Zaradi svoje geografske pozicije imajo pravzaprav tudi domačini kar malo težav s svojo identiteto. Vseh 750 duš, kolikor jih približno živi v kraju, se sprašujejo, ali so Zasavci, morda Dolenjci, oboje ali pa celo nekaj povsem drugega. Ko pa beseda nanese na njihovo oglarsko tradicijo in bogato zgodovino, teh težav nimajo več. Ponosni so na svoje oglje. Pravijo, da je najboljše na svetu. Zato se že kar nekaj let trudijo to svoje bogastvo deliti z drugimi, pokazati, kaj imajo in kaj znajo. Pred leti so tako uredili oglarsko pot, ob kateri lahko popotnik vidi in spozna veliko o oglarjenju (kako nastaja oglje, za kaj se uporablja in zakaj je njihovo najboljše). Tudi letos so pripravili pohod po oglarski poti in bili presenečeni nad številnimi pohodniki. "Kar malo nas je presenetilo, res nismo pričakovali toliko ljudi. Za nas je to nov dokaz, da so naši kraji in tisto, s čimer se tu ukvarja še ogromno ljudi, vredno ogleda," pravi Dušan Mak, domačin, ki dobro pozna domala vse oglarje v svojem kraju in jim skuša tudi pomagati pri promociji njihovih izdelkov. Spomladi, ko je oglarska sezona na višku, kop vseh oblik in velikosti ob tej poti res ne manjka. "Ampak je ta zanimiva skozi vse leto. Ob njej je ob različnih kopah mogoče videti prav vse faze nastajanja oglja, od priprave kope do kuhanja oglja," pravi. Zaradi tako dolge tradicije so Dole pravi živi muzej te stare, drugod že precej pozabljene obrti.
Razcvet pred poldrugim stoletjem
Na Dolah je oglarjenje doživelo pravi razcvet že pred dobrim stoletjem in pol. Med gradnjo južne železnice so domačini hitro ugotovili, da lahko takratnemu avstro-ogrskemu imperiju poleg znanja domače obrti ponudijo tudi oglje, ki so ga potrebovali v kovaštvu. Z razvojem industrije v naslednjih letih in desetletjih se je razbohotilo tudi oglarjenje. A stvari so se začele obračati. Umetnost kuhanja oglja, ki je bila včasih znana v mnogih slovenskih krajih, je počasi tonila v pozabo. Na Dolah so še vztrajali. Oglar Janez Medved se še dobro spominja osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so domala še toplo oglje brez težav prodajali Litostroju, rudnikom, Strojni tovarni Trbovlje in podobnim tovarnam, ki so imele kakršno koli povezavo s kovaštvom. "Vse do osamosvojitve naše države smo ga ogromno prodajali na Hrvaško, kjer so ga izredno cenili. Potem se je to ustavilo in nastala je kar precejšnja kriza," pravi Janez Medved, ki ima oglarsko obrt v krvi, saj je že kot otrok pri tem opravilu pomagal očetu, zdaj pa ga kuha tudi sam. "Krize s prodajo ni več. Vse, kar naredimo, prodamo. Le da so zdaj naši največji odjemalci gostinci. Ti dobro vedo, da je meso, pečeno na kvalitetnem, po stari metodi izdelanem oglju, veliko boljše, kot če je pečeno na kakšnih čudnih lesnih briketih industrijske izdelave. Letos sem naredil že tri kope, les za četrto je že pripravljen," dodaja Janez Medved, ki na leto v povprečju naredi kar okoli trideset ton oglja. Včasih se je to res kuhalo bolj na pomlad in pred zimo, ko so imeli kmetje malo več časa. Zdaj letni čas ni več tako pomemben in zato kope na Dolah gorijo bolj pogosto. In prav zaradi tega je oglarska pot zanimiva vedno in ne le takrat, ko domačini pripravijo organiziran pohod. Sicer pa je tudi za Janeza Medveda in njegovo družino, tako kot za številne druge oglarje, to kar pomemben dodaten zaslužek, saj se je preživljati zgolj s kmetijstvom in živinorejo vse teže. A tudi dela s kuhanjem oglja je kar precej. Najprej je treba očistiti gozd, pripraviti drva, narediti kopo. To lahko traja tudi do tri tedne. In še enkrat toliko, da se v njej skuha oglje. "Najbolj kritični so prvi dnevi, ko se kopa prižge. Noč in dan je treba biti ob njej in jo nadzirati, zanjo skrbeti in paziti, da les ne gori preveč in ne premalo," pravi izkušeni oglarski mojster.
