Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik

Ozemeljski spor

Novejši besedni dvoboj med slovenskimi in hrvaškimi politiki se je po Jorasovi "balvanski" provokaciji stopnjeval do točke, kjer se lahko legitimno vprašamo, ali je problem meje že prerasel v ozemeljski spor. Okoliščine tudi tokrat niso najboljše; volitve so pred vrati in vse bolj neizbežna arbitraža stranki spodbuja k utrjevanju pogajalskih okopov. EU pa v tej zgodbi nastopa kot deljena frustracija; za Hrvaško kot grenko dejstvo, da je Slovenija že notri, za Slovenijo pa kot spoznanje, da biti notri bistveno ne izboljšuje pogajalskih adutov. Na mizi so različna izhodišča; Slovenija si želi pogajanja o paketu kopenska plus morska meja, Hrvaška pa želi arbitražo le o tekoči razmejitvi. Ivo Vajgl je v odgovoru hrvaškemu predsedniku, ki se je na Jorasovo blokado ceste in škandalozno pasivnostjo naše policije s počitnic odzval z ugotovitvijo, da je - po Badinterju - kopenska meja med Slovenijo in Hrvaško določena z nekdanjo medrepubliško razmejitvijo, medtem ko morska meja še ni dogovorjena, povedal, da navedeno ne drži, češ da bilateralnega sporazuma o meji še ni in da o tem ne more odločati nekdo tretji (Badinter). Vajglovi polemiki s predsednikom sosednje države so sledile podobne izjave predsednika Drnovška in nekaj cvetk iz domovinsko-predvolilnega repertoarja drugih slovenskih politikov. Nekoliko bolj natančen od Vajgla je bil Janez Janša, ki je pojasnil, da sta oba parlamenta sicer potrdila nekdanjo mejo, a da so nekatere mikrolokacije še sporne.

Podobno je svoj novejši odgovor Drnovšku nijansiral tudi Mesić. Je meja na kopnem določena ali ne? Z izjemo nekdanjega duty-free lobista, ki danes svetuje zunanjemu ministru, so mednarodnopravni strokovnjaki neštetokrat pojasnili, da je kopenska meja, ki poteka po nekdanji medrepubliški črti, določena s temeljnima ustavnima listinama iz leta 1991. Meja je torej "določena", njen potek pa še ni v celoti "ugotovljen in označen". Dikcija je povzeta iz naših diplomatskih opomnikov. Manjši segmenti te meje so še predmet "tehničnega usklajevanja", a je za kakršno koli spremembo potrebno soglasje. Če soglasja med državama ni, ostaja v veljavi stanje na dan osamosvojitve. Takrat je južno od Dragonje priseljeni Joško Joras bival na ozemlju, ki je bilo pod jurisdikcijo Socialistične republike Hrvatske oziroma občine Buje, z izjemo katastrske evidence, ki je Jorasovo parcelo in okolico obravnavala kot del KO Sečovlje, podobno kot so nekatere vasi slovenske Istre (Topolovec, Gradin, Pregara) katastrsko pripadale Buzetu. Zaselki južno od Dragonje niso bili sestavni del občine Pirana, šele leta 1994 so bili - z dopolnilom Zmaga Jelinčiča - tja enostransko priključeni, neizvedljiva odločitev pa je bila takoj zatem zakonsko zamrznjena. Zapleti okoli Jorasa ostajajo zato v luči pogajanj ali arbitraže predvsem "sredstvo", kar pojasnjuje privilegije in kavice pri ministrih, ki jih je s svojimi nezakonitimi dejanji deležen znameniti "borec za južno mejo". Sicer ostaja naš neposredni stik z odprtim morjem povsem legitimna zahteva, ki jo je mogoče - prosto po optimistu Pavlihi - iztržiti v evropsko navdihnjeni arbitraži in če se bo Hrvaška odrekla enostranskemu prisvajanju polovice Jadrana. Vprašanje je, ali bodo nevarne predvolilne igrice z ozemeljskim sporom tak optimizem uspele potrditi.

Dodaj v: Digg del.icio.us Technorati Reddit

Prijavite napako v članku »

Komentarji
Dodaj komentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Dnevnik.si