"Zdi se, da se papež preveč povezuje z diktatorji," je pisal francoski veleposlanik v Vatikanu Francois Charles-Roux. Toda ali bi sploh lahko bilo drugače, če jih je Vatikan sam potisnil na oblast?

Mussolini je bil prototip cele vrste teh "od božje previdnosti poslanih" mož, ki so z mečem v roki pripravljali maščevanje za leto 1918. Iz Italije, kjer je fašizem tako dobro uspeval pod skrbno roko jezuita očeta Tacchija Venturija in njegovih pomočnikov, se je hitro razširil v Nemčijo. "Hitler se zgleduje po Mussoliniju. Ideali nacizma so enaki kot ideali italijanskega fašizma. Odkar je na vrhu Mussolini, ima Berlin tukaj vse simpatije. Leta 1923 se je njegov fašizem združil z nacionalsocializmom, spoprijateljil se je s Hitlerjem in mu pošilja orožje ter denar."

Sanje bodočega papeža

V tistem obdobju je bil papeški odposlanec v Mĕnchnu, glavnem mestu katoliške Bavarske, najboljši vatikanski diplomat monsinjor Pacelli, bodoči Pij XII. Prav tu se je začela vzpenjati zvezda bodoče nemške diktature. Tudi on je bil katolik, tako kot večina njegovih najožjih sodelavcev. O tej deželi, zibelki nacizma, je francoski pisec Maurice Laporte takole napisal: "Njena glavna sovražnika sta bila protestantizem in demokracija." Takratna zaskrbljenost v Prusiji zato ni bila nič presenetljivega. "Lahko si mislimo, kako pozorno so v Vatikanu spremljali Bavarsko, kjer je Hitlerjev nacionalsocializem zbiral svoje udarne sile."

"Po zadnji vojni (1914-1918) je jezuitski general Halka von Ledochowski izdelal velikanski načrt - ustanovitev federacije katoliških držav iz srednje in vzhodne Evrope: Avstrije, Slovaške, Češke, Poljske, Madžarske, Hrvaške ter seveda Bavarske, in to s pomočjo Habsburgov ali pa brez njih.

Bodoči novi osrednji imperij bi imel odprti dve fronti: na vzhodu proti Sovjetski zvezi, na zahodu pa proti Prusiji, protestantski Veliki Britaniji in republikanski, uporniški Franciji. Monsinjor Pacelli, bodoči Pij XII., je bil takrat nuncij v Mĕnchnu, nato v Berlinu, ves čas pa zaupen prijatelj kardinala Faulbaherja, ki je bil glavni sodelavec jezuitskega generala von Ledochowskega. Načrt Ledochowskega so bile sanje Pacellijeve mladosti."

Vatikan, Mussolini in Hitler

Toda ali so bile to res zgolj mladostniške sanje? Hitlerjeva "srednja Evropa" je bila zelo podoben načrt, razen da je vključevala tudi protestantsko Prusijo, ki je predstavljala nenevarno manjšino, in da je Italiji priznavala prevladujoči vpliv na določenih območjih - pa še to verjetno le začasno. Pravzaprav je bil to načrt Ledochowskega, ki ga je Hitler prilagodil potrebam časa in ga poskušal uresničiti pod pokroviteljstvom Svetega sedeža ter ob pomoči tajnega papeškega komornika Franza von Papena in nuncija Eugenia Pacellija.

Med vsemi temi hujskači je naloga nemške "prenove" pripadla Hitlerju, ki mu je bilo usojeno pod taktirko svetega očeta odpravljati "napake demokracije". Seveda, bil je katolik, tako kot njegovi glavni sodelavci.

"Nacistični režim bo najverjetneje povrnil oblast južni Nemčiji. Na to kažejo imena njegovih voditeljev in njihov izvor. Hitler je Avstrijec, Göring Bavarec, Goebbels iz Porenja, in tako dalje."

Leta 1924 je Sveti sedež podpisal konkordat z Bavarsko. Leta 1927 lahko v Gazette de Cologne preberemo: "Pij XI. je vsekakor najbolj 'nemški' papež, kar jih je kdaj sedlo na prestol svetega Petra."

Te časti pa ga je oropal njegov naslednik, Pij XII. Toda to se je zgodilo pozneje, zdaj je bil še sredi diplomatske, bolje rečeno politične kariere v Nemčiji, do katere je "od nekdaj čutil posebno naklonjenost", kot je nekoč zaupal Ribbentropu.

Nacisti prevzemajo oblast

Ko je napredoval v nuncija v Berlinu, je skupaj s Franzom von Papenom rušil Weimarsko republiko. Dne 20. julija 1932 je bilo v Berlinu izredno stanje, vlada pa je razpadla s pomočjo manu militari. Prvi korak v Hitlerjevo diktaturo je bil narejen. Bližale so se nove volitve, ki bodo naciste potisnile povsem na površje.

