Ko ga je Mitja Čander pridobil za knjigo "obrazov" njegovih sodobnikov, je zamisel sprejel z navdušenjem - knjiga je medtem tudi izšla in je markanten spomenik Tarasovi generaciji. Tik pred odhodom na morje sta s Čandrom delala nadaljnje knjižne načrte, midva s Tarasom pa sva se še naprej pogovarjala o "štrapaciranju", ki ne more biti dobro za njegovo zdravje. Toda Taras kot Taras - malo je bil že zaskrbljen, njegova velikanska in nenačeta intelektualna energija pa mu je priganjala telo v nove in nove napore. Tako je prišel trenutek Kanegre, ki s filozofsko antropološkim ozadjem vsaj od daleč spominja na neko drugo slovensko karizmatično osebnost 20. stoletja - Klementa Juga; ta je širil celo filozofsko sistemizirano prepričanje, da duh zmore več od telesa in da je vse, kar počnemo, odvisno predvsem od duha in volje.

Notorični upornik in odpadnik

Da je šlo pri Tarasu za karizmatično osebnost, ni nekrološko mašilo: kdor ga je vsaj malo poznal, ve, da je bil sijajen in prepričljiv govorec, da je bil obenem človeško neposreden in hkrati neprizanesljivo silaški, po razgledanosti intelektualec evropskega formata; da je po ognjeniško bruhal ideje in asociacije, da je sleherni trenutek zlahka in samoumevno preskakoval iz družbenosti v zasebnost, iz zgodovine v sedanjost, iz imanentnosti v transcendentno "drugost", kot je imenoval smiselnost duhovnega in celo religioznega bivanja - nikoli doseženo, pa bistveno in vseskoz zavezujočo. Kar je pri tem - vsaj mene - zmeraj znova presenečalo, je bil njegov spomin in ob tem vse tisto, kar ga je privlačevalo: ne samo, da je v glavi nosil kakšnih 2000 slovenskih dramskih besedil in da jih je bil sleherni trenutek zmožen vezati eno z drugim okrog različnih problemov, predvsem anamneze slovenskega stanja; vsaj enako presenetljiv je bil namreč tudi njegov "meščanski" spomin za različne skrivne afere in aferice - nekatere od njih je pogosto in skoraj mimogrede celo vgrajeval v literarne (re)interpretacije, jih z njimi po človeško odmerjal ali vsaj uglaševal ter členitvam (ki so bile skoraj izključno idejne, dramatika ga je zanimala kot nekakšen nasad idej, kakršne poganjajo iz nevidnega micelijskega podgobja družbe) dodajal filozofijo o prehodnosti in pogojnosti vsega živega.

Filozofsko stremljenje po "drugosti" ga je od zgodnjih časov naprej delalo za notoričnega upornika in odpadnika. Seveda je bilo v tem tudi veliko generacijskega: on in njegovi, od katerih mu je bil še posebej pri srcu Dominik Smole (pa tudi Primož Kozak, Veljko Rus in drugi), so bili generacijsko gledano že drugi povojni generacijski "ešalon" (po Venu Tauferju) in so se že tako in tako, po naravi, upirali očetom; nekonformnost je velevala, naj čim prej opustijo tudi diamat kot ideologijo zmagovitih očetov in poiščejo kaj drugega, bližjega nepodružbljeni, nezgodovinski človeškosti. Del generacije, danes bolj znan po "pesmih štirih", se je takrat tematsko preselil v intimo neheroičnosti in brezimnosti, drugi del pa je filozofsko aktivno posvojil različne smeri tako imenovanega eksistencializma, kasneje reizma, še kasneje posproščenega ludizma: vsem tem je bil glavni govornik in usmerjevalec Taras Kermauner in proti vsem, pogosto pa kar izrecno proti Tarasu, se je na različne načine generiral politični, literarni, skupinski in vsakršen upor.

Tarasa je v tem konteksu obdajal obstret velikanskega prijateljstva in brezpogojne naklonjenosti, vendar tudi odij nezmernega sovraštva hkrati. Z nekakšno otroško preprostostjo (na skrivaj je bilo kar precej otroške dušice v njem) je namreč prevzemal prenekatere strele, ki prav gotovo niso bile namenjene (samo) njemu. Nič koliko se je žrl zaradi očeta in njegovega komunizma, norel je, ko so bili objavljeni neki papirji o očetovem informbirojskem "izdajstvu"; toda hkrati je bil nanj ponosen, kot le more biti sin na nevsakdanjega in pokončnega očeta.

