Roman Polovica rumenega sonca je delo Chimande Ngozi Adichie, ki je zanj kot prva in hkrati najmlajša afriška pisateljica prejela britansko literarno nagrado orange. Dogajanje je postavljeno v čas državljanske vojne v Nigeriji in genocida v Biafri (po biafrski zastavi je knjiga tudi naslovljena), vendar to ni vojni roman, ampak "roman, ki govori o vojni"; po avtoričinih besedah je bil namreč njen namen portretirati lastno domišljijsko resničnost in ne dejstev vojne. Tako spremljamo zgodbe ljudi, ki niso bili vojaki, vseeno pa se jih je vojna nenehno dotikala; tema pripovedi je pravzaprav preživetje. Beg in boj za življenje postavita ideale petih protagonistov na težko preizkušnjo, hkrati pa jih pripeljeta do novih spoznanj o moralni odgovornosti, etnični pripadnosti, rasnih in razrednih vprašanjih ter ljubezni.
Tudi tenkočutna pripoved Želim si avtorice Viktorije Zmage Glogovec se odvija na izrazito intimni ravni medčloveških odnosov, govori pa o ljubezenskem trikotniku. Pripoved predstavi prikrite želje ženske v zrelih letih, ki se zaljubi v moškega, ki ni in nikoli ne bo mogel biti povsem njen. Presenetljiv razplet romana pa opozori na slovensko problematiko samomorov in pomanjkanje občutljivosti v današnji družbi, zaradi katerega vse več ljudi tone v depresijo, ne da bi to kdor koli opazil ali skušal preprečiti.
Založba Sanje je povečala tudi nabor knjig v zbirki Kiosk. Tako nam ponuja šest novih žepnih knjig, ki dokazujejo, da "tako imenovana šund literatura ni nujno puhla". Letošnje poletje si je mogoče popestriti z branjem Bele trdnjave Orhana Pamuka, ki opisuje življenjski usodi renesančnega Italijana in otomanskega Turka, Norveškega gozda Harukija Murakamija, preproste zgodbe, ki jo prežema čustvena zazrtost v preteklost, in Anine poroke Nathache Appanah, ki opisuje misli, ki se porajajo materi na dan hčerine poroke. Zgodbe zase pa so tudi romani Michaela Viewegha; prvi, z naslovom Letoviščarji, govori o skupini čeških popotnikov med popotovanjem po Italiji, drugi, ki ga je avtor naslovil Čudoviti pasji časi, velja za njegovo najboljše delo in spominja na humorno družinsko komiko, v kateri avtor spretno prepleta zasebno, družbeno in politično življenje, tretji, Roman za ženske, po katerem so leta 2005 tudi posneli film, pa dokazuje, da ljubezenska pisma še zdaleč niso iz mode.
