"Vse, kar delamo z Judi, delamo iz ljubezni do svoje domovine. Ljubezen do naših bližnjih in do domovine je prerasla v uspešen spopad s sovražniki nacizma."

Izjavo monsinjorja Tisa bi si lahko prisvojil tudi visoki dostojanstvenik rimske cerkve iz neke druge katoliške države. Kajti če je teokratska država Slovaška v skladu z neomajno tradicijo cerkve temeljila na sovraštvu in preganjanju, kaj potem reči za fanatično katoliško Hrvaško, kakršna je nastala iz sodelovanja med morilcem Pavelićem in monsinjorjem Stepincem ter ob posredovanju in pomoči papeškega odposlanca Marconeja!

Pokoli in sprejemi

Krvoločnost ustašev, ki so jim poveljevali in jih hujskali fanatični kleriki, je mogoče primerjati le še z nasiljem Cortesovih španskih kolonizatorjev Novega sveta v 16. stoletju. Kar so "morilci v imenu Boga", kot jih je upravičeno imenoval Herve Lauriere, naredili v štirih letih, presega vsako domišljijo in tudi samo zgodovino rimske cerkve, v kateri kljub vsemu, kar se je dogajalo, ne najdemo česa podobnega. Je sploh potrebno poudariti, da je bil najboljši sodelavec krvoločnega Anteja Pavelića monsinjor Stepinac, še en jezuit?

Hrvaška teroristična organizacija ustašev, ki jo je vodil Pavelić, je Francozom postala znana ob atentatu na jugoslovanskega kralja Aleksandra leta 1934, ko je bil smrtno ranjen tudi francoski zunanji minister Louis Barthou. Pavelić je bil takrat begunec v Italiji in Francija je zahtevala njegovo izročitev, ker pa je bila tudi sama Italija očitno vpletena v zločin, je Mussolini seveda poskrbel, da se to ni zgodilo. Vrhovno sodišče v Aix-en-Provence je vodji ustašev zato izreklo smrtno kazen v odsotnosti.

Vodja teroristov, ki ga je najel Mussolini, je "delal" v korist širjenja italijanskega imperija na Jadranu. Ko sta leta 1941 Hitler in Mussolini napadla in razkosala Jugoslavijo, sta domnevnega hrvaškega domoljuba postavila na čelo satelitske države, ki je nastala pod imenom Neodvisna država Hrvaška. 18. maja 1941 je Pavelić v Rimu ponudil krono nove države vojvodi Savojskemu, ki si je nadel ime Tomislav II. Seveda je poskrbel, da mu ni bilo treba nikoli stopiti na s krvjo prepojena tla svoje "kraljevine".

"Istega dne je Pavelića s prijatelji zasebno sprejel Pij XII.; v skupini je bil tudi Stepinčev glavni vikar, monsinjor Franjo Salis-Sewis. Papež se torej ni ustrašil rokovanja z dokazanim zločincem, v odsotnosti obsojenim na smrt zaradi uboja kralja Aleksandra in ministra Louisa Barthouja ter vodjem teroristične organizacije, ki je imel na vesti najstrahotnejše zločine! Pravzaprav je bil 18. maja 1941, ko je Pij XII. veselo pozdravljal Pavelića in njegovo tolpo morilcev, na Hrvaškem pokol pravoslavnega prebivalstva na vrhuncu."

Na udaru ustašev je bila srbska manjšina, kot pojasnjuje Walter Hagen: "Zahvaljujoč ustašem, se je država zelo hitro izgubila v krvavem kaosu... Smrtno sovraštvo novih gospodarjev je bilo naperjeno proti Judom in Srbom, ki so bili uradno izobčenci… Cele vasi, včasih pa celo širša območja, so sistematično izbrisali… Ker že od nekdaj velja, da naj bi bila Hrvaška katoliška, Srbi pa so praviloma pravoslavci, so slednje prisilno spreobračali v katolicizem."

Veliki organizator pokolov in prisilnega spreobračanja je bil notranji minister Andrija Artuković. Po pričevanju iz takratnih zelo visokih krogov si je že med vojno zagotovil "moralna" opravičila.

Kakšna so bila, se je pokazalo, ko je nekdanja jugoslovanska vlada zahtevala njegovo izročitev od Združenih držav Amerike, kjer se je skrival. V njegovo obrambo se je takoj oglasil jezuit Lacković, ki je prav tako živel v ZDA, sicer pa je bil med zadnjim letom vojne tajnik nadškofa Stepinca v Zagrebu.

"Artuković," je izjavil jezuit, "je bil posvetni glasnik monsinjorja Stepinca. V obdobju od 1941 do 1945 ni minil dan, da se ne bi videla, bodisi v moji pisarni ali pa pri njemu. Za vse, kar je počel, je prosil in dobil moralno presojo nadškofa." Če vemo, kaj je počel hrvaški krvnik, potem si lahko mislimo, kakšne "moralne nasvete" mu je dajal Stepinac.

