Milena Dora

Pred štirimi desetletji se je v Prekmurju rodila temnopolta deklica, Sara Rajh. Pravi mali čudež na slovenskem podeželju, kjer ljudje od blizu še nikoli niso videli temnopoltega človeka. Svoje otroštvo je preživela na Moti, vasici ob reki Muri, in v Ljutomeru, ki ga strne do današnjih dni: "Babica Madžarka, dedek zaveden Slovenec, čudovita mama in sorodniki iz Ljutomera in okolice. Oče Ganec, ki je študiral v Ljubljani in bil eden prvih afriških študentov v Sloveniji. Mož je Avstrijec, zato sedaj živim v Avstriji, v Gradcu, a sem po duši ostala Slovenka, prava Prlečka. Sinova Lan in Lenz odraščata dvojezično, a sta bolj Avstrijca, kljub mojim prizadevanjem, skoraj tedenskim potovanjem v Slovenijo, večkratnim obiskom dedka in afriške družine v Gani. Očitno ima trenutna politična in družbena situacija v Avstriji o rasni diskriminaciji in nacionalističnem simpatizerstvu tudi po Heiderjevi smrti dovolj moči, da vpliva tudi na obnašanje mladih," ugotavlja Sara.

Slovenka v Gradcu

Zato si Sara v Gradcu skupaj z lektorico slovenskega jezika na graški univerzi, Kasildo Bedenk, prizadeva ustanoviti slovensko društvo. Da bi imeli številni Slovenci v Gradcu možnost, da se učijo slovenščine, da se družijo, imajo knjižnico in na voljo slovenske časopise. To so velike Sarine želje, zato pravi: "Slovenci, ki živimo v Gradcu, nimamo svojega kulturnega društva, čeprav je bilo oktobra 2007 prijavljenih 455 Slovencev z začasnim in 1001 Slovenec s stalnim prebivališčem v Gradcu. Mislim, da si Slovenci v Gradcu zaslužimo povezavo z domovino in tudi med seboj, čeprav nismo manjšina."

Sara je leto in pol ob četrtkih zjutraj poročevalka Radia Murski val iz Gradca. "Izziv sem sprejela, ker skušam poslušalcem v Pomurju ob zanimivih dogodkih in novicah iz Avstrije pokazati, kako se določenih težav in njihovega reševanja lotevajo preko meje. Večkrat se mi zdi, da stvari pri drugih ni treba posnemati ampak razumeti in jih prilagoditi svojemu načinu življenja." Čeprav arhitektka je večji del svojega bivanja v Avstriji delala na različnih bilateralnih projektih: "Avstrijci so zelo inovativni. Ideje znajo razviti in jih tudi dobro tržiti. Navadno prihajajo ideje od spodaj navzgor in ne od delavcev razvojnih agencij ali ministrstev, kot je to pogosto pri nas. Tudi z evropskim denarjem si včasih po nepotrebnem otežujemo stvari, namesto da bi pristojne službe izvajalce projektov podpirale, da bi porabili čim več denarja."

Afriška družina

Šele pri enaindvajsetih letih je spoznala očeta, ko ga je prvič obiskala v Gani. Po dvajsetih letih obiskov njene ganske družine vedno bolj postaja Ganka, blizu pa so ji tudi njihovi običaji in navade, o katerih pravi: "V ganski družini gre najprej za hierarhijo po starosti in šele nato po spolu. Iz spoštovanja do starejših moram prvih deset dni obiska v Gani obiskati vse svoje tete in strice. K sreči vedno organizirajo kakšno praznovanje, na katerem se srečamo vsi. Drugače dojemajo tudi smrt, ki pri njih ni tih in žalosten dogodek, saj se ob tej priložnosti poslovijo od umrlega s pogovori, glasbo in plesom ob krsti. Verjamejo, da posmrtna duša ostane v hiši pokojnega, zato ni razloga za žalost. Ker imajo številni Ganci sorodnike po svetu, pokojnika skoraj vedno zamrznejo in tako počakajo, da se na pogrebu zbere vsa družina. Žalne barve v Gani so bela, oranžna in rdeča. Vsa družina si ob pogrebu sešije kostume iz blaga, na katerem je natisnjena lepa misel za pokojnika. Tako točno veš, kateri sodijo skupaj."

Sara se spomni slavnostnih kosil ob praznovanjih. Povabljene kličejo v vrsto za ruski bife po letnicah rojstva. Otroci so zadnji, veljavo v luči staršev dobijo, ko odrastejo, in tedaj so dolžni skrbeti za svoje starše.

"Oče je uspešen arhitekt, bratje in sestre so doštudirali in imajo v Gani zavidljive delovne položaje. Brat dela na področju trženja in logistike kakava, ena sestra je ekonomistka v kabinetu ministra za finance, druga arhitektka, tretja je doštudirala študij komunikologije v Ameriki. Brat, ki živi v New Yorku, je inženir strojništva. "Moji bratje in sestre v Afriki morda za naše razmere živijo skromno. A naj povem, da so tam potrebe in bivalne navade drugačne, zato ne razumem, da ljudje pri nas ob slikah iz Afrike vedno pomislijo na revščino. Tudi hrano spoštujejo bolj kot mi in dobesedno ničesar ne zavržejo."

Sicer pa Sara pravi, da je Afrika bogata dežela, polna naravnih bogastev, zato v bistvu ne potrebuje nobene pomoči. Začeti mora le združeno delovati in gospodariti, politiki pa naj začnejo končno delati v prid svojega ljudstva in ne za svoje osebne interese. Nadaljuje, da smo Afričane naredili od denarja, poslanega iz Evrope in Amerike, odvisne in dobesedno nesposobne in lene, denarja lačni afriški politiki pa so ob tem dobili idealno priložnost za korupcijo, ki jo je čutiti tudi v Gani na vsakem koraku.

Krobo žena

Od pisanih oblačil, okusne hrane, med katerimi je njej najljubša arašidova juha s fufujem, je Sara v dvajsetih letih obiskovanja svoje druge domovine očarana tudi nad afriškim nakitom. "Po naključju sem ugotovila, da v hiši mojega afriškega pradedka živi kraljica mati predela Krobo, kjer je osrčje izdelovanja ganskih steklenih biserov. Tako sem tudi jaz ganska krobo žena, deležna vseh privilegijev in skrivnosti izdelovanja tega prečudovitega nakita. S kraljico materjo in njeno hčerjo, ki skrbita za štiri otroke sirote, želimo uresničiti projekt, s katerim želimo zbrati denar za njihovo izobraževanje. V ta namen bom pripravila razstavo ganskega nakita, ki ima zelo velik vpliv na življenje in razvoj celine."

A Sara je s srcem povsem v Prlekiji. V Mali Nedelji sta z možem, akademskim kiparjem Jĕrgenom, ki izdeluje keramične peči, kupila kmetijo, kjer na 2,8 hektarja obdelovalnih površinah dokazuje, da je treba trajnostni razvoj podeželja oživeti. Ob tem pomaga še pri uveljavljanju turističnega cilja Bio Terme - Mala Nedelja. Aktivna je tudi v Društvu za predstavitev prleških ekoloških kmetij. Sara meni, da je enoten nastop kmetov in njihovih produktov pod skupno blagovno znamko in ozaveščanje javnosti o zdravi prehrani ter spodbujanje kmetov za ekološko kmetovanje v teh krajih nujno potrebno. Še bolj pomembno je, da je treba pridelano prodajati najprej doma, v domačih gostilnah, šolah, vrtcih, trgovinah in šele nato kje drugje.