Pol stoletja: v teh krajih redek razsežaj in že zgolj zato poln ambivalenc, kategorija Josipa Stritarja in Josipa Vidmarja. Kakšna prihodnja demografija slovenske inteligence bi bržkone pokazala, da leta javne navzočnosti niso tako zelo zunanje merilo; vsekakor pa bi z nekaj znanstvene luči razsvetlila sicer priljubljene lokalne mitologije o "intelektualcih in družbah". Trdoživost pač ni zadosti. Celo bistrost duha ne: nemara je prav ta bistrina nekatere napeljala, da so se umaknili v diskretne radosti kontemplacije, preden bi jih zatela dvoumnost slave. France Koblar, denimo. Resda mora leta poganjati proizvodna moč, a ta mora seči čez dva silna pragova, ob katerih ni mogoče ohraniti ne nedolžnosti ne dušnega miru: čez prag javne ravnodušnosti, se pravi, da mora biti ves čas, vsak trenutek sposobna, da si zagotovi javno veljavo; in še čez drugi, vse bolj pasji prag mora seči moč duhovne proizvodnje, čez barikade mladih Turkov, utirati si mora prostor skoz razne novočrkarske viharje, ki javno ravnodušnost ugodljivo ščegetajo z efemeridami trivialne spektakularnosti.
Pragova sta v modernih kulturah institucionalizirana, pripravljena drug drugemu vsak čas ponuditi alibi. Institucionalizirani sta tako javna pomembnost kakor njena subverzija. Specifično ideološko ozadje modernega umevanja "kulture" nenehno obnavlja dvojno ustanovo svetih krav in junčevskih incroyables. Napredek v modernem svetu idej živi od žretja mesa in že vnaprej, strukturno pripelje k vsaki kravi njenega teleta.
Kultura pod žreci
Ob politiki je kultura v sodobnih družbah bržkone edino področje, koder se je v temeljih nespodbitno ohranila magična misel. Estetske ideologije, izum moderne, so skrbne vestalke starodavnega plamenčka. Kakor sodobna umetnost živi od splošnega verjetja, da "prava umetnost" obstaja in jo je vsakdo sposoben prepoznati, in hkrati od neusmiljene kritike, ki ji je podvržena vsaka posamična umetnina, vsako umetnostno dejanje - tako se tudi sodobna kultura proizvaja, obnavlja in ohranja na podlagi "omejenega skepticizma". Kaj je prava kultura, vemo vsi, pa tudi, če ne bi vedeli, je vseeno, ker prava kultura obstaja zunaj nas, v šolskih učbenikih, v nacionalnih hramih znanosti in umetnosti, na univerzah, v akademijah, nacionalnih teatrih, galerijah in muzejih, med mumijami in naftalinskimi eksponati. Ima svoje žrece, pripravnike in novice, posvečeno občestvo, ki žebra zarotitvene obrazce, da bi tudi jutri vstalo sonce nad veselo dolino, ki jo je eden njenih zgodnjih pankerjev posvetil svetemu Florijanu, gasilcu.
Šamani se med seboj ne marajo, ne toliko iz psiholoških razlogov, temveč - nemara sta imela Durkheim in Mauss vendarle prav - ker je njihova individualna psihologija učinek splošne družbene strukture pod ustanovo šamanizma. Če naj se ohranja margina "omejenega skepticizma", vsi šamani pač ne morejo biti obče priznani žreci. Prav ker mora biti vsako posamično magično dejanje podvrženo strogi kritiki v imenu prave magije, obče kulture in dobre umetnosti, je vnaprej jasno, da ne morejo vse čarovnije zadovoljiti ne biti vsi šamani pravi. Kakor je povedal že eden izmed v teh krajih popularnejših demagogov, je obstoj krivih prerokov pogoj za prihod tistega pravega. "Po njihovih delih jih boste sodili," je še dodal v napotek, in res, domačini povsod presojajo svoje šamane kar preprosto po učinkovitosti. A pogoj za šamanovo uspešnost je, da domorodci verjamejo v njegovo šamanstvo.
Naša moderna je izšla iz administrativnega monarhičnega delirija in je tudi na področje čaranja vpeljala red, civilni mir in zakonitost. Namesto svobodne konkurence, kakršna velja pri Kwakiutl ali Azande, imamo mi univerzitetne čine, članstva v akademijah, Prešernove nagrade, kulturniške kartele in akademske mafije. Svete krave in hierarhijo v bukoliki. Trajati v tej Arkadiji lahko pomeni preprosto, da se na kravjem balu vsako leto pomakneš za klin više na gerontokratski lestvici.
