Toda zgodovina filma od nacionalnih kinematografij zahteva veliko več, če se hočejo sklicevati na svoje začetke: prvi in nujni pogoj je neka oblika organizirane filmske produkcije, če pa sta z njo povezani še kinomreža kot kraj javnega prikazovanja filmov in distribucija, je to že vse, kar potrebuje nacionalna kinematografija. Prvi pogoj se je na slovenskem ozemlju razvil šele v 20. letih 20. stoletja, v zvezi z drugim (kinematografi) pa bi letos lahko imeli kar dve obletnici: 101-letnico kinomreže in 99-letnico kina, v katerem je danes Komuna.
In jima dodali še eno, namreč 100-letnico filma, v katerem so bili "Slovenci prvikrat filmani… in prikazani po vsej Evropi", kot je v svojem Pregledu razvoja kinematografije pri Slovencih do 1918 zapisal Janko Traven. To je bil film o poklonitvenem sprevodu cesarju Francu Jožefu na Dunaju, ki so ga verjetno posneli snemalci Pathéjeve družbe (ta je namreč imela svojo poslovalnico tudi na Dunaju), v Ljubljani pa ga je prikazal potujoči kinematograf The Royal Wonder Bio. Film je prikazoval sprevod predstavnikov "habsburških kronovin", v katerem so korakali tudi koroški in štajerski Slovenci ter kranjska skupina, ki jo je spremljal general Rudolf Maister, in skupina slovenskih ribičev iz tržaške okolice. Toda nekaj mesecev zatem, ko so "prvikrat filmani Slovenci" korakali v tej "očitno vdanostni deputaciji" - kot ji pravi Traven (medtem ko se na primer Čehi tega poklona habsburškemu cesarju niso hoteli udeležiti) - ki jo je zbral kranjski deželni glavar Franjo Šuklje, so v Ljubljani izbruhnile protinemške demonstracije (množice so kamenjale Kazino, tedaj družabno središče nemštva v Ljubljani), ki so jih avstrijski dragonci poskušali ustaviti s streljanjem ter ubili tiskarskega stavca Rudolfa Lundra in dijaka Ivana Adamiča (po njiju je imenovano nabrežje ob Ljubljanici).
A vrnimo se k prvima obletnicama. Fotografski mojster Davorin Rovšek je že leta 1906 poskušal ustanoviti prvi stalni kinematograf v Ljubljani. Najel je veliko dvorano hotela Union, kjer je imel nekaj predstav, toda z zastarelim sporedom in s previsokimi vstopnicami. A če je Rovškov prvi kinematografski poskus propadel zaradi "zastarelih" Lumierovih filmov, nastopi hipotetično vprašanje, ali bi Karol Grossmann, ki se je zgledoval pri "zgodnjem" Lumieru, sploh kdaj veljal za pionirja slovenskega filma, če bi se slučajno znašel na Rovškovem programu.
Toda Rovšek je naslednje leto (1907) poskusil znova: filme si je sposodil pri francoski družbi Pathé, najel dvorano v ljubljanskem Katoliškem domu in svoj kino poimenoval Cinématograf - théâtre français. Filmi so bili resda "novejši in zanimivejši", a vseeno je moral Rovšek svoj Cinématograf ob koncu leta zapreti, tokrat zaradi konkurence. V istem letu je namreč Ljubljana dobila še dva stalna kinematografa: na Resljevi ulici se je pojavil kino The American Bioscope, ki je bil v lasti odvetnika Arnolda Meccocija iz Trsta. Tretji stalni kino pa je ustanovil Anton Deghenghi, Italijan, ki je prišel v Ljubljano po potresu (1895) in se kmalu uveljavil v trgovskem svetu; kupil je hišo na vogalu Dunajske in Sodne (danes Tavčarjeve) ulice in v njej postavil kino Edison. Pred 101 letom se je torej v Ljubljani razvila že prava kinomreža, toda v konkurenčnem boju za ljubljansko občinstvo, ki pa ga je bilo tedaj, kot domneva Traven, verjetno še premalo za tri kine, se je obdržal le Deghenghijev kino Edison.
Deghenghijeva družba je leta 1909 odprla še en kino, imenovan Ideal, in sicer v poslopju nekdanjega hotela Pri Maliču. Ta hotel pa je nič manj kot zgodovinski kraj, kjer se je ljubljansko občinstvo prvič seznanilo s filmom: leta 1896 so namreč v dvorani tega hotela prvič prikazovali "živeče fotografije v življenjski velikosti", kot so v časopisu Slovenski narod napovedali gostovanje potujočega kinematografa. Deghenghijev kino Ideal, ki je pozneje prešel v lastništvo Rudolfa Kokalja in kjer se je začelo formirati tudi slovensko strokovno kinematografsko osebje, je skoraj 40 let (1909-43) "usmerjal razvoj slovenske kinematografije" (Traven). Po vojni se je Ideal preimenoval v kino Moskva, ta pa se je leta 1953 preimenoval v kino Komuna.
Ljubljanski kino Komuna ima torej dolgo in celo dvojno zgodovino: 99-letno zgodovino najstarejšega stalnega kinematografa v Sloveniji in 112-letno zgodovino kraja prve kinematografske predstave v Ljubljani. Letos je kino Komuna zaprt, če samo "zaradi počitnic", kot se glasi uradna razlaga, še gre, če pa bi to zaprtje dobilo formo "do nadaljnjega", bi to pomenilo tako dejanski kot simbolni konec njegove dvojne zgodovine.
