Efekti, tehnologija in sporočilo

Mesto, ki doslej ni ravno slovelo po atraktivnosti, se želi uvrstiti na svetovni zemljevid s podobnim receptom kot že pred tem Barcelona, Sevilla ali Valencia in z dogodkom svetovnega formata ustvariti katalizator za razvoj mesta. Tudi Inaki, mladi arhitekt iz Zaragoze, kot največjo prednost omeni zagon, ki ga je mesto dobilo z organizacijo te razstave.

»Najboljše pri tem je, da je mesto že od začetka zadihalo s projektom, in pa dejstvo, da je bil določen rok, do katerega smo morali zgraditi vse; gradnja vse te za mesto zelo pomembne infrastrukture bi se sicer mirno zavlekla na deset let in več.« Zaragoza je po treh letih, odkar je zmagala v konkurenci Ljubljani primerljivih mest Trsta in Soluna, bogatejša za nov del mesta, kongresni center, veliko zelenih površin, nove poslovne in stanovanjske površine ter večnamensko dvorano, kot je v mestu doslej še niso imeli. K temu sodijo tudi ureditev rečnih obrežij, nove parkovne površine v mestu, prenova ulične opreme, novi mostovi ter ureditev javnega prometa in cest. Zaradi očitnega izboljšanja in povečanja javnih površin v mestu je razumljiva visoka podpora meščanov projektu. Z vstopnicami od pričakovanih 7 milijonov obiskovalcev bodo pokrili slabo petino okoli 750 milijonov evrov vredne naložbe v razstaviščno infrastrukturo. Celotna vsota denarja, ki je posredno v igri in bo ostala v mestu, pa je še mnogo višja, poleg promocije in ugleda, ki ga prinese uspešno izvedena razstava.

Expo seveda ne prinaša izključno le prednosti. Najpogostejše kritike letijo na spremenjene prometnovarnostne režime ter na obseg posegov v prostor, čeprav razstavišče s 25 hektarji površin zaseda komaj četrtino celotnega območja, na katerem so bili poprej v glavnem vrtičkarji, mesto in meščani pa so zdaj tam pridobili velik javni park. Pojavila so se tudi vprašanja o smislu tovrstnih razstav in uporabnosti razstavišča po treh mesecih, ko se bo iztekel Expo International, sicer krajši in manjši po obsegu od Expa Universal, ki so ga Španci gostili v Sevilli leta 1992. Takrat je Španija pokazala svojo odločenost za hitro modernizacijo, Zaragoza 2008 pa daje zavezo modernizirane Španije po spoštovanju sonaravnega razvoja in ohranjanja kakovosti življenja, ki jo letos uvršča na visoko trinajsto mesto svetovnega indeksa človeškega razvoja (HDI). Izkušnje iz Seville bodo pomagale, da bodo, kot vse kaže, bolje izkoristili vso nastalo infrastrukturo. Nacionalni paviljoni več kot 140 sodelujočih držav niso samostojni in razpršeni, temveč so pod skupno streho bodočega poslovno-kongresnega centra, katerega arhitekturna zasnova na videz spominja na nakupovalno središče s centralno ulico in »butiki« – nacionalnimi paviljoni, v katerih države predstavljajo svojo povezanost z vodo in sonaravnim razvojem kot osrednjima temama razstave. Pomembnost vode se predstavlja tako z vidika varovanja naravnega okolja kot njenega družbenega pomena.

Smeri razvoja

Svetovne razstave vedno ponujajo neko stopnjo refleksije sodobne družbe in hkrati nakazujejo smernice za prihodnost. Tokratna potrjuje rast globalne ozaveščenosti o pomembnosti ohranjanja čistega okolja ter naravi in družbi prijaznega razvoja, hkrati pa opozarja na vse večjo pomembnost vode kot strateške surovine. Nemalo jih je, ki trdijo, da bo voda primarna strateška dobrina tretjega tisočletja, pomembnejša od nafte, in da bo boj zanjo še hud. Po predvidevanjih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj se bo leta 2030 polovica človeštva srečevala s pomanjkanjem vode, kar pomeni potencialno nevarnost za izbruh konfliktov. Nesorazmerja v njeni distribuciji, ceni in dostopnosti že vodijo v prve konflikte, za zdaj povečini še v najrevnejših državah.

