Rumiz že leta opazuje in opisuje pester mozaik malih domovin (heimat), ki sestavljajo srednjo in jugovzhodno Evropo. Heimat ga privlači, a hkrati tudi odbija, ko le-ta postane pretveza za ksenofobijo. Nedavno je v tržaškem Il Piccolu, časopisu, s katerim je dolgo sodeloval kot dopisnik iz jugoslovanskih vojnih žarišč, objavil odprto pismo predsedniku Giorgiu Napolitanu in ga opozoril, da je tudi zaradi nerazčiščenega odnosa do lastne fašistične preteklosti in njenih zločinov zoper sosednje slovanske narode Italija v EU bistveno manj vplivna in kredibilna, kot je na primer Nemčija. V istem časniku je nedavno opozoril tudi na vse bolj javno in nemoteno rehabilitacijo ter oživljanje fašizma.

Svoj šestdeseti rojstni dan je Rumiz praznoval v Botaču, na vrhu doline Glinščice, v veseli noči padca meje in vstopa Slovenije v schengensko območje.

Vam je predsednik Napolitano odgovoril?

Ne, verjetno ni njegova dolžnost, da mi odgovori. Še bolj kričeče pa je dejstvo, da se na to pismo ni odzval nihče od politikov, ne z desne ne z leve. Odzivajo pa se navadni ljudje, ki si želijo tovrstno pisanje o stvareh, o katerih nihče med politiki ne govori več.

Bili ste med slavnostmi govorniki ob dnevu osvoboditve v Zgoniku, na zamejskem Krasu. Tam, kot tudi v Il Piccolu, ste opozorili na nov pohod fašizma, četudi v novi preobleki: brez pendreka, bolj elegantnega, sofisticiranega, a vendar… kot ste zapisali v komentarju, nihče se ni odzval na Mussolinijev citat ("Malo sovražnikov, malo časti"), ki pa ste ga vi opazili sredi Trga Unita`, ob tradicionalnem tržaškem teku Bavisela. Zgovorna brezbrižnost?

Ni več pendreka, nova desnica, ki raste na medijskem populizmu Berlusconija, ga ne potrebuje. V tej državi ni več odzivanja, ni ogorčenja nad oblikami najhujšega nacionalizma, kot ju tudi ne opažam v Sloveniji ali na Hrvaškem. Izgubili smo občutek za nevarnost takih pojavov in besednjakov, ki so včasih celo hujši od tistih, ki so utrli pot vojnam na Balkanu.

Vi se radi ukvarjate z identitetami, z "malimi domovinami" tega obmejnega prostora. Mar opažate vzporednice med rastočim fenomenom Bossijeve Severne lige v Italiji, Haiderjem v Avstriji in nacionalizmom pri nas, v Sloveniji?

Globoko sem prepričan, da je treba ustrezno vrednotiti majhne, ožje domovine, le-te pa se zapirajo, kadar začutijo nevarnost ali ko jih tudi določena liberalna levica prezira ali etiketira kot folkloro ali jih odslovi z vzvišenim nasmeškom. Zelo sem navezan na svojo "malo domovino", četudi sem svetovni popotnik. Bojim pa se, da se te heimat, ko se počutijo zapostavljene, ko ne najdejo politike, ki bi jih znala med seboj povezati, zaprejo vase in kult identitete sprevržejo v kult idiotstva, kjer grška beseda idiotes zaznamuje tiste, ki nikoli ne zapuščajo lastne doline in mislijo, da se nahajajo v samem popku sveta.

Smo v fazi totalnega idiotstva, kjer je svet dodobra in upravičeno prestrašen zaradi globalizacije, ki jo vodijo močni centri moči. Posledica tega je zapiranje vase, kar pravzaprav še bolj krepi globalne nadoblasti. Tako smo le še bolj razdeljeni in kot taki nezaščitene žrtve potrošništva in kulta zapravljanja.

Menite, da je bil 11. september, s terorjem, ki je sledil, prelomnica, ki je te fenomene in globalni strah pred drugačnostjo sunkovito pospešila?