"S Hitlerjevim dovoljenjem sta Göring in Strasser stopila v stik z monsinjorjem Kassom, strankarskim vodjem katoliškega Centruma."

Breslavski nadškof in nemški primas kardinal Bertram je takrat še izjavljal: "Mi, kristjani in katoliki nobeni veri ali rasi ne priznavamo…" Skupaj s številnimi drugimi nemškimi škofi je poskušal vernike opozoriti pred "poganskimi ideali nacizma". Očitno takrat še ni dobro razumel papeževe politike. Toda že kmalu so ga naučili.

V Mercure de France so leta 1934 objavili izjemno študijo tega dogajanja:

"V začetku leta 1932 se nemškim katolikom še dozdevalo ni, da izgubljajo, toda jeseni so bili njihovi voditelji neodločni. Rečeno jim je bilo, da ‚papež osebno podpira Hitlerja’. Da je bil Pij XI. Hitlerju naklonjen, nas ne sme presenetiti. Po njegovem se Evropa lahko umiri le ob nemški hegemoniji. Vatikan je dolgo premišljeval, kako z anšlusom dolgoročno preseliti gravitacijsko središče rajha, in Družba Jezusova se je s tem vprašanjem odkrito ubadala, še posebno v Avstriji (načrt Ledochowskega). Dobro vemo, kako odvisen je bil Pij XI. od Avstrije pri uresničevanju svojega velikega političnega cilja: preprečiti je bilo treba prevlado protestantske Prusije, ker pa naj bi nemški rajh vseeno prevladal vsej Evropi, je bilo treba najprej preurediti sam rajh na tak način, da lahko v njem zagospodarijo katoliki.

Marca 1933 so se v Fuldi zbrani nemški škofje odzvali na Hitlerjev govor v Potsdamu in objavili: ‚Potrditi moramo, da je najvišji predstavnik oblasti v rajhu, ki je hkrati vodja nacionalsocialističnega gibanja, javno in svečano zagotovil nedotakljivost katoliškega nauka ter priznal delovanje in pravice cerkve.’ Von Papen odhaja v Rim. Mož s tako pregrešno preteklostjo postaja pobožen romar, katerega poslanstvo je podpis konkordata s papežem (za celotno Nemčijo). Zdaj bo tudi on snubil Vatikan, tako kot ga je moral Mussolini."

Taborišča za drugače misleče

Pravzaprav se je v obeh državah zgodilo enako: v Italiji je Mussoliniju zagotovila vzpon na oblast Sturzova katoliška stranka, v Nemčiji pa je enako uslugo Hitlerju naredil katoliški Centrum monsinjorja Kaasa - nato pa je konkordat v obeh primerih zapečatil dogovore.

Joseph Rovan to takole priznava: "Hitler je 30. januarja 1933 prišel na oblast po zaslugi von Papena, ki je bil podpredsednik Centruma od leta 1920, hkrati pa tudi lastnik strankarskega uradnega glasila Germania. Namesto da bi bil nemški politični katolicizem krščanskodemokratski, je 26. marca 1933 vso svojo moč prenesel na Hitlerja. Da bi zanj izglasovali popolna pooblastila, je bila potrebna dvotretjinska večina in zanjo so bili nujni glasovi Centruma."

Nato Rovan dodaja: "V korespondenci in izjavah cerkvenih dostojanstvenikov iz časa nacizma bomo vedno naleteli na njihovo goreče odobravanje režima."

To gorečnost lažje razumemo, ko preberemo, kaj je pisal von Papen: "Na splošno je konkordat ugodnejši od vseh podobnih sporazumov, ki jih je odpisal Vatikan." In v nadaljevanju: "Kancler Hitler me je prosil, naj državnemu tajniku (takrat že kardinalu Pacelliju) sporočim, da bo protiklerikalnim silam nemudoma nataknil nagobčnik."

To ni bila prazna obljuba. Že istega leta (1933) je bilo v Nemčiji, poleg judovskih pokolov in naročenih umorov, ki so jih izvajali nacisti, postavljenih 45 koncentracijskih taborišč, v njih pa je bilo zaprtih približno 40 tisoč Nemcev različnih političnih prepričanj, toda največ liberalcev. Papežev skrivni komornik von Papen je pomen dogovora med Vatikanom in Hitlerjem tako natančno opisal v enem samem kratkem stavku, da si ga je vredno za vedno vtisniti v spomin: "Nacizem je krščanski odziv na (revolucionarnega, op. prev.) duha leta 1789."

Prihodnjič: Morilci v božjem imenu