Pisanje po robu
Lahko, ni pa nujno. A to, kar ni nujno, zato še ni zlahka dosegljivo, saj rine proti logiki strukture. Recimo kratko in preprosto: po petdesetih letih ni dosežek, če si cenjen, s častmi preobložen in z avro polnjen kalamar v vitrini nacionalne akademije; po petdesetih letih je uspeh, če se ti posreči ostati na robu.
Ta robni položaj je treba proizvesti ali, natančneje, proizvajati. Zanj ni prostora v bukolični Arkadiji, to ni notranja margina, ki jo v svojem obzorju hrani "omejeni skepticizem". Ta rob je zunaj razmerij med "centrom in periferijo", ne sodi k logiki duhovne strukture sodobnosti - a je lahko prav zato pribežališče duha. Glede na prevladujočo strukturno logiko je ta rob utopičen kraj. Postavljajo ga njegovi prebivalci, prebivalke pač z orodji, ki jih obvladajo. Taras Kermauner s pisanjem.
Kermaunerjev tekst je zagotovo med najimpozantnejšimi spomeniki v slovenščini. Njegova obsežnost je piscu kdaj pa kdaj že prislužila očitek skribomanstva: značilna optična iluzija s stališča osredinjene strukture, ki tekst izpeljuje iz civilne osebe avtorja in je slepa za proces, v katerem pisalec vznika iz pisanja. A ta optična prevara, ta iluzorni učinek je del pisanja samega, je že vračunana prvina v proizvodnem procesu teksta: eden značilnih Kermaunerjevih postopkov je avto-citat, navadno popravek, pogosto samokritika, včasih samoironija, vselej pa avto-referenca iz nenavadne distance, ki spodnaša tako fantom avtorstva kakor še toliko bolj gledišče, ki bi si "avtorja" hotelo vzeti za stojalo.
Tako je Kermaunerjev pisalni proces vselej že vnaprej "prestregel" očitek o skribomanstvu, obsesija s pisanjem sodi k obračunu s strukturo, k utiranju tiste zunanjosti, koder se tekst vzpostavlja. To je globlja razsežnost površinske zahteve, da je treba utopični kraj nenehno, vsak trenutek znova postavljati, da se mora tekst nenehno izključevati iz kulturnega imperializma strukture in si proizvajati svojo lastno podlago. Utopični zunanji rob je hkrati pogoj za možnost tekstne proizvodnje in njen proizvod.
Zgodovina na pisalni mizi
V upodobitvi sodobne kulturne Arkadije smo zlasti poudarili monotono cikličnost njenega časa. To je upreproščen prikaz, ki zanemarja, kako se ta cikličnost prav v svoji monotonosti proizvaja s pomočjo nenehne proizvodnje preteklosti, ki z občasnimi zgodovinskimi revizijami ustvarja videz zgodovinskega "razvoja", bistveno iluzijo, da zgodovina "napreduje". Ciklična monotonija sodobne kulture je možna le skoz to, da jo njeni agenti doživljajo, dojemajo, umevajo kot linearno in v nekaterih različicah celo kot progresivno gibanje. Ta konstitutivna iluzija deluje kot strukturna nujnost že vse od daljnih začetkov moderne v renesančnem humanizmu in "modernističnem" klasicizmu. K temu iluzionističnemu arzenalu sodijo znani topoi preporoda, ponovnega rojstva, prebuje, uresničevanja sanj ipd., ki so v nacionalističnih ideologijah doživeli presenetljiv in mogočen - "preporod". Struktura moderne lahko ostaja "ista" le, če jo vanjo vpleteni osebki doživljajo, kot da nenehno napreduje, se spreminja, kot da je odprta v svojo lastno teleologijo.
Kakšen je v nasprotju s tem čas, s katerim se postavlja, ohranja utopični prostor obrobja? Kakšen je čas Kermaunerjevega teksta? Kermaunerjevo tekstno uro poganja protislovje: protislovje, ki ga pisec ne prikriva, ki ga vse bolj poudarja in ki ga je v zadnjem spisu celo izrecno zabeležil. Protislovje je najprej v tem: medtem ko vse druge tekste obravnava, kakor da so sočasni, svoje pisanje skrbno datira. Preden nas zanese v kakšno prehitro spekulacijo o čistem sedanjiku pisanja in nerazločenem pretekliku zapisanega, dodajmo naslednjo potezo Kermaunerjeve krono-logije: svoje lastne tekste obravnava kakor vse druge tekste. Kar zapiše sam pisec, se kot zapis pridružuje vsem tekstom v modalnosti "drugih" tekstov. Protislovje se tako izpolni: z datiranjem Kermauner svoje tekste prenaša v izročilo zapisanega, teksti prav kot datirani in "svoji" postajajo brezčasni in "drugi". Beleg neulovljivega "hic et nunc" je v Kermaunerju operator, ki tekst odtuji in ga promovira v "ne-časovno" razsežnost.