Globalni strah in teror je spretno uporabil tisti, ki želi obvladati svet. Osebna svoboda, privacy posameznika, je danes na dnu, doživljamo fazo utrjevanja prikritega fašizma in vse večjega nadzora nad posameznikom…

V imenu varnosti?

Ja, v imenu varnosti, in vse kaže, da smo vsi zadovoljni ter pripravljeni odreči se nekaterim osnovnim pravicam.

Je v Italiji zmagala desnica tudi zaradi tega?

Jasno, čeprav ne gre zgolj za italijanski pojav. Njegova razsežnost je evropska in svetovna, nastaja pa ob molčečnosti politike in njeni nesposobnosti, da bi drugačnosti povezala v splet, v omrežje, ter jim tako omogočila rast in razvoj.

Danes nas medijski svet v rokah nekaterih obvladuje desetkrat bolj, kot nas je klasični fašizem, zato trdim, da ne potrebujejo pendreka. To je novi fašizem, zato potrebujemo tudi nov antifašizem. Razni shodi in proslave, ki so posvečeni osvoboditvi, ne bi smeli ostati le na ravni ponavljajočih se pogrebov nečesa, kar je že pokopano. Problem ni toliko ponovno oživljanje fašizma, temveč izginjanje protistrupa v družbi. Hočem reči, da se v današnji stvarnosti razširjene neumnosti in neracionalne potrošnje lahko pojavi neki odrešitelj in nas prisili k temu ali onemu v imenu varnosti, ne da bi mu kdo resno nasprotoval.

Mar ni to znana oblast tihe večine?

Natančno tako.

V svojem zadnjem odmevnem prispevku v Il Piccolu očitate levici, da sledi desnici in jo posnema pri temah, ki so bile v preteklosti ključne pri političnem razlikovanju.

To je prav afazija neke levice, ki se trudi predvsem dokazati, da nima več nobenih vezi s komunizmom, da ni protiameriška, protiizraelska itn. Po drugi strani na desni ni videti, da bi imeli kakšen kompleks zaradi fašistične preteklosti. Zato postaja še posebno pomemben zgodovinski spomin; mi smo vendar šestdeset let negovali spomin Resistenze, uporništva, le kot spomin na velike in skoraj izključno nacistične, torej nemške vojne zločine. Rado pa se pozablja na pohod fašizma in na njegove tragične posledice že pred vojno.

V imenu nacionalne sprave je levica pristala na nekaj, kar je desnica spretno zlorabila. Razširjeni in v glavnem sprejeti aksiom, da so vsi Italijani "brava gente" (dobri ljudje), se ohranja zaradi molka o grozotah fašizma. Tako je na primer tržaška desnica ob 50. obletnici prihoda italijanske vojske v Trst, leta 1954, skušala dokazati, da je bil Trst osvobojen šele takrat, češ da so ga zavezniki devet let okupirali, podobno kot prej drugi - Nemci, Jugoslovani in nato Angleži ter Američani. Ves ta manever ima namen zamegliti spomin na tisto, kar se je dogajalo pred letom 1943. O tem pa molči tudi večji del levice.

Z nekoliko očitajočim tonom ste v odprtem pismu predsedniku Napolitanu spomnili, da se o zločinih italijanske vojske v drugi svetovni vojni, tudi v Jugoslaviji, ne govori.

Tako je. In če je res, da je bila italijanska vojska na splošno nekoliko manj kruta - kar potrjuje v glavnem dober spomin o Italijanih, ki ga ohranjajo v Rusiji - bi nas moralo to še bolj spodbuditi k prvemu koraku, kesanju in odpiranju bolečih poglavij italijanske okupacije. Le tako bi imeli pravico zahtevati tudi od drugih, da odprejo svoje omare z okostnjaki. Namesto tega se ponuja razlaga, da je prišlo po vojni do etničnega čiščenja na račun Italijanov, medtem ko je šlo za politično obračunavanje. Najbolj pa je protislovno, da se etnične teze zagovarjajo izza prav tako etničnega pulta. Tega ne razlagam Slovencem, ker je to intervju za slovenski časnik. Te stvari vztrajno že dolgo ponavljam svojim sonarodnjakom, Italijanom. Nočem biti všečen sosedom, pravim le, da mora vsakdo pomesti pred lastnim pragom, če se želimo približati pri razumevanju zgodovine. Trudim se to opraviti pri sebi, doma…

