Komisija se tako strinja s pomisleki o izdelovanju otrok in jih deli z večino znanstvenikov po svetu; najpogostejši pomisleki so, da znanost še ni prišla dovolj daleč, da bi lahko ljudi klonirala na varen način, da bi bil odstotek živorojenih otrok zelo majhen, veliko bi bilo spačkov in otrok, ki bi se nenormalno razvijali, verjetno tudi zgodaj umirali, poseben problem pri ustvarjanju genetsko istovetnih ljudi pa so seveda etične dileme. Zaradi vsega tega, tako prof. dr. Jože Trontelj
, je kloniranje v Sloveniji in mnogih drugih državah zakonsko prepovedano in skoraj povsod ocenjeno kot nesprejemljivo. "Reproduktivno kloniranje ni dovoljeno v nobeni državi, kjer je to področje zakonsko urejeno. V Evropi je 20 držav podpisalo protokol o prepovedi kloniranja, ta pa velja kot zakon," pravi prof. dr. Trontelj. Slovenija je protokol ratificirala že decembra 1999.
KOT POSKUSI NA ČLOVEKU
Resnih pomislekov o kloniranju človeka je veliko. Kot poudarja prof. dr. Trontelj, kloniranje pomeni "izpostavljanje otroka tveganju, ki je neznano, in tveganju, v katerega otrok ne more sam privoliti. To je na ravni poskusov na človeku in povsem zunaj naravnih zakonitosti," pravi prof. dr. Trontelj. Dodal je, da bi s kloniranjem porušili naravni red, ki na svetu velja že tisočletja, ljudje pa bi se začeli razmnoževati na nespolen način. "Poleg tega ne vemo, kakšne posledice bi imel otrok, ki bi se rodil kot klon. Dejstvo je tudi, da bi takšnemu otroku odrekli enega starša, poleg tega pa bi otroka oropali identitete, ki je neponovljiva in svojska. Takšnega otroka bi postavili v položaj, v katerem se preskakujejo generacije, tako da bi bil klonirani otrok denimo brat svojega očeta z razmikom 30 let. Klasične sorodstvene vezi bi se zabrisale," opozarja prof. dr. Trontelj.
Pravi tudi, da bi bila v rojstvo enega kloniranega otroka najbrž vpletena cela vrsta žensk, saj je po poskusih na živalih jasno, da je potrebnih več sto zarodkov, da se rodi ena klonirana žival, to pa bi pomenilo, da bi morala jajčne celice darovati cela vrsta žensk. "Pri kloniranju človeka se lahko zgodi vrsta stvari, zaradi katerih lahko kloniranje označimo kot nesprejemljivo. Nekateri sicer pravijo, da smo imeli pomisleke tudi pri Louise Brown, prvem otroku iz epruvete, vendar moram poudariti, da to nikakor ni enako. Pri oploditvi iz epruvete gre za posnemanje naravnega spočetja, pri kloniranju pa bi šlo za razmnoževanje na nespolen način," je povedal prof. dr. Trontelj. Izkušnje s kloniranjem živali tudi kažejo, da nekateri kloni pogosto umrejo zgodaj, drugi se hitreje starajo, tretji so bolj dovzetni za rakave in druge bolezni.
USTVARITI ZARODEK IN GA USMRTITI?
Terapevtsko kloniranje, katerega namen ni ustvariti rojenega otroka, ki bo genetska kopija drugega človeka, ima nekaj več privržencev, saj naj bi na tak način lahko pozdravili raka, parkinsonovo in alzheimerjevo bolezen ter podobno, skratka, tiste bolezni, ki so za zdaj neozdravljive. Vendar pa prof. dr. Trontelj pravi, da je kloniranje zarodkov za namene zdravljenja komaj kaj manj sporno kot reproduktivno kloniranje. "Vprašanje je, ali naj bo dopustno ustvarjati človeške zarodke zato, da jih bomo potem usmrtili in porabili kot vir celic za nova tkiva in organe, s katerimi bomo zdravili druge ljudi. Ne smemo pozabiti, da so človeški zarodki človeška bitja, čeprav so šele na začetku svojega razvoja in čeprav njihovega življenja in nedotakljivosti danes še ne varuje noben zakon. V veliki večini držav zakoni varujejo človeka šele po rojstvu, ko pridobi status osebe," pravi prof. dr. Trontelj.
Tisti, ki v terapevtskem kloniranju ne vidijo nič slabega, zatrjujejo, da zarodek pred 14. dnevom razvoja še ne čuti ničesar, se ne zaveda, saj še nima zrelih živčnih celic. "To najbrž drži, težko pa je izpodbijati stališče, da gre vendarle za človeško bitje. Kdaj zarodku priznati status človeškega bitka, je še predmet nedokončanih razprav. Ne glede na različne teorije pa bi z etičnega in znanstvenega vidika tako naravno spočetemu kot kloniranemu zarodku težko odrekli status človeškega bitja, saj imata oba biološke potenciale, da se rodita kot otroka in dozorita v odrasla človeka," je povedal prof. dr. Trontelj. Zato je stališče državne komisije za medicinsko etiko, da so ugovori proti "pridelovanju" zarodkov za znanstveno, medicinsko, farmacevtsko ali katero drugo uporabo tehtni.
Prof. dr. Trontelj sicer priznava, da bi s terapevtskim kloniranjem morda res omogočili nove, učinkovite načine zdravljenja neozdravljivih bolezni in olajšali trpljenje bolnikom, verjetno le bogatim in privilegiranim. "Takšna uporaba biomedicinske znanosti bi bila dejanje proti spoštovanju človeškega življenja in dostojanstva človeškega bitja. Pomenila bi, da je človeško bitje dopustno žrtvovati in uporabiti kot sredstvo za koristi drugega človeka," opozarja prof. dr. Trontelj.
Komentarji