Skratka: načelna drugost (drugačnost) ga je peljala po poti, ki ni bila najmanj naporna. V nobenem trasiranem sistemu ni hotel in mogel obstati: ne kot državni uradnik, ne kot vodja gledališča, ne kot ubogljivi ud katoliške cerkve, celo v organiziranem jedru kakšne literarne revije ne. In celo kot stalni in zvesti prijatelj ne zmeraj - če se je le malo pokazalo, da gre lojalnost na škodo načelom, ki jih je zagovarjal. Skoraj ni imel prijatelja, ki mu ne bi bil neizmerno vdan, ki pa ga ne bi bil zmožen zelo hitro neizprosno in neizmerno ozmerjati.

Midva sva se zbližala razmeroma pozno, kakšnih zadnjih dvajset let; vedel sem za to njegovo lastnost in mu predlagal, naj me, ko se me bo "nažrl", po mili volji "obdela" - ne bom mu zameril, ker sem bil prej ko slej prepričan, da tega ne dela iz hudobije ali celo sovraštva, temveč kot stražar svojega prepričanja. Res mu ne bi bil zameril, prizadelo pa bi me seveda že, če sem odkrit; mislim, da so ga vsi njegovi resnični prijatelji jemali enako.

S prstom bi pokazal na njegovo delo

O njegovi ključni vlogi pri slovenskih literarnih revijah, kot sta bili predvsem Revija 57 in Perspektive, ve literarna zgodovina že zdaj veliko; veliko bo tudi še povedala, zmeraj spet se bo vračala k njej, k njegovim sijajnim programatičnim analizam in polemikam; vračala se bo k Tarasovemu megaprojektu redefinicija/reinterpretacija slovenske dramatike, še posebej, ker ni samo to, kar napoveduje naslov - Tarasova znamenita strast za izrecno in celo javno opredeljevanje do vsega družbenega ga je namreč med členjenjem in razlaganjem dramatike neprestano vabila v najrazličnejše, še posebej politične aktualizme - tako da je to orjaško, žal nedokončano in malo brano delo (vprašanje je, ali bi pri Tarasovem pojmovanju projekta sploh kdaj bilo končano) ob vsej literarni zgodovinskosti tudi svojevrstna, pogosto nadvse sočna kronika našega časa in slovenskih stremljenj pa tudi kolobocij v njem.

Zdaj se mi, bog ve zakaj, v spomin priključi neko najino posedanje pod velikansko lipo v Radovni, v njegovem poletnem refugiju. Včasih sta s soprogo "gorolazila" po vseh tistih strmih julijskih hribih nad njo, zdaj pa sva po kugyjevsko melanholično in brez moči zrla gor ter sem in tja izustila kakšno o minljivosti življenja. V podobnih stanjih je Tarasa rad odnesel espri trenutka in je prostodušno izrekel kakšno reč, ki se mu je kasneje zdela premalovredna, da bi jo bil še pripravljen priznati za svojo; poslušalca, kakršen sem bil jaz, pa je znala očarati z nekakšno modro samoumevnostjo. Mislim, da je rekel približno tole: Kaj pa je življenje drugega kot to, da se rodimo, zrastemo, se zaljubimo v kakšno žensko, malo pojemo, popijemo, se poveselimo in na koncu umremo; ali ve o tem kdo kaj bistvenega več?

Ne želim biti patetičen, toda zdaj bi že vedel - s prstom bi pokazal na njegovo delo. In če bi se Taras še enkrat sam iz sebe ponorčeval, kot se mi je tudi takrat enkrat, da piše knjige ob kozarcih marmelade - češ en kozarec > ena knjiga, bi mu zdaj vedel povedati, da stvari niso tako zelo enostavne (ampak, saj je sam vedel, da niso).

Zdaj, zame v siju blagega podmežakeljskega spomina, je svoje vročično in silovito življenje odživel in prišel je trenutek, za katerega je literarni Fritz pri Izidorju Cankarju rekel: Kopal bi se rad v zelo mrzli vodi, pa ne bo več časa.