Predsednika opozarjate, da zaradi zamud in "pozabe" lastne sporne preteklosti Italija izgublja vlak in vpliv pri evropski širitvi proti vzhodu, medtem ko je Nemčija, ki je sporno preteklost priznala, bistveno bolj kredibilna in vplivna.

Nedvomno je Nemčija tudi gospodarsko zelo močna, kar je pogoj za velik vpliv, a res je tudi, da je Nemčija postala najvplivnejša v Evropi kljub izredno slabemu spominu, bistveno slabšemu od italijanskega, ki ga je pustila za sabo. Morda se je Nemčija prav zaradi grozot nacizma čutila moralno dolžno obračunati z lastno preteklostjo.

In plačati visoko ceno…

Nemčija je doživela Nürnberg in nemška mea culpa se tako rekoč v inštitucijah in v vseh političnih strankah, z izjemo neonacističnih skupin in naciskinov, nadaljuje tudi danes. Evropska politika Nemčije je nastala prav iz zavesti, da napak iz preteklosti ne gre ponavljati. Mi pa, podobno kot Avstrija, ki nastopa kot domnevna žrtev nemškega nacizma, medtem ko je v njem sama sodelovala, ta vidik zanemarjamo…

Kaj bi se zgodilo, če bi Haider pozdravil s stegnjeno roko, kar smo nedavno videli pri podpornikih novega rimskega župana Alemanna?

Nikoli nisem videl koroškega glavarja ali njegovih privržencev pozdravljati z iztegnjeno roko. Če bi se to zgodilo, bi nastal velik kraval, ker je Haider Avstrijec, ker se njegovo ime začne s črko H in konča s črko R, ker pripada določeni družini in ima določene ideje… A vendar se mi zdi Haider veliko bolj korekten, kot je naš triumvirat, ki si občasno privošči neverjetne "spodrsljaje", ki so nemogoči tudi z vidika sodelovanja in prijateljstva z drugimi evropskimi narodi.

V tem "triumviratu", ki zdaj vodi Italijo, je "postfašist" Gianfranco Fini, predsednik zbornice, videti kot najbolj "normalen" in kultiviran politik. Po drugi strani imamo Berlusconija in Bossija…

Prav politično inteligenten nastopni govor Finija v zbornici je izpostavil razdaljo naše levice od vrednot antifašizma. V delu tega spretnega govora se je Fini poklonil tudi antifašističnemu uporništvu, s čimer je, v določeni meri, levico prehitel po desni.

Po drugi strani je Bossijeva Severna liga na volitvah pobrala ogromno delavskih, nekoč levih glasov in si tako privoščila celo norčevanje iz Luce Cordera di Montezemola, simbola italijanskega kapitalizma. Komunicirala je z govorico navadnega človeka, in videti je neverjetno, da je ta stranka pobrala toliko glasov z veljakom, ki je delno paraliziran, ki velja za zlobnega in ki govori neprijetne reči, v trenutku, ko povsod prevladuje dobrohotnost raznih lepotcev z nočno najlonsko nogavico na glavi. Vse to kaže na praznino, ki je nastala na levi, kjer se nihče več ne zgraža zaradi krivic. Bossi ne ponuja rešitev, on je le učinkovit megafon nezadovoljstva, kot so vsi populisti. Vendar levica ne ponuja niti megafona… Kako naj se Italijan nižjega srednjega sloja poistoveti s trojnim podbradkom in zadovoljnimi očmi Walterja Veltronija, ki ob spremstvu Nicole Kidman obiskuje kinematografske predstave v Rimu? Kaj ima z njim skupnega navaden človek? Nič! Ljudem je očitno bolj všeč gostilniško izražanje veljakov Severne lige.

