Igre brez meja

Težko vzame, kar se mu ponuja ob koncertnem programu. Naokoli vlada mikavna obča ležernost. Taborniški kratki kurz spoznavanja narave in družbe se kakor po določenem urniku ob prevešanjih dneva v noč odraža v različnih frekvencah kolektivnega ali individualnega "vibriranja", po domače v novodobni hipijadi. Priklop "zunanjega" na rahlo morbidne veseloigre vode, ognja in kamna ob sotočju, obogatene z izraznim plesom zasanjanih osebkov ali z monotonim psevdoafriškim bobnanjem, ki ubija najbolj močan družben glasbeni element v afriškem bobnanju, poliritmijo in polifono participacijo, je zoprn. Za "aliena" je edina pametna izbira pobeg takoj po dovršenem koncertu.

Letošnja Sajeta je ponudila vsaj po imenih nastopajočih enega boljših glasbenih programov. Koncerti so navzven osrednji del kreativnega tabora. Programska ekipa se drži ustaljenih smernic, deloma izraslih iz lokalnih preferenc, deloma iz nakopičene vednosti od drugod. Kako si lahko drugače razlagamo reaktualizacijo progresivnega (kraut) rocka in redna povabila preživelim iz sedemdesetih na Sajeti, to je bil letos nemški veteran Dieter Moebius. Ali pa redno navzočnost kantavtorjev kitaristov različnih generacij, od prve generacije "folkijev" do današnje, letos so jih zastopali Marko Brecelj, Sašo Zver in, kot nenapovedan gost, Damir Avdić. Če k temu dodamo še močan jazzovski naboj, muzicirali so francoski pihalec Louis Sclavis, nemški freejazz pionir Peter Brötzmann in Zlatko Kaučič, in živo dediščino heterogenega polja nekdanjega "rocka v opoziciji", denimo, da vanj spada harmonikar Bratko Bibič, potem so programske konture Sajete nekako tu. Povzeti se jih da takole: srečanja z akterji zgodovinskih glasbenih obrobij, z radikalnimi glasbenimi estetikami in povezava z današnjimi glasbenimi strujanji, ki hoteno ostajajo zunaj osrednjih tokov uradne sponzorirane umetne in komercialne glasbe.

Zadrege in nesporazume, ki lahko ob teh trkih nastajajo, je skoraj perfektno razgalil hudo razvlečeni Sajetin četrtek. Kako tvegano je lahko uglasbljanje poezije oziroma spajanje poezije in glasbe, je pokazal Tolminski punt 2, ki ga je s povabljenima gostoma sicer na pravem kraju postavil tolkalec Zlatko Kaučič. Skupaj z opernim pevcem Robertom Vrčonom in Petrom Brötzmannom je v kinodvorani odigral ambiciozno glasbeno interpretacijo pesmi Jureta Potokarja, Strniše in Kosovela, kjer pa skupaj niso in niso prišli ne komorna operna interpretacija, ne freejazzovska ekspresija, ne sama poezija. Brötzmann je sam prevelik glasbeni lirik, ekspresivec, da bi lahko podpiral ali celo "služil" lirskemu pretekstu. Njegov glasbeni modernizem je v opreki z vokalnim modernizmom, kakršnega je predstavljal Vrčon. Kaučič je deloval kot povezovalni člen med obema, na trenutke celo kot ločilo, ki je označevalo peto, recitirano in igrano. Zgodil se je razpad na dva glasbeno nespravljiva dela.

Ob vodi je godel presenetljivo vedri in do poslušalcev prijazni Marko Brecelj. Izdajal ga je glas, a njegov venček ponarodelih je grenak opomin, da je njegova duhovita, jedka in agilna avtorska žilica s posebno "bluesovsko" inštrumentalno okornostjo vred v našem prostoru še danes nepresežena. Nenapovedan gost večera je bil bosanski pank-kantavtor Damir Avdić, eden mogočih aktualnih odgovorov na Brecljev historični donesek. Avdić je sijajen nastopač, grob, neposreden in predvsem s prezenco. Čemu po tem še nastop, sicer presenečenje, z novim bendom, triom, ki je po prvem otipu bolj regresija v "stare rockovske čase" kot kaj drugega, ni povsem jasno. Še en nenapovedan koncert domačih "progresivcev" Salamanda Salamandra z Ivanom Volaričem - Feom je bil koncert preveč. Povsem se je stopil z okoljskimi frekvencami in sencami, nakazal je robove, kjer se še tako produktiven kolektiven glasbeni trip ujame na limanice igre brez meja - s povsem transparentnimi limiti, da ne bo pomot.