Vi pa niste Slovenec!
Boris danes ne želi govoriti z novinarji, saj je še vedno žrtev stisk oziroma travm, ko mu je julija 1992 uradnica na matičnemu uradu grobo dejala: "Vi pa niste Slovenec!" In mirno uničila njegovo osebno izkaznico. Ivanovski se zdaj izogiba javnosti, za Nedeljskega pa je vendarle spregovoril, predvsem zato, ker se je njegova zgodba leta 1994 razrešila prav z našo pomočjo. Danes pravi: "Če mi takrat ne bi pomagali, bi verjetno še danes naokrog spraševal, kdo sploh sem. Slovenec, Makedonec, sem prišel z Marsa ali Lune? Zato vam hvala. Hvala, ker ste me takrat razumeli, danes pa spet zapišite mojo zgodbo tudi zato, da bodo ljudje vedeli, v kakšnih stiskah smo se leta 1992 znašli mnogi. Tisti, ki jim danes pravimo izbrisani!"
Življenjsko zgodbo igralca Borisa Ivanovskega smo v Nedeljskem dnevniku predstavili januarja 1994. Zgodbo Borisa, ki je v filmu Kekčeve ukane igral prestrašenega gorenjskega dečka Rožleta. Na uredništvo Nedeljskega dnevnika je prišel skrušen in prestrašen, kot da bi ravno v tistem trenutku pobegnil iz Bedančevega nahrbtnika. Še pogledoval je ves čas nazaj, če mu kdo sledi. Ni vedel, kaj naj stori, koga naj prosi za pomoč. Svet se mu je podrl julija 1992, ko mu je ob menjavi osebne izkaznice uradnica staro uničila in mu rekla: "Vi niste državljan Slovenije."
Zgodba Borisa Ivanovskega je na svoj način posebna, je pa, tako kot mnogi izbrisani (izraz, ki se je uveljavil šele kasneje), doživel usodo, kot smo zapisali že leta 1994, "pritepenca" iz tuje države, bivše Jugoslavije, čeprav je bil Slovenec vse od rojstva.
Vehementnost države
Boris in njegov brat dvojček sta se v Ljubljani rodila Slovenki Alojziji Matoh in Makedoncu Trajku. Starša sta ju vpisala v makedonsko državljansko knjigo in tako sta uradno postala Makedonca. Ob polnoletnosti leta 1974 sta oba zaprosila za izpis iz državljanske knjige v Skopju in zaprosila za vpis v slovensko. Dobila sta potrdilo o vpisu v knjigo v Skopju, prepis pa je stekel normalno le za Bojana, Boris se je nekje izgubil. Tega ni nihče opazil, niti ob izdaji potnega lista niti takrat, ko je dobival izpiske iz matične knjige, uradniki pa so bili tako površni, da so mu v enem izmed izpiskov zapisali kar bratovo matično številko, s tem, da v izpiskih ni imel vpisanega državljanstva. Tako nam je leta 1994 pripovedoval: "Julija 1992 sem želel podaljšati osebno izkaznico. Takrat so ugotovili, da kljub temu, da sem vse življenje živel v Sloveniji, da sem obiskoval vse šole tukaj, nimam slovenskega državljanstva, ampak menda makedonsko, države, v kateri sem bil le dvakrat v življenju."
"V tistem trenutku se mi je porušil svet. Septembra 1992 sem vložil prošnjo za slovensko državljanstvo, moja prošnja pa se je kar nekam izgubila in nihče mi ni odgovoril," opisuje svoje travme in strah, ali bo sploh dobil državljanstvo.
V trenutku je ostal brez osnovne pravice do bivanja, ni bil več zavarovan, brez socialne varnosti in dohodkov, ker, kot je rekel že takrat, skoraj ni obstajal.
Boris je od leta 1978 do 1989 delal v podjetju Gorenje Tiki, potem pa se je vpisal na družboslovno fakulteto in končal dva letnika. Jeseni 1992 bi se moral vpisati v tretji letnik, pa se ni mogel, ker je bil tujec v lastni državi brez dovoljenja za bivanje in drugih dokumentov. Zaradi opozoril na matičnem uradu pa si ni upal niti na cesto, ker se je bal, da ga bodo policisti vklenili, odpeljali na mejo in sunili iz države… Dve leti je vegetiral doma in skrit v strahovih novega sveta čakal razrešitev svoje prošnje za državljanstvo. Njegov oče je imel makedonsko državljanstvo in je leta 1991 vložil prošnjo za slovensko ter dobil ugodno rešeno. Boris pa je seveda ni, ker takrat sploh ni vedel, da ni državljan Slovenije, tega, da naj bi kot tuj državljan potreboval dovoljenje za bivanje v naši državi, pa še manj.
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