Razstavišče je umeščeno na degradirano območje rečne pentlje, ki jo je z leti oblikovala reka Ebro in je presenetljivo blizu mestnemu središču, kar je dobra popotnica za integracijo celotnega kompleksa v mesto. Poprej je bil ta neposeljen del mesta v glavah njegovih prebivalcev zapisan kot oddaljen, predvsem zaradi slabih povezav med enim in drugim obrežjem. Razstava je oba bregova povezala s kar štirimi novimi mostovi in še posebno v enega so oči uprte z velikim pričakovanji. To je futuristični most-paviljon, delo angleško-iraške arhitekturne superzvezde Zahe Hadid, ki se poteguje za novi emblem mesta. Zgradba iz jekla in belega betona prej spominja na kakšno vesoljsko plovilo kot na most v klasičnem pomenu besede, po vsebini pa je to sodobna in Expu prilagojena interpretacija mostu-zgradbe po zgledu Ponte Vecchia iz Firenc ali nikoli zgrajenega Plečnikovega Mesarskega mostu čez Ljubljanico. S sodelovanjem arhitekturnih zvezd se zdi pot do uspeha krajša, vendar to še ne zagotavlja, da bo mestu pustil tako močan pečat kot pariški Eifflov stolp ali bruseljski Atomium, kar so sicer želje vsakega organizatorja. Expo je mesto že zaznamoval z novo višinsko dominanto, 78 metrov visokim stolpom Torre Agua, ki se osamelo dviga nad mestom in katerega tlorisna oblika izrisuje kapljo vode. Stolp, ki ga bodo po razstavi zapolnile pisarne, je navznoter povsem votel in v celotnem volumnu gosti samo dve umetniški instalaciji. Večja, poimenovana »Pljusk vode«, se »razliva« 10 nadstropij globoko in jo lahko obiskovalci občudujejo med vzpenjanjem po trikilometrski rampi, ki vodi na vrh stolpa.

Paviljoni držav so v razvejeni objekt umeščeni po sorodnosti povezave z vodo. Tako se po sklopih skupaj predstavljajo sušne afriške države, države arktičnega kroga, gorske države, otoki in tako dalje.

Slovenija na tokratni razstavi ni navzoča, uradno »zaradi preobremenjenosti s predsedovanjem Evropski uniji«. Tudi slednja ima svoj razstavni prostor v sklopu paviljonov mednarodnih in nevladnih organizacij. Na prvi pogled hvalevredna varčnost, a vendarle bi bila udeležba smiselna, saj bi lahko predstavili naše reke in jezera na 40-milijonskem turističnem trgu, ki se vidno ozira po novih turističnih destinacijah za vse tiste turiste, ki si po Pragi in Budimpešti želijo novih turističnih lekcij iz srednje in vzhodne Evrope.

Še več pozornosti kot nacionalni pa pritegnejo paviljoni na tematskih trgih. Tak primer je »solna gora«, ki simbolno predstavlja žejo in katere osnovno sporočilo je, da pomanjkanje vode ni nujno le slabost; zaradi nje smo bili namreč primorani razširiti naše poznavanje in ozaveščenost o vodi. Med tematske paviljone spada tudi največji sladkovodni akvarij v Evropi, ki ponuja popotovanje po naravnem okolju petih velikih svetovnih rek, od Nila, Amazonke, Mekonga, porečja avstralskih rek Darling in Murray pa vse do domače reke Ebro. Paviljon Agua Extrema pa osvetljuje vlogo, ki jo ima človek kot povzročitelj ali kot žrtev podivjanih voda. Mešanica spektakularnega in poučnega.

»Efekti in tehnologija lahko včasih zasenčijo samo sporočilo,« meni Marina, ena od mladih Zaragožank, ki ima trimesečno vstopnico na razstavo, kar je hkrati njen odgovor na vprašanje, kje preživeti večere v Zaragozi to poletje. Več kot 5000 različnih dogodkov, od gledaliških predstav, videoprojekcij do koncertov, bo vabilo obiskovalce, da se vračajo na razstavišče, ki že na videz z raznolikimi paviljoni, uličnimi predstavami, skulpturami in vsem drugim deluje kot nekakšen hibrid med nakupovalnim središčem, razstavo in zabaviščnim parkom. Ta »Disneyland«, posvečen družbeno-ekološki tematiki, deluje zares imenitno in je lahko tudi dobra osnova za bodoče eko-izobraževalne zabaviščne parke. Izobraževalni pomen razstave vsekakor ni zanemarljiv, predvsem številni mladi, med katerimi je veliko šolarjev v spremstvu vzgojiteljev, tako spoznavajo vso širino problematike vode in ob tem še različne kulture.

Značilnost tokratne razstave pa je tudi veliko število prostovoljcev vseh starosti, ki kljub vročemu iberskemu soncu prijazno skrbijo, da teče razstava po predvidenih tirnicah. Poleg denarnega nadomestila, prostega vstopa na razstavišče in prireditve imajo tudi prednost na čakalnih listah za stanovanja neposredno ob razstavišču, ki so jih zgradili za namestitev osebja paviljonov z vsega sveta. Za mnoge mlade je to pomembna motivacija za sodelovanje, čeprav je mesto samo v zadnjih dveh letih zgradilo kar 9800 neprofitnih socialnih stanovanj, zgrajenih po ekoloških načelih naravnega hlajenja, katerih cena se začne pri 970 evrih za kvadratni meter površine. Obe številki sta nam lahko za zgled.