivec' za nastanek raka na materničnem vratu humani papiloma virus (HPV). Cepivo je testirano, uporablja se že dolgo, o zapletih zaradi cepljenja ne poročajo, je pa res, da so v tem cepivu delčki, ki izzovejo imunost le proti nekaterim najbolj pogostim podtipom humana papiloma virusom, ne pa proti vsem. Največje pomisleke pa imam zaradi določitve starostne meje. Država je omogočila brezplačno cepljenje deklicam, starim 11, 12 let, torej v 6. razredu osnovne šole. Mislim, da je to prezgodaj. To so še deklice, otroci, v pravem pomenu besede, tako zgodaj se praviloma spolno življenje ne začenja. Zato bi bilo vredno razmisliti, da se ta meja premakne navzgor oziroma se prepusti staršem in deklicam, da se lahko brezplačno cepijo tudi kasneje, na primer do 19. leta starosti. Virus se prenaša s spolnimi odnosi in tudi kondom okužbe ne more preprečiti. Če virus pride na sluznico, ko je ta še bolj občutljiva, torej pri mlajših dekletih, to pogosteje pripelje do sprememb, ki lahko vodijo v predrakaste in rakaste spremembe. Za HPV ni zdravila, zato smo omejeni na odkrivanje sprememb na sluznici, ki jih je virus povzročil in na mikrokiruško zdravljenje z laserjem ali električno zanko. Čeprav se sliši nenavadno, da virus zdravimo kirurško, je to sedaj edino možno, saj ne zdravimo virusa, ampak spremembo na materničnem vratu. Virus pa lahko čez leta ponovno pripelje do enakih sprememb, zato morajo kontrole potekati vse življenje."

Raka na materničnem vratu poskušate sedaj zgodaj odkrivati tudi s presejalnim programom Zora, česar pa se pri raku na jajčnikih ne da.

"Rak jajčnika ostaja velik problem, saj je bolezen težko ujeti na samem začetku. Z ultrazvokom in rednimi pregledi se ugotavljajo najmanjše spremembe na jajčnikih, vendar jih je še vedno težko odkriti v zgodnji fazi. Rezultati pri raku na materničnem vratu so s sledenjem in zdravljenjem zelo dobri, pri jajčnikih pa navadno niso tako uspešni. Z določenimi novimi pristopi zdravljenja pa se kakovost življenja kljub temu lahko izboljša."