Na čarovniškem stolu je krivdo vsaka priznala

Zlodej jo je zapisal na svoj seznam

Kot je razvidno iz zapisnika čarovniškega procesa, naj bi se Marina Šušarek s hudobnim duhom v človeški podobi, kateremu je bilo ime Hanzel, pečala na neki zabavi, na katero sta jo povabili Anka Zbačnikovka in Neža Rusovka, ki sta bili že pred tem procesom sežgani kot čarovnici. Potem ko je Marina privolila, da se skupaj z Anko in Nežo udeleži zabave, sta jo namazali z mazilom in vse tri so zletele kvišku. Letele so na Klek, kjer je bil shod "čarovniških ljudi in hudobnih duhov". Tam je bil tudi Hanzel, s katerim je Marina plesala in se z njim tudi telesno združila. Zasliševalce je zanimalo, ali je pri tem občutila kakšno veselje, in odgovorila je, da "ne dosti, ker je bil ves kosmat in je imel hladno naturo".

Hanzel je od nje zahteval, naj se odpove bogu in vsem svetnikom, njemu pa je morala obljubiti popolno zvestobo. Na levi rami jo je s kremplji opraskal do krvi in jo z njeno krvjo zapisal na svoj seznam. Po tistem je delala čarovnije; delala je neurja in s tem škodo na poljih, spreminjala se je v ptico in prestrezala zrnje, ki ga je metal sejalec, poleg tega pa je tudi "nevredno prejela sveto hostijo", kar je pomenilo - tako piše v zapisniku -, da so ona in druge čarovnice hostijo "pretepale s šibami, da se je spremenila v malega dečka, ki je kvišku dvigal svoje ročice", jo z besedami zasramovale in ponovno obljubile zvestobo zlodeju, nazadnje pa so jo vrgle v mazilo za letanje.

Ko je nesrečna ženska vse to priznala, je na zahtevo zasliševalca navedla tudi "vse soudeležene v tem čarovniškem hudodelstvu". Kot je zapisal pisar, je to storila, "ker dobro ve, da je od tega odvisno zveličanje njene duše". Potem so hudodelko prenehali mučiti. Cesarsko krvno sodišče je 11. maja "pravično razsodilo", končna sodba pa se je glasila, naj se Marino Šušarek drugim za zgled pelje na običajno sodno mesto, kjer naj se jo usmrti s cesarskim mečem, telo pa naj se vrže na grmado in sežge v prah in pepel.

Zapisnik, ki ga danes hrani Arhiv Republike Slovenije, je po besedah direktorja arhiva dr. Matevža Koširja "najbolj neposredna slika krutosti in nesmiselnosti procesa". Košir, ki je zapisnik prevedel in skupaj z raziskavo čarovniških procesov na Slovenskem objavil v delu Zadnja na grmadi, ki je izšlo ob 300. obletnici procesa proti Šušarkovi, je takrat tudi zapisal, da so čarovniški procesi eden najbolj temnih pojavov v zgodovini človeštva. "To so bili sodni umori, saj so bili obtoženi sežgani za dejanja, ki jih niso mogli storiti." Po njegovih besedah nam ti procesi ne govorijo le o krutosti takratnega sodstva, ampak nam govorijo o pojavu, ki ni enkratna zgodovinska zabloda; "grmade so zamenjala taborišča, čarovnice in krivoverce pa pisana množica žrtev, vse od Judov do razrednih sovražnikov".

Ko s prstom pokažemo na nekoga

"Ideje o zlu, ki ga je treba iztrebiti, se pojavljajo vedno znova," meni tudi zgodovinarka Marina Gradišnik, kustosinja v Muzeju Miklova hiša v Ribnici, kjer je postavljena edina stalna razstava, posvečena čarovniškim procesom, na Slovenskem. "Razstava ni zgolj dokument časa, ampak nas tudi opominja na to, kako hitro lahko s prstom pokažemo na nekoga in kako hitro ga lahko nečesa obtožimo. Čarovniški procesi namreč razkrivajo prav to lastnost ljudi, ki je botrovala marsikateri tragični življenjski usodi. Da se je proti nekomu začel čarovniški proces, je bila dovolj anonimna prijava."

Na vprašanje, zakaj je do čarovniških procesov sploh prišlo, po besedah Gradišnikove kljub številnim raziskavam ni mogoče podati dokončnega odgovora. "Čas čarovniških procesov, ki so trajali od tridesetih let 15. stoletja do osemdesetih let 18. stoletja, sovpada z obdobjem številnih kriz. Zaradi podnebnih sprememb so bile letine slabše, kar je pomenilo dvig cen hrane, v tem obdobju so razsajale epidemije kuge in drugih bolezni, bil je čas vojn, pa tudi čas verske krize oziroma reformacije in protireformacije," pojasnjuje Gradišnikova in dodaja, da je pregonu čarovništva torej botroval splet različnih dogodkov.

To je bilo tudi obdobje strahu pred koncem sveta in boja proti zlu. "Ljudje si vzrokov nesreč pogosto niso znali pojasniti drugače, kakor da so rezultat čarovništva, saj jim ni pomagala niti magija niti molitev. Takrat so se kot rešitev v boju proti zlu ponudili čarovniški procesi." Po besedah Gradišnikove so ljudje vedno verjeli, da obstajajo posamezniki, ki lahko drugim zaradi posebnih znanj, ki jih posedujejo, pomagajo ali škodujejo. Pojem čarovnice pa najdemo v sodnih spisih šele v poznem srednjem veku.

Ljudje so posameznike, ki so imeli ta posebna znanja, sprejemali kot nepogrešljiv del življenja do trenutka, ko je nekdo na njih pokazal s prstom in jim pripisal krivdo za nastalo škodo, bolezen ali drugo nesrečo. "Takrat so se spomnili vsega mogočega, na primer tega, da so obdolženko prav med nevihto videli na križpotju, kjer je zagotovo čarala, ali pa so jo celo videli leteti ali kaj podobnega. To je bilo več kot zadosti, da je bil proti njej sprožen postopek," pravi Gradišnikova in dodaja, da je bil vzrok za nesrečo tako pojasnjen, nato pa je bilo treba zlo seveda iztrebiti. In takrat so zagorele grmade.

Priznanje je kralj dokazov

V 15. stoletju so bile predstave o čarovnicah, ki so se skrivaj združevale, da bi povzročale škodo, že močno uveljavljene in razširjene med ljudmi. Te predstave so nastale na podlagi priznanj, ki jih je od krivovercev - ti naj bi častili hudiča - izsilila katoliška inkvizicija. "Zelo pomembno zgodovinsko dejstvo je, da so večino čarovniških procesov vodila posvetna sodišča z izobraženimi pravniki, ne pa inkvizicija, kot marsikdo misli. Inkvizicija je odigrala svojo vlogo le v začetnem obdobju, do prehoda v novi vek," poudarja Gradišnikova in dodaja, da je bilo po ocenah raziskovalcev v teh procesih, ki veljajo za eno največjih nesreč v evropski zgodovini, obsojenih od 40.000 do 100.000 ljudi, na Slovenskem okoli tisoč.

"Čarovniški procesi tudi ne sodijo v tako imenovani temačni srednji vek, kot morda kdo misli, ampak so pojav z začetka novega veka." Največ čarovniških procesov se je odvilo na območju srednje Evrope, med žrtvami pa so močno prevladovale ženske. "Na Slovenskem je bilo med obsojenimi 68 odstotkov žensk, 12 odstotkov moških, spol drugih žrtev pa v sodnih spisih ni naveden. Večina je prihajala iz vrst podložnikov, zelo malo je bilo med njimi meