Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Hopla

Izjemna vokalistka Manca Izmajlova je morala najprej očarati tujino, da so jo cenili tudi doma

Pri nas so ji rekli, da nima glasu

Ogled muzikala Cats v Celovcu jo je prepričal, da je pustila študij prava in nadaljevala svojo izobrazbo na akademiji za muzikal Mountview theatre v Londonu. Na zahtevni avdiciji z 2000 kandidati so jo sprejeli med 80 študentov. V Sloveniji so jo širše množice spoznale z Vesnino pesmijo v reklami mobilnega operaterja, vodila je glasbeno oddajo na RTV, obenem pa je izšla njena plošča z avtorsko glasbo Moj svet s skupino NORDunk. Slovence je dokončno osvojila s svojima zadnjima albumoma Slovanska duša in Slovensko srce. Zdaj jo čakata dva skoraj popolnoma razprodana koncerta 14. in 15. marca v Cankarjevem domu.

 

Končali ste dve odlični šoli v tujini. Bi študirali doma, če bi bili razpisani takšni programi?

Študiju petja doma sem se odpovedala po tistem, ko me večkrat niso sprejeli na različne inštitucije. V bistvu sem šele na avdicijah v Londonu dobila svojo prvo potrditev, pri nas so mi rekli, da nimam glasu. Razen tega sem želela študirati muzikal, za katerega je najbolje iti v London ali Ameriko. London je bil bliže… Moskva pa je ena od svetovnih prestolnic klasične glasbe, zato sem šla operno petje študirat tja. Zdaj, ko sem spet v Sloveniji, imam slovensko profesorico (petje je kot vrhunski šport, če ne delaš redno, takoj nazaduješ) Alenko Dernač Bunta, ki sicer uči na Akademiji na glasbo. Je izjemna in se z lahkoto kosa z vsemi najboljšimi tujimi pedagogi, kar potrjuje tudi vse večje število njenih tujih učencev.

Ohranijo se lepe stvari

Nekoč ste dejali, da sta obe študijski dogodivščini tudi najdražji stvari, ki ste si ju privoščili. Človek lahko sklepa, da vam gresta odpovedovanje določenim manj pomembnim rečem in postavljanje prioritet dobro od rok…

Vedno sem živela po svojem srcu, ki je popolnoma predano glasbi in umetnosti. Ne znam živeti drugače, kot da brezkompromisno sledim svojim sanjam in ciljem, četudi sem bila morda zaradi tega v življenju kak dan lačna… Sčasoma se naučiš nekako zaupati življenju, nič ni naključno in najhuje je iti proti sebi.

Od petja v slaščičarni ob spremljavi pianista do velikih odrov… Se vam je zdel kakšen korak na tej poti nepotreben ali pa bi mogoče kakšnega z veseljem preskočili?

Prav nobeden. Ko so se stvari dogajale, mi je bilo kdaj težko, a sčasoma v spominu ostanejo le lepe stvari. Za dobre stvari se je treba vedno potruditi.

Znane so zgodbice, ko študenti obstanejo kot politi s škafom vode pred celim razredom. Mogoče kakšna bolj grenka izkušnja iz časov študija?

V Londonu smo vsi imeli take trenutke. To je dostikrat tudi sistem teh tujih šol, da te zlomijo in potem se moraš sestaviti na novo. Meni je bilo še posebej težko, saj v primerjavi s sošolci nisem imela skoraj nobenega predznanja, kriteriji pa so bili za vse enaki. Podobno je bilo v Moskvi.

... Več v Hopla, ki ga pri svojem najljubšem prodajalcu dobite za samo 1,80 €!

Dodaj v: Twitter Pošlji

Prijavite napako v članku

Komentarji
Dnevnik.si