"Stepinac je postal član ustaškega parlamenta. Nosil je ustaške simbole, udeleževal se je vseh pomembnejših ustaških javnih dogodkov in včasih je na njih tudi nastopil z govori, ki so odmevali v ustaškem tisku… Zato ni nič presenetljivega, če je med katoličani na Hrvaškem užival tolikšen ugled. Povsem očitno je, da si Pavelić brez Stepinčeve verske in politične podpore nikoli ne bi pridobil tolikšnega sodelovanja hrvaških katoličanov."

Naklonjenost Vatikana

Popolnejši vtis o razsežnostih tega sodelovanja dobimo šele, če prebiramo takratni hrvaški katoliški tisk, denimo Katolićki tednik, Katolićki list, Hrvatski narod in druge časopise, ki so kar tekmovali med seboj v laskanju krvavemu poglavniku. Pij XII. se je navduševal nad njegovim "aktivnim katolištvom", naklonjenost Svetega očeta pa je veljala tudi Pavelićevim sodelavcem.

Tako je Osservatore Romano poročal, da je papež 22. julija 1941 sprejel sto pripadnikov hrvaške tajne policije, ki jih je vodil šef zagrebške policije Eugen Kvaternik-Dido. To je bilo udarno jedro hrvaških klavcev, ki so bili organizirani po vzoru Hitlerjevih esesovskih oddelkov in so delovali predvsem v koncentracijskih taboriščih. Pred Svetega očeta jih je pripeljal človek, ki je zagrešil tako strahotne zločine, da je njegova lastna mati v obupu naredila samomor.

Naklonjenost Njegove svetosti Pija XII. si lahko razložimo le z versko gorečnostjo morilcev. Vojni minister in še eden od "aktivnih katolikov", Mile Budak, je avgusta 1941 v Karlovcu izjavil: "Ustaško gibanje je versko gibanje. Vse naše delo temelji na zvestobi veri in Katoliški cerkvi."

22. julija pa je Budak v Gospiću to delo tudi zelo natančno opisal: "Nekatere Srbe ubijemo, nekatere odpeljemo, preostale pa prisilimo, da sprejmejo rimskokatoliško vero."

Ta preprosti načrt so izpolnili do zadnje črke. Preden je osvoboditev ustavila to nesrečo, je bilo pregnanih 300 tisoč Srbov in Judov, več kot 500 tisoč pa je bilo ubitih. 240 tisoč pravoslavcev je rimska cerkev z nasilnimi ukrepi prepričala, da so prestopili v njene vrste, in se takoj spet vrnili k svoji starodavni veri, ko je prišla svoboda.

Najhuje na Hrvaškem

Strahote, ki so se zgrnile nad nesrečno deželo, zelo natančno popisuje Herve Lauriere v knjigi Assassins Au Nom De Dieu (Morilci v imenu Boga).

Angleški novinar F. A. Voigt je že med vojno poročal: "Hrvaško politiko predstavljajo pokoli, deportacije in spreobračanja. Ubitih je več sto tisoč ljudi. Pokole spremljajo najstrahotnejša mučenja. Ustaši svojim žrtvam iztikajo oči in si jih v kitah obešajo v okras…"

Herve Lauriere trdi: "Politični klerikalizem so Hrvatom vsilili jezuiti." To je darilo, ki ga razvpita Družba prinaša s seboj povsod tja, kamor jo pripustijo. Avtor nadaljuje: "S smrtjo velikega hrvaškega voditelja Radića je država izgubila glavnega nasprotnika političnemu klerikalizmu. Ta se je oprijel poslanstva Katoliške akcije, kakor ga je opredelil Friedrich Muckermann. Nemški jezuit, ki je bil zelo znan v obdobju tik pred Hitlerjevim vzponom, je leta 1928 objavil knjigo, za katero je predgovor podpisal monsinjor Pacelli, takratni papeški nuncij v Berlinu. Muckermann pravi takole: "Papež poziva Katoliško akcijo k novim križarskim pohodom. On je vodnik, ki pozna pot do Kristusovega kraljestva… Katoliška akcija pomeni združitev krščanskega sveta, ki vstopa v herojsko obdobje… Nova doba je lahko Kristusova doba le za ceno krvi."

Deset let pozneje je pisec predgovora v knjigi jezuita Muckermanna sedel na Petrovem prestolu, med njegovim papeževanjem pa je "kri za Jezusa" dobesedno lila po vsej Evropi, toda najostudnejših pridobitev nove dobe je bila deležna prav Hrvaška.

Prihodnjič: Jezuiti in kolegij Rusicum