Dostojni konec za nov začetek

Zadnja evropska turneja ameriškega predsednika Georgea Busha je trenutek za oddih. Oddih od obdobja zadnjih osmih let, ki v tem trenutku zaradi Bushevega slovesa, delnega izboljšanja odnosov v njegovem drugem mandatu, pomiritve ob zadnjem stisku rok in pogleda v prihodnost morda ne deluje več tako problematično, kot je bilo, a ga bo zgodovina s svojim pogledom iz distance prav gotovo uvrstila med tiste, ki jih ne bi veljalo ponoviti.

Na zadnji turneji to sicer ne bo prišlo do izraza, kot je bilo videti že včeraj na Brdu pri Kranju. Bush pač odhaja in mu ne pripravijo več niti dostojnih demonstracij. In v Nemčiji, Italiji ter Franciji so na oblasti voditelji, ki so sposobni z ameriškim voditeljem najti več skupnih točk kot kateri koli od njihovih predhodnikov in ki ne nazadnje pripadajo isti politični liniji. Toda če ne bo slišati kritik, bo prisotno tiho olajšanje. Radikalna ameriška politika je namreč tudi tiste evropske voditelje, ki so imeli za Busha več posluha, postavljala v nehvaležen položaj zaradi kritične domače javnosti.

Optimistične napovedi za čezatlantsko partnerstvo, ki ga je bilo slišati na včerajšnjem vrhu Evropske unije in ZDA, je razumeti kot dostojno slovo predsednika, ki svoje napake potiska v ozadje, in postavljanje temeljev s strani evropskih politikov za njegovega naslednika. Pri čemer je treba dodati, da je Evropa v času Busha v resnici zabeležila nekaj očitnih dosežkov. Resda je izgubila nekaj notranje enotnosti, posebno ker je vzhodno krilo na trenutke gravitiralo bolj proti Washingtonu kot proti Bruslju. Toda v osmih letih Bushevega mandata se je uspela postaviti za prvo med verodostojnimi zagovornicami človekovih svoboščin, postati ekonomsko dovolj trdna, da mnogo bolje kljubuje finančni krizi, se predstaviti kot zastavonoša vprašanja, ki v 21. stoletju očitno ne bo izginilo z naslovnic – boja proti segrevanju ozračja, kjer bodo tisti, ki bodo nanj pripravljeni prej, na dolgi rok lažje prenašali ekonomske posledice, ki jih bodo ukrepi prinašali. Gre za rezultate njenih politik, a ni težko razbrati, da je bilo deloma tako tudi zaradi očitnih razhajanj na obeh straneh oceana.

Za držanje tega tempa in integracijo navznoter obstaja nekaj dokumentov, ki so že spisani in se izvajajo ali pa na to še čakajo. Med slednjimi je tudi reformna pogodba, zato je prvi preizkus na vrsti že jutri – irski referendum. Čeprav je EU po propadu ustavne pogodbe dokazala, da lahko še naprej funkcionira tudi brez takšnega dokumenta, bi neuspeh prinesel veliko notranje politične negotovosti, kakršno sta zakuhala neuspela referenduma v Franciji in na Nizozemskem leta 2005. Malce v šali – zagovorniki dokumenta bi si želeli, da se ne ponovijo čudna datumska naključja – pogodba iz Nice je na irskem referendumu padla v vodo istega meseca, ko je bil v Sloveniji prvič na obisku George Bush...

No, v resnejših tonih: ko se obdobje Busha končuje, se Evropa tudi zaveda, da naravnega zaveznika, kakršnega je skozi zgodovino imela v ZDA, ne more najti v nobeni drugi tradicionalni ali na novo vzpenjajoči se globalni velesili. Čeprav teh v obdobju »vzpona drugih«, kot porajanje svežih velesil imenuje Newsweekov kolumnist in komentator Fareed Zakaria, ne manjka, izbire pravzaprav ni. ZDA in Evropa so si tako rekoč usojene. A če je prej v svetu prevladala ena sila in je zdaj med nove mogoče šteti tudi Evropo, bo v prihodnje tehtnica čezatlantskih odnosov bolj uravnotežena tudi tam, kjer se je doslej zdelo, da Evropa igra drugo violino.