Spominjam se, da sem pred leti svaril levico pred podcenjevanjem teh pojavov. Podobno so se bosanski in srbski intelektualci smejali "balkanski krčmi" in vsemu, kar je nastajalo v tistih zadimljenih lokalih, kjer se je prelival in zgoščal ves žolč države in nacije. Tam, prav tam je nastajalo in je raslo sovraštvo do sveta.

Vsi smo upali, da je te zgodbe konec s koncem vojn v bivši Jugoslaviji, a smo tudi v italijanski predvolilni kampanji vsaj dvakrat slišali Bossijeve grožnje z oboroženo vstajo.

Določene vojne metafore sicer tradicionalno sodijo v volilne kampanje, kot na primer tista o tristo tisoč bergamskih bajonetih, pripravljenih na napad na Rim, ki ponazarja jezo navadnega človeka zaradi nedelovanja države. Ob tem pa ostajajo besede in izrazi, ki nosijo v sebi veliko nevarnost. Rešitev vendar ni zgražanje zaradi te ali one izrečene besede, temveč razumevanje, zakaj je Liga uspela po tistem, ko si je prisvojila tiste metafore, ki se jim je levica odrekla. Ali je mogoče, da na levi ni več nikogar, ki bi prepričljivo spodbujal narod k nečemu? Z neizrazito izjemo Stranke komunistične prenove ni več nobenega poziva "k mobilizaciji", jasno, v političnem, ne v vojaškem smislu besede. "Demobilizacija" levice je ponudila ta velik kapital metafor le eni stranki - Severni ligi.

Kaj se pravzaprav dogaja v Italiji? V Neaplju zažigajo romska naselja, govori se o "izrednem stanju zaradi Romov", vlada imenuje "izredne komisarje za Rome"…

Preprosto, to je zastrupljeni sad tiste levice, ki sledi desnici na terenu pendreka. Levi župani so že zdavnaj storili tisto, kar vlada zdaj počne v imenu domovine in varno pred kritikami opozicije. Kot v weimarski republiki, čutim enako klimo. Antifašizem, ki mora dokazati, da ni več komunističen, in fašizem, ki mu distanciranje od samega sebe sploh ni potrebno. Nastaja nenadzorovana ksenofobija, ki je znamenje šibkosti identitete. Italija se nima rada, ne mara svojih zakonov in svojega teritorija, ima jih za oviro bogatenju. Živimo v deželi, kjer beseda "vrednota" sproži vzvišen nasmešek. Pred navalom priseljencev pa se krepi mitologija rase in krvi. Lažje je pozvati k uporu kot pa k premisleku. Zato se pospešeno balkaniziramo. Tukaj ne bo nikoli nastal federalizem, zasnovan na solidarnosti in spoštovanju skupnih pravil, vrednot in pravic. Zelo sem pesimističen.

Ali kot obmejni opazovalec vidite kakšne podobnosti med italijansko in slovensko situacijo?

Slišal sem Zmaga Jelinčiča, ki dejansko poziva k vojni proti Hrvaški, kar je seveda še hujše.

V Sloveniji je sicer nacionalni ponos večji kot v Italiji, ta pa se večkrat razvije v nacionalistično smer, kar se dobro vidi pri še nerešenem vprašanju izbrisanih. Ker je Slovenija objektivno majhna država, so pasti nacionalizma in njegovih samoobrambnih mehanizmov skoraj fiziološki pojav. Ni dovolj peti himno, kakršna je Prešernova Zdravljica, da se obvaruješ pred nacionalizmom. Problem je, da te nacionalizem v resnici ne brani pred ničemer, nasprotno, s svojimi votlimi parolami in čustvi te razoroži prav tam, kjer si najbolj izpostavljen in kjer centri moči večnacionalnega kapitala s tabo najlažje manipulirajo.

Kako si razlagate, da je tudi v Sloveniji, ki je polnopravna članica EU in tej celo predseduje, toliko nacionalizma, in kako ocenjujete spor med Slovenijo in Hrvaško?