Bukov, gabrov ali leskov les je najboljši
Da je prav dolsko oglje tako kakovostno, ne pripomore zgolj tradicija, temveč tudi stoletne izkušnje ter pravi domač bukov, gabrov ali leskov les, ki je najboljši. Zagotovo je dolsko oglje tako dobro tudi zaradi ljubezni, ki jo oglarji čutijo do svojega poklica. Z ogljem in posredno z naravo še mnogi živijo v nekakšni simbiozi. Za kuhanje oglja porabijo povečini les, ki bi bil drugače precej neuporaben. Hlodovine ni težko prodati, debelejše veje in les slabše kakovosti, ki ostane od čiščenja gozdov, pa tako koristno predelajo in oblikujejo v novo kakovost. In na vsakem koraku je čutiti, da so na svoje delo ponosni. Še posebno, ker se zavedajo, da njihovo znanje še ne bo tako kmalu izumrlo, kajti z veseljem ga prenašajo na mlajše rodove. Zanimivo je, koliko mladih je že osvojilo znanje svojih očetov in koliko jih gre po njihovih stopinjah. Hribci, kot so svoje združenje poimenovali mladi na Dolah, že čakajo pripravljeni, da prevzamejo to delo. Na letošnjem oglarskem pohodu so se izkazali in obiskovalcem v živo predstavili, kako se naredi kopa. Sicer takšna manjša, res bolj turistična. Prav turistična promocija kraja in njihove obrti, menijo mladi, jim še manjka. Zelo si namreč želijo to svoje znanje še bolj predstaviti in približati obiskovalcem. Čisto iz praktičnih razlogov, saj je večina prepričana, da je lahko oglarjenje, še posebno tako razvito, kot je pri njih, zanimivo in poučno tudi za druge. Po izjavah letošnjih pohodnikov sodeč imajo kar prav. Domala vsi so bili nad videnim navdušeni.
Stavim, da je poslušanje številnih oglarskih zgodb, opisovanje njihovega dela in ne nazadnje dišeče oglje samo spodbudilo številne letošnje pohodnike po oglarski poti na Dolah, da so začeli intenzivno in resno premišljevati, kako bodo pripravili pojedino na naslednjem pikniku. Sezona teh je končno pred vrati. Naj mar meso spečem tako na hitro in preprosto s plinom in veliko olja? Ga naj pripravim v tistem zadnje čase tako popularnem električnem pekaču? Mislim, da po obisku Dol takšne dileme ni več. Je pa lahko težava dobiti njihovo oglje v trgovini, saj se dolski oglarji že kar malo bojijo sklepati pogodbe o dobavi oglja z velikimi trgovci. Preprosto niso prepričani, da ga bodo lahko skuhali toliko, kot ga ti lahko prodajo. "Je pa zadnjič k meni prišel neki možakar kupit naše domače oglje. Povedal je, da so imeli piknik in meso pekli na nekih čudnih lesnih briketih oziroma na nekem uvoženem oglju. Cel dan so se mučili z njim, nazadnje pa je bilo meso tako neokusno, da so vse skupaj vrgli stran. Z dolskim ogljem se kaj takega ne more zgoditi," postavi piko na i Janez Medved.
