Primož Knez, Miran Šubic

Miha Naglič je kulturni delavec, urednik in publicist ter pravi kronist Gorenjske in Gorenjcev. Rodil se je leta 1952 v Žireh, filozofijo in sociologijo je študiral v Ljubljani in Parizu, živi v Žirovnici, južno od Žirov, "na gorenjskem jugu", je torej bolj "žirovsko" usmerjen, a njegovi pogledi sežejo daleč od poljanskih plotov. Uredil je več zbornikov in napisal štiri knjige.

Kje so prave meje Gorenjske, ne tiste upravne ne tiste statistične? Kakšen je pravzaprav obseg Gorenjske?

"Gorenjska po mojem mnenju ne obsega le tistega ozemlja, kjer imajo avtomobili oznako KR. Za Gorenjce se imajo tudi staroselci na območju Kamnika in Domžal, na ozemlju, ki mu pravim gorenjski vzhod. Gorenjska je v zemljepisnem pogledu celotno ozemlje, ki ga odmika reka Sava s svojimi pritoki; na desnem bregu je zadnji večji pritok Sora v Medvodah, na levem pa Kamniška Bistrica. Vodna oziroma naravna meja Gorenjske poteka na severu po grebenu Karavank, na zahodu po razvodnici med Savo in Sočo, na jugu sega do vasi južno od Žirov oziroma do Matjaževih kamr, najstarejše gorenjske hiše, na vzhodu pa do razvodnice med Savo in Savinjo. V Prešernovem času je bila Ljubljana še pretežno gorenjsko mesto, Vodnikova Šiška pa že povsem gorenjska vas; Šentvid nad Ljubljano je bil tak še v prvih letih po drugi svetovni vojni. Obseg Gorenjske je mogoče opredeliti tudi po narečju: je povsod, kjer se govori gorenjsko narečje, po vodni pripadnosti pa vključuje tudi Škofjo Loko in Poljansko dolino, kjer govorijo rovtarska narečja. Zapleteno in vendar enostavno: pravega obsega Gorenjske ne določajo vsakokratne in spremenljive administrativne, temveč bolj trajne naravne in kulturne meje."

V stereotipih je zrno resnice

Kakšna je povezava med gorenjskim značajem (trmasti, pridni, varčni in do plota usmerjeni) z dejstvom, da nam povezovalni projekti slabo uspevajo - od avtoceste do smetišča, da o enotnem turističnem nastopu in razdelitvi na dve pokrajini niti ne pišemo?

"Ne bi si upal trditi, da ni nič na tem. V tradicionalnih stereotipih, ki Gorenjcem - za razliko od drugih slovenskih plemen - pripisujejo večjo mero trme in varčnosti, je zagotovo zrno resnice; po drugi strani pa je vprašanje, koliko dandanes še veljajo. Tudi ne verjamem, da bi bili na zgornjem Kranjskem kaj bolj ‚do plota usmerjeni’, kot so v dolenji in notranji Kranjski, na robu panonske nižine in ob jadranski obali; no, slednji imajo zagotovo že po naravi več širine. V močnem kranjskem okraju, kakršen je bil v 50. letih minulega stoletja, bi omenjena povezovalna vprašanja hitro in učinkovito rešili. In prepričan sem, da bi jih hitreje tudi zdaj, če bi že imeli svojo pokrajino. Tako pa imamo ureditev, kakršno si je v veljavni ustavi zamislil dr. France Bučar, bohinjski rojak in eden očetov naše države. On trdi, da v tako majhni državi, kot je Slovenska, vmesne instance med učinkovito državno upravo in lokalno samoupravo niso potrebne. Takšno stanje ustreza tudi Radovljičanom in Ločanom, ki so svoj čas že imeli svoj okraj in jim ne prija, da bi bili spet ‚pod’ Kranjem; z Ljubljano, katere sredotežna bližina že sama po sebi zmanjšuje kranjsko gravitacijo, raje komunicirajo brez kranjskega posredništva. Gre torej bolj za vprašanje organizacije oblasti kot za posledico gorenjske nravi, katere se nam, kakršna koli že je, ni treba prav nič sramovati."

Preobrazba iz industrijske pokrajine v turistično ob odmiranju tradicionalne industrije ne more biti hitra. Ali je to prava usmeritev?

"Še leta 1987, ko je Stane Dolanc odpiral novo jeklarno na Jesenicah, je ponosno zatrdil, da bomo Slovenci še naprej železarji in ne narod gostilničarjev in uslužnih natakarjev, ki se klanjajo bogatim tujcem. Potem je šel razvoj v nasprotno smer, v stanje, v katerem je izdelovanje jekla, blaga in čevljev čez noč postalo nekaj preživetega, v modo pa je prišlo ‚prodajanje megle’ oziroma novih ‚finančnih produktov’, kakor temu reče gorenjski rojak, prof. dr. Jože Mencinger, po rodu Jeseničan. Tako kot on tudi sam ne verjamem, da bomo Gorenjci živeli samo od blejskih kremnih rezin in vseh mogočih uslug, treba bo tudi še kaj proizvajati, če ne čevljev, pa za Gorenjsko netipična morska plovila."

Gorenjci so uspešni v svetu, od Nase do evropskega komisarja imamo sposobne ljudi. Kdo pa danes na Gorenjskem obvladuje Gorenjsko in kdo bi jo moral jutri? Ali imamo novo generacijo politikov, poslovnežev?

"Pred leti sem podobno vprašanje postavil gospodu Zlatku Kavčiču, ki je bil dolga leta nesporni prvi bančnik Gorenjske. Odgovoril mi je, da Gorenjska ima take ljudi, da pa nam jih ne uspe povezati k enotnemu delovanju. Da gorenjskega lobija v Sloveniji ni čutiti. Da se nekateri gospodarstveniki iz večjih podjetij sicer dobronamerno in spontano posvetujejo, vendar bolj o zadevah z območja Gorenjske. Štajerci in Primorci imajo v Ljubljani svoj lobi, Gorenjci ne. Obžaloval je tudi, da ni prave povezave med poslanci in gospodarstveniki. Poslancev stališča gospodarstvenikov ne zanimajo, oni se dogovarjajo v političnih sredinah, pa še to le vsak v svoji, strankarski. Tega, da bi se gorenjski poslanci različnih strank v Ljubljani povezali v gorenjskem interesu, pa že ne zmorejo. Tako je bilo okoli leta 2000. Kaj pa deset let pozneje? Novo generacijo politikov in poslovnežev seveda imamo, četudi v nastajanju, a bojim se, da tudi ta ni zmožna vsegorenjskih povezav in dejanj. Morda pa ta sploh niso v njenem interesu?"

Prešeren vreden več kot Trubar

Ali nas Gorenjce, če že pravih politikov in poslovnežev nimamo, lahko poveže in nas je povezovala kultura? V kakšnem smislu?

"Ne, kultura in prosveta, to pač ne bo naša osveta. Učili so nas, da smo se Slovenci v najtežjih preizkušnjah svoje zgodovine reševali s knjigo. Trubar nam je dal prvo, Prešeren doslej največjo. Romantično videnje slovenske zgodovine, po katerem so veliki teksti genialnih posameznikov mejniki v razvoju naroda, je v nekaterih glavah sicer še prisotno, dejansko pa preseženo. Trubar je končal na kovancu za en evro, Gorenjec Prešeren pa celo na tistem za dva. To sta danes med Slovenci in Evropejci in predvsem med poslovneži in politiki najbolj znani in zaželeni podobi obeh avtorjev, njune knjige od navedenih bere le malokdo. Sam sem med njunimi častilci, v odrešilno moč kulture pa ne verjamem. V povezovalno pač. Slovenci bomo, dokler bomo govorili in pisali slovensko. Rečeno drugače: na Gorenjskem so že dolgo pred letom 500 prebivali Gorenjci, a niso govorili slovensko. Srčno upam, da bodo leta 2508, ko bodo obhajali Trubarjevo tisočletnico, v teh krajih še živeli ljudje in da bodo govorili v istem jeziku kot Primož in njegova kranjska žena Barbara. A kdo nam to jamči?"

Če se navežem na prejšnje vprašanje, kje ima mesto ljudsko izročilo, kje etnografske posebnosti, kaj pa morda kulinarika?

"Tudi vse to je kultura v širšem smislu, izročilo in naše narodne posebnosti so tisto, po čemer se ločimo od drugih, to pa je v globalnem svetu, ki teži k poenotenju, še posebno pomembno. Gorenjci smo po gorenjskem narečju, po gorenjski narodni noši (ki jo sicer marsikdo raje vidi na sliki kot v živo), jemo pa tudi mi vse manj žgancev in potice in vse več hamburgerjev, pic in špagetov. Globalni konkurenci se zaenkrat uspešno in suvereno upirata le kranjska klobasa in brezčasno kislo zelje."

Dežela ikon

Po čem Gorenjci poznamo sebe in po čem (ali kom) nas pozna Slovenija, Evropa, morda svet? In če nas že ne - po čem bi nas morala ali pa si vsaj želimo, da bi nas?

"Gorenjska je dežela ikon, ki niso le gorenjske, ampak so postale slovenske nacionalne ikone. Saj veste, katere: Triglav, njegova severna stena in Aljažev stolp, severna stena Jalovca, ki je v grbu Planinske zveze Slovenije, ob gasilski najmnožičnejše organizacije pri nas; z nami je brezjanska Marija pomagaj, ki varuje naše osrednje duševno zdravilišče. Predvsem pa je tu podoba Bleda, jezero, sredi njega otok s svetiščem, nad jezerom pečina in grad vrh nje: ‚Dežela kranjska nima lepš'ga kraja, kot je z okolšno ta, podoba raja.’ Seveda so to predvsem slovenske podobe, svet nas po njih še premalo pozna, za to bo treba še kaj narediti. Elan je že bil tudi svetovna blagovna znamka, a kaj, ko jo že dve desetletji sami uničujemo; to je ena žalostna zgodba. V istem kraju kot Elan so doma tudi Avseniki in če kdo, potem so oni tisti pravi Gorenjci, gorenji Kranjci (Oberkrainer) par excellence. Njihov opus pa ni čaščen le na Slovenskem, temveč tudi na oltarju tistega kulturnega prostora, ki mu kulturniki rečejo Mitteleuropa. Evropska unija, kateri pripadamo zdaj, nas bo spoznala po tistem, za kar se bomo sami potrudili. Ne nazadnje je dr. Janez Potočnik, prvi slovenski komisar v evropski komisiji, gorenjskega rodu."