S tem se tudi ne-časnost (ali nemara: "vse-časnost") izročila strukturira na prav poseben način: tekstno izročilo, "vse doslej zapisano" je sicer predstavljeno kot "so-časno", a ne brez razlik. Razlike med teksti ostajajo, ostaja tudi njihova časovna razvrščenost, vendar ne na način kakšne linearne kronologije. Časovnost je tako rekoč projicirana v prostor, časovne razlike postanejo "prostorske", čas je "u-prostorjen".
To seveda ustreza dvojni naravi teksta kot teksta: tekst je prostorsko bitje, ki pa nam je dosegljivo samo skoz časovnost branja. Po tekstu lahko brskamo, preskakujemo, s pomočjo njegove prostorskosti kršimo njegovo linearnost, tj. bralno časovnost - a za vse te in podobne postopke potrebujemo vendarle čas. Četudi je tekst "objektivno", kot zapis, prostorska struktura in je dan "scela", je branju dosegljiv edinole skoz čas. To je stari problem spomina in pisave, stara skrb učenjakov za memoriranje, to je obup ob pozabljanju in veselje ob spominu. Kermauner se spopada z večnim problemom vsakogar, komur so teksti pri srcu. Njegova rešitev je preprosta in v tem genialna: tekste obravnava, kakor da bi jih imel vse skupaj hkrati na mizi, zraven pisalnega stroja - odprte na straneh, ki ga zanimajo, obsedajo, mučijo, zapeljujejo in zavajajo, a hkrati dobro vedoč, da je nekje na neki tisti trenutek nemara zaprti strani letnica natisa, avtorjev žig zapisa, datum. Teksti so vsi hkrati na mizi, a to so datirani teksti.
A teksti v prostoru, "na mizi", v spominu pisalčevem so si blizu in daleč, se prekrivajo in spodnašajo po logiki, ki ni logika datumov in letnic, temveč je logika produkcije zgodovinskega časa. Leta in dnevi so le podlaga, celo le gradivo, ki ga ta zgodovinski čas obdeluje. Zgodovinski čas pa potrebuje več koordinat kakor le črto koledarskega poteka. Papirji na mizi so zato razvrščeni po vrstah in po stolpcih, včasih tudi postrani - in še več: kakor je za vsako novo knjigo treba napraviti prostor na mizi, tako tudi vsak novi tekst na novo razvrsti papirje pred piscem. Zgodovina se ne sedimentira v vzporedne sloje, kakor v geologiji tudi tu "deformacije" sodijo k zgodovinskemu dogajanju samemu: prihaja do izbruhov, včasih stari sloji planejo nad novejše, novi potonejo, kakšna plošča se zlomi, druga se zrine k vrhu, pokrajina se spreminja, ker se njena tektonika nenehno premika.
Pisec v zapisu
Denimo, da je vsak Kermaunerjev zapis popis takega pejsaža in analiza njegove tektonike. A tudi ta zapis sam sodi k pejsažu: datum pod tekstom ne pomeni samo, da je bila pokrajina tistega julijskega dne videti taka ali drugačna, temveč je zlasti datacija sloja, ki ga bo zgrabila brezosebna sila tektonike, brž ko bo sam zapisan v pejsaž. Z datumom je zapis "odpisan", prepuščen dogajanju, ki ga pisec ne nadzoruje več. Ker ga ne more nadzorovati, ga tudi noče nadzorovati, ne lasti si ga več. Pisalni postopek neposredno uveljavlja etiko pisanja.
Iz tega razmerja do zgodovine, da se vsak zapis izrecno vpisuje vanjo in si ne prisvaja morebitnih zgodovinskih učinkov, izhaja še ena pomembna posledica. Če je zapis sam že vnaprej "kos zgodovine", to pomeni, da se piše iz optike, ki sama pripada zgodovini: da je torej ena izmed možnih interpretacij, ki jih zgodovina daje o sebi sami. Zapis se vpisuje v krajino zgodovine kakor stezica, ki jo je po njej prehodil "Kermauner" v tem ali onem času pisanja. Utrta pot seveda prizadene zgodovino - jo ureja, daje videti s svojih razgledišč, a jo tudi pohabi, načenja njeno iluzorno nedolžnost, jo kultivira. Vsako tako potovanje odpira možnost drugačnih in drugih sprehodov, v negativu začrtuje itinerarije, ki jih je potohodec opustil, spregledal, zanemaril, jih iz utrujenosti obšel ali iz objestnosti zavrgel za bolj strme, naporne, divje. Podpis pod spisom ima zato natančno isti tekstni status kakor datum: markacija ene izmed možnih poti.
Tako je "Kermauner" vpisan v "svoj" tekst kot njegova prvina - in prav zato so njegovi spisi videti "avtobiografski". Njegove interpretacije so "subjektivistične". A to je zgodovina, ki se lomi skoz prizmo svojega potovalca. Tisti, ki so Kermaunerju zamerili asociativnost, subjektivizem, so spregledali logiko asociacij in bili slepi za proizvodnjo subjekta, ki vendarle poteka vsakomur na očeh skoz proces pisanja. Osebek pisanja je "Kermauner", z narekovaji - je del zapisa samega -, a saj si je ime vpisal že davno v naslov knjige o Kačurju. To ime je pač v narekovaju, kakor so del pisanja vsi izrazi v prvi osebi, vsi preklopniki, shifterji, ki jih ozemljujeta - a v pejsaž zgodovine, v zapisano, popisano, v tekstno krajino - podpis in datum. Za bolj trdoglave navsezadnje zadošča preprost "vsebinski" preskus: meje avtobiografije so vselej meje teksta. Nič ni "zadaj", in naposled je pisec sam že večkrat izrecno postavil mejo - razmejil pravno fikcijo, psihološkega fantoma, družabno senco od postave "T.K." v tekstu, od lika, ki vznika, krepeni, se odtujuje, premenjuje, postvareva, kakor mu teče pisava.
Koliko resnice je v slepilu?
V tem sta seveda hkrati tlaka in svoboda. Tlaka, ker pisalec ne nosi na ramah samo more vseh poprejšnjih generacij, bilo bi banalno in oholo, če bi se omejil na kaj takega - pač pa zlasti prenaša moro vseh poprejšnjih spisov svojega imena. Svoboda: ker se z vsako pisalno potezo celotna konstelacija premakne, mora se razsvetli v novem redu, zagate odprejo v nova pota. V tem je nemara nekaj sartrovskega: a tisto, kar je bilo pri Sartru nravstvena iluzija, ki naj bi odprla možnost za delanje zgodovine, je pri Kermaunerju delovna etika odgovornosti do preteklosti - z njenimi iluzijami vred. Zgodovini je prepuščena suverenost njenega malega "z" - njenemu piscu pa je naložena odgovornost do preteklih iluzij, v katere je vera že zdavnaj usahnila.
Da zgodovine ne pišejo tisti, ki jo delajo, je bržkone eno izmed grenkih spoznanj iz učnih let angažiranega intelektualca. Zrela resignacija nam pozneje sugerira, da zgodovino vendarle izdelujejo tisti, ki jo popisujejo. Ob tem nas lahko obide vznemirljiva slutnja, da nemara živimo v velikanski iluziji: ki jo delamo za resnično s tem, da jo imamo za resnico. Zadnja leta so nas osrečila tako s trenutno amnezijo kakor z instantno zgodovinsko invencijo. Sedanjost si izbira svojo preteklost - in lahko se samo še jezimo, kako smo podcenjevali zakotja in pritlehno navlako, ki bi jo ob svojem času lahko odpihnili z eno potezo peresa, zdaj pa je vdelana v temelje leviathanov sodobnosti. A nemara je kar oboje - podcenjevanje nekdanjih norosti in precenjevanje sedanjih monstruoznosti - navsezadnje tudi iluzija.
Taras Kermauner na obeh točkah - tako glede zgodovinskih "resnic" kakor glede "iluzij" zgodovine - prakticira rešitev: rešitev, ki je v sami gesti, ne toliko v refleksiji. Vprašanje si večkrat izrecno postavlja, izumlja odgovore - a rešitev prakticira. Če ga gledamo za nazaj, vidimo, da je delal zgodovino, s tem da je pisal. Če ga opazujemo sproti, vidimo, da piše tako, da zgodovino "dela". Zaradi prvega so ga obtoževali aktivizma, zaradi drugega subjektivizma. A T.K. je oboje hkrati - in eno k drugemu daje presenetljiv izid. Če je aktivizem projekcija iluzije vnaprej; in če se subjektivizem ravna po iluziji, ki jo hrani v ozadju; potem stališče, ki vztraja vmes, ohranja razdaljo do obeh topoi iluzije, ju drugega z drugim relativizira, a ju hkrati tudi priznava, spoštuje, umeva v njuni topični "legitimnosti". Prav to pa je formula Derridajeve sledi med retencijo in protenzijo, geneza "tukaj in zdaj" subjektnosti v čisti razliki glede na "poprej" in "potem" - to, čemur Derrida pravi "pisava".