Po mojem mnenju je to ostanek "Balkana", ne ker bi bila Slovenija na Balkanu, temveč v tistem smislu, ki ga poznamo in ga uporabljamo pri razlaganju določenega odnosa do okolice; prepričanje, da se živi bolj udobno, če si ločen, kot če si skupaj. Pri tem pa se rado pozablja, da je imenitno živeti s sosedom v odličnih odnosih. Pa ne gre le za značilnost Slovenije ali Hrvaške, temveč za "balkanizem", ki je v navedeni različici v vseh nas, tudi v Italiji in drugje. Slovenija pa ima še eno značilnost, počuti se kot nekakšen čuvaj Evropske unije. Tudi sam opažam pri vaši policiji, na meji ali na cesti, tipično obnašanje prvega v razredu.

Je to za Italijana ali druge Evropejce, ki potujejo v naše kraje, moteče?

So trenutki, ko je v tem pogledu slovensko-hrvaška meja zelo moteča, saj je na njej čutiti vzvišenost, češ, mi smo notri, vi pa ne… V resnici je Slovenija zelo kompleksna stvarnost, ne le geografsko in kulturno, temveč tudi karakterno; hkrati je zelo evropska družba in tudi nacionalistična. In je prav tako zelo pragmatična, vezana na posel in na denar, kar ni zmeraj nujno slabo, saj posli pogosto utirajo pot sodelovanju z drugimi. Vendar je ta pragmatizem v neskladju s parolami, ki jih v Sloveniji nemalokrat poslušam.

Istri ste posvetili knjigo Vento di terra (Veter s kopnega), kjer opažate, da meja med Slovenijo in Hrvaško danes ločuje dva svetova in da se prava, mediteranska Istra začne južno od Dragonje.

To knjigo sem napisal le kakšno leto po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi obeh držav, v obdobju, ko sta se oba nacionalizma precej napihovala s svojimi simboli in himnami. Policija na meji je pač delovala v skladu z navodili iz prestolnic. Nato se je nekega dne - tega ne morem pozabiti - na istrski meji pojavil neki simpatičen in korpulenten gospod na kolesu: bil je Romano Prodi. Slovenska policija ga je spustila v skladu s svojimi pristojnostmi, uradno, strogo po pravilih, a z nasmeškom, ki je izdajal zadrego. Ko pa je Prodi na kolesu vstopil v Hrvaško, je tamkajšnja policija skoraj ponorela, saj ni mogla dojeti, da lahko tako pomemben politik brezbrižno kolesari sam, kot navaden državljan. Tisto, kar je bilo za Slovence in sicer za srednjeevropsko miselnost običajno - to, da se politik lahko sprehaja med ljudmi - je bilo malo južneje, za Hrvate, nerazumljivo pretiravanje.

Minister za poenostavljanje procedur Roberto Calderoli je zaradi Romunov nedavno zagrozil z ukinitvijo schengenskega režima in ponovno vzpostavitvijo mejne kontrole s Slovenijo.

Calderoliju bi bilo treba pojasniti le, da če bo Italija aplicirala davčni federalizem, ki ga zahteva njegova Severna liga, se bo naša država hitro "jugoslovanizirala" in bi lahko prišli do stanja, zaradi katerega bodo drugi razmišljali o ponovni vzpostavitvi meje, a z Italijo.

Istra ostaja bolečina določenega dela Trsta, njegovega ezulskega, istrskega dela.

Ezulom ni še nihče pojasnil, da je bila - gledano zgodovinsko - desnica s fašizmom na čelu tista, ki jih je vedno izigrala in je navsezadnje tudi povzročila njihovo dramo. Zaradi tega so morali svoje istrske domove na koncu zapustiti. Kasneje, po vojni, je ezule za volilne namene zlorabljala spet desnica, ne da bi rešila en sam njihov problem. V njenem interesu je bilo, da bi rana ostala odprta, in danes je spet desnica tista, a tokrat skupaj z delom levice, ki preprečuje, da bi z zgodovino prišli končno do dna, kar bi omogočilo zagon še kako potrebne italijanske "ostpolitik".

Tako kot Nemčija?

Vseeno bolj skromno…