V arhivski mapi pod nazivom Titove ljubezni iz zapuščine rodbine Dedijer so tudi tri osebna pisma, ki jih je Josip Broz poslal svoji četrti ženi Davorjanki Paunović - Zdenki, ki ga je spremljala na njegovih bojnih pohodih. To so kratka pisma, polna skrbi za njeno zdravje in z željami za skorajšnje okrevanje. Zadnje pismo ji je napisal 12. aprila 1946, tik preden je Zdenka umrla v zdravilišču za pljučne bolezni na Golniku.

Zdenkina dva groba

Še ena posebnost, povezana z Davorjanko Paunović: za njo sta ostala dva groba. Prvi grob s kamnito nagrobno ploščo in z njenim imenom stoji na starem pokopališču v Požarevcu, drugi pa je na skrivnem kraju v bližini Titove delovne rezidence Beli dvor, na beograjskem Dedinju. Kateri grob je pravi, kje v resnici počivajo posmrtni ostanki Titove vojne tovarišice? Grob na Dedinju je brez napisa, toda redno ga vzdržujejo in na njem je vedno posajeno belo in rožnato cvetje.

"Kaj morem, brez nje ne morem!"

Davorjanka Paunović - Zdenka je med Titovimi soborci in sodelavci imela precej sovražnikov, Josip Broz pa je zaradi nje v času njunega večletnega skupnega življenja v vojnem času doživel precej neprijetnosti zaradi pritoževanja tovarišev zaradi Zdenkinega vedenja.

Marjan Stilinović, sekretar partijske celice pri Vrhovnem štabu partizanske vojske, se je nekega dne odločil, da bo Titu v obraz vrgel vse tisto, kar si o Zdenki mislijo on sam in njegovi tovariši v Vrhovnem štabu. Pripombe so imeli zlasti na njeno vedenje do ljudi iz Titovega spremstva. Tito se je ob tej priložnosti, očitno nepripravljen in ujet v zelo neprijetnem položaju, prijel za glavo in se opravičeval z naslednjimi besedami: "Vem, Marjan, sram me je, toda kaj, ko brez te ženske ne morem biti niti minuto!"

Vroče vzdihovanje v šotoru

Takrat je naneslo, da je delegacija iz Slovenije, ki jo je vodil Luka Leskošek, prišla do šotora vrhovnega poveljnika v zelo nerodnem času. Slovenci so zaslišali glasno vzdihovanje in ljubezensko stokanje. Odločili so se, da ne bodo odšli na dogovorjeni sestanek s Titom, temveč so se tiho umaknili in sklenili, da pridejo pozneje. Ko so čez čas prišli, jih je Tito dobro razpoložen pričakal za pisalno mizo z besedami: "Dobro, Slovenci, da ste zamudili, saj sem moral postoriti pomemben opravek."

Herta sreča Zdenko

Kljub Zdenkini veliki nepopularnosti med ljudmi iz Titovega spremstva, kakor tudi zaradi nezadovoljstva soborcev ob njenih izpadih se Tito ni upal zapustiti Zdenke in sprejeti Herte Haas, ko sta se obe nezakonski Titovi ženi srečali konec novembra 1943 v prostorih Vrhovnega štaba v Jajcu. Milovan Đilas je prepričan, da je Tito to naredil zaradi neprikritega nezadovoljstva ljudi v njegovi bližini, ki jih je motilo za partizanske pojme nebrzdano Titovo ljubezensko življenje. Med drugim je vrhovnega poveljnika zaradi tega resno okrcala partijska celica pri Vrhovnem štabu. Če bi se tokrat odločil za Herto, ki je bila mati njegovega sina, in bi zapustil Zdenko, bi bil takšen razplet lahko tista kapljica čez rob, ki bi prelila čašo potrpljenja njegovih soborcev. V tem primeru bi se res znalo zgoditi, da bi ga celo vrgli iz partije.

Dve pismi, ki ju je Zdenka napisala staršem, ko je kratek čas kraljevala v Titovih rezidencah na Dedinju, izdaja živahno, temperamentno, načitano in inteligentno bitje, ki ga preveva življenjski optimizem. Trdno je verjela v svojo ozdravitev in izražala je upanje, da bo lahko kmalu spet živela s starši, toda tudi s Titom.

Poslednja želja

Zdenkina smrt je Tita globoko prizadela. Opravili so pogreb, ki je imel v sebi nekaj globoko poganskega in je bil podoben pokopu padlih tovarišev v partizanih. Izbira mesta za pokop je bila Zdenkina. Tita je prisilila, da ji je obljubil, da jo bo pokopal v vrtu rezidence Beli dvor, tako da bo Tito vsak dan moral vsaj dvakrat mimo njenega groba. Nenavadno željo svoje vojne žene je Tito vsekakor spoštoval. Zdenka je pokopana na način kot padla partizanka sredi vojne vihre. Na samem, brez nagrobne plošče in brez običajnega pogrebnega ceremoniala.

Grobnico na starem pokopališču v Požarevcu je postavila Zdenkina mati Bisa Paunović. Ko je želela svojo hčer prekopati in prenesti v Požarevac, naj bi jo "obiskali neki tovariši" in jo prepričali, naj spoštuje nenavadno hčerino željo, da bo pokopana v parku Belega dvora. Bisa Paunović je s težkim srcem pristala na njihovo zahtevo.

Grob je postal znamenitost

Tako je grobnica na starem pokopališču v Požarevcu v resnici le kenotaf, simboličen grob in v njem ni posmrtnih ostankov. Davorjanka Paunović je še vedno pokopana v bližini vstopa v rezidenčni park na Dedinju. To je Vladimirju Dedijerju potrdil Nikola Mandić, dober poznavalec razmer v Titovih rezidencah, v novembru 1980, torej pol leta po Titovi smrti. Danes je obiskovalcev v nekdanji Titovi rezidenci precej manj kot pred dvajsetimi leti, toda še vedno prihaja vanjo 15.000 obiskovalcev na leto, ena glavnih znamenitosti te rezidence pa je ravno Zdenkin grob.

Po "preselitvi" Slobodana Miloševića v zapor v Haagu na Nizozemskem se je v nekdanjo Titovo rezidenco na Dedinju vselil nesojeni dedič Karađorđevićeve krone, prestolonaslednik Aleksandar Karađorđević II. Odraščal je v Angliji, srbskega jezika skoraj ne obvlada in on je tisti, ki sedaj skrbi za Zdenkin grob. "Smešno, toda resnično," se smeji njegova žena Katarina Karađorđević. "Moj mož prinaša cvetje na grob Titovi ljubici."

Naslednjič: Rasputin Titovega dvora