"Začelo se je tako, da sem po končanem študiju prava opravila pravosodni izpit in kot strokovna sodelavka delala na kazenskem oddelku več kot leto dni. Ugotovila sem, da mlade sodnice ne potrebujejo, zato sem sprejela povabilo iz podjetja Gorenje Fecro v Slovenj Gradcu, da uredim njihovo kadrovsko pravno službo. V današnjem času, ko ljudje iščejo, ko potrebujejo službo, vem, kaj to pomeni, razumem jih. Podjetje je šlo namreč v stečaj, dobila sem delovno knjižico, se znašla na cesti, na borzi, z dvema otroka in možem, torej brez službe. Vem, kaj to pomeni, po Mežiški dolini sem iskala in iskala službo, je pa v življenju tako, da se ti včasih nasmehne sreča. Takrat, leta 1990, so se ustanavljale nove občine, iskali so mlade kadre in takoj sem vedela, da je to področje, kjer bom delala in se lahko dokazovala."

Nismo vsi birokrati

Bili ste vodja oddelka za upravne notranje zadeve na občini Ravne na Koroškem, potem načelnica in v mandatu 2000 do 2004 poslanka LDS ter podpredsednica državnega zbora, zadnja leta pa ste opravljali delo odvetnice. Kako da niste ostali uspešna odvetnica, kar je finančno bolj vabljivo?

"Vprašanje denarja ni vse. Če dobiš takšno povabilo Boruta Pahorja, se moraš za trenutek ustaviti in si odgovoriti na nekaj vprašanj. To je bil velik izziv. Ali imam ideje, ali lahko in še marsikaj sem se spraševala ter ugotovila, da se te odgovornosti ne bojim. Zakaj? Idej mi nikoli ne zmanjka, ko se česa lotim, se tega lotim z veliko ambicioznostjo, ker vem, da se lahko naredi marsikaj. To pa zato, ker poznam sistem javne uprave od znotraj, ker mi sistem ni tuj, ker sem se kalila v manjši enoti na Ravnah na Koroškem in predvsem izobraževala v duhu najboljših menedžerskih upravljavskih sposobnosti. Ko sem prevzela ministrsko funkcijo, se nisem ustrašila ničesar, ne glede na to, da gre za velik sistem, kjer pa je odločilna upravljavska sposobnost. Pri ministrovanju gre za oblikovanje politik, pripravo strokovnih rešitev in sodelovanje s politiko. To so dimenzije tega dela. Prepričana sem o tem, kar delam, tudi zaradi odličnih sodelavcev in svoje odločenosti za timsko delo."

Odgovori Irme Pavlinič Krebs so vedno odločni, argumentirani in jasni. Prepričana je o svojem prav in o svojem znanju. Včasih se prepozna koroški temperament trme, ki pa jo je razumeti kot del tiste delavne ministrice, ko ji povemo, da večina državljanov misli, da je javna uprava birokracija, torej tisto formalistično in neživljenjsko poslovanje uradnikov.

"Poznam to mnenje. To seveda ni res, ljudje imajo težave s tako predstavo. Vidijo morda manjši del javnih uslužbencev za okenci upravnih enot, ko izdajajo dokumente in dovoljenja ter so včasih res zapletali probleme, in to večkrat zaradi nejasne zakonodaje. Drugi, mnogo večji del je kakšnih 34.000 zaposlenih na ministrstvih in drugih državnih organih, ki sodijo v krog javne uprave. Predvsem pa je za usode ljudi mnogo pomembnejši tisti drugi del, to so storitvene dejavnosti. Kdo pa državljanom zagotavlja storitve, na primer izobraževanja, zdravstva, policije, socialnega skrbstva, sodstva? To vse so uslužbenci javnega sektorja, gre za velik sistem 154.000 zaposlenih, ki nam zagotavljajo, da imamo državljani enake pogoje izobraževanja, da nam deluje zdravstvo, da nas varujejo policisti, da sodijo sodniki."

Je ta sistem prevelik za državo z dvema milijonoma prebivalcev?

"Javni sektor v korist ljudi v imenu države mora zagotavljati določene storitve in vseeno je, ali nas je dva ali dvajset milijonov. Res pa je, da v ožjem državnem aparatu, glede na opravljene raziskave in primerjave s tujimi sistemi, število javnih uslužbencev v javni upravi ni videti preveliko, v storitvenih dejavnostih, ki sem jih omenila prej, pa so problemi. Tu število javnih uslužbencev narašča. V sistemih upravljanja javnih zavodov v javnem sektorju od leta 1991, ko smo jih postavili, je bilo storjeno premalo in tu zamujamo. Po osamosvojitvi smo sprejeli zakon o javnih zavodih, ki do danes ni bil spremenjen. Takrat smo preprosto spremenili nekdanje samoupravne interesne skupnosti, ki so bile v socializmu seveda nekaj drugega, v zavode. Prenesli smo premoženje v last ustanovitelja, torej države ali občine, upravljavske strukture pa se niso bistveno spremenile. Uvajanja sodobnih menedžerskih principov upravljanja se ni lotila nobena dosedanja vlada. To je ta izziv, ki ga imam, ki ga imamo v vladi."

Ne obvladujemo vsega

Vaš predhodnik, minister Virant, je priznal, da je menedžment v javnih zavodih katastrofalen, da so se v javno upravo "zatekli" tudi mnogi nesposobni kadri, ki so dobili, kot pravijo ljudje, fine službe.

"Ponavljam, nobena vlada se ni lotila tega problema in v storitvenih dejavnostih dejansko raste število javnih uslužbencev, ne da bi ga sistemsko ustrezno obvladovali. Še več, lahko ugotovim, da sta obe strani, tako ustanovitelj kot izvajalec, odgovornost za spremembe na boljše prelagala drug na drugega, sprememb, ki jih pričakujejo uporabniki in ki so nujne, pa ni bilo. Odgovornost države, vlade torej je, da svoj del odgovornosti sprejme in postavi sodobne sistemske okvire, ki bodo zagotavljali, da bodo sistemi delovali optimalno in bodo izkoriščene vse metode dobrega upravljanja."

In nihče ni ukrepal?

"Zato ker ni bilo sistemskih okvirov, ker ni bilo menedžerjev, ki bi bili sposobni razumeti, kaj se od njih zahteva ter kaj potrebujejo in pričakujejo uporabniki. Pripravljamo modernizacijo. Ta bo šla počasi, vendar je naš cilj jasen. Racionalno upravljanje s čim manj stroški za boljše storitve za vse nas."

Vendar smo lahko kljub temu zadovoljni s to javno upravo, ki jo imamo?

"Doslej je javna uprava naredila velik napredek, ima pa še rezerve, da bi bila boljša. Saj veste, ne smeš biti zadovoljen s seboj, če si lahko še boljši. Tu smo vsi skupaj ugotovili, da smo se zapletli s pretirano birokracijo. Ko smo se namreč približevali EU, smo na mesec sprejemali celo po 40 predpisov. Se je pač mudilo in nihče ni spremljal učinkov predpisov, na primer, kako vplivajo na uspešnost poslovanja podjetij in na državljane, če hočete, tudi kakšne imajo finančne posledice."

Finance pa vam sedaj povzročajo težave predvsem s spremenjenim plačnim sistemom?

"To je politika. Ko so javni uslužbenci prek sindikatov začeli pogajanja z vlado, se je govorilo o odpravi nesorazmerij med delovnimi mesti v javnem sektorju. Anomalij različnih ureditev je bilo preveč, bil je poskus poenotiti plačilo za primerljiva delovna mesta, vse skupaj urediti bolj pravično. Vendar absolutno različnih delovnih mest ni mogoče primerjati, čeprav je bilo logično pričakovanje na primer v izobraževanju, zdravstvu, policiji in sodstvu, da se bodo plače izboljšale. Zaradi odprave plačnih nesorazmerij v času pogajanj so se javni uslužbenci odpovedali delu plače in dogovorjeno je bilo, da bodo ta sredstva zagotovljena za odpravo dogovorjenih nesorazmerij. Problem pa je, da denarja ni dovolj, saj je treba do leta 2010 zagotoviti okoli 450 milijonov evrov. Zato sem na začetku poudarila, da je to politika. Če pred volitvami začneš obljubljati povišanje plač nekaterim družbenim skupinam, dajati obljube, je to politika, ki običajno privede do rešitev, ki so finančno nepokrite. Ker se plače vsem niso povečale v skladu s pričakovanje, nastala pa so tudi nova nesorazmerja, je razumeti tudi nezadovoljstvo. To je opozorilo vsem nam za naprej, da se pred volitvami ne pogaja o plačah."

Nekaterim pa vlada sedaj kljub temu obljublja, da jim bo uredila plače.

"Vsaka oblast je dolžna z razpoložljivimi sredstvi ravnati gospodarno. Zaveze, ki jih je dala javnim uslužbencem prejšnja vlada, da se v roku enega leta odpravijo napake, ki bodo ob evalvaciji novega plačnega sistema nastale, odpravijo, bo spoštovala tudi aktualna vlada."

Je kakšen vzor v tujini?

"Obvladovanje javne uprave je izziv za vse države. Te sisteme preprosto rabimo, so nepogrešljivi, vendar žal tudi slabo obvladljivi in običajno ne najbolje upravljani. Marsikje so ustanavljali agencije, da bi sistemi bolje delovali. Te enote so se osamosvojile tako, da je ustanovitelj izgubil večino vpliva in nadzora. Zato sedaj te agencije spet postajajo organi v sestavi ministrstev. Ugotovimo lahko, da so v tujini dobre prakse, ki jih velja posnemati, ni pa enotnega pravila, kaj je najboljše. Naša dolžnost je, da stvari postavimo na svoje mesto, da z zainteresirano, s strokovno in politično javnostjo pregledamo naše sisteme in si začrtamo pot s ciljem, da bodo sistemi bolje delovali v korist uporabnikov. Imamo dobro javno upravo in javni sektor, ki pa sta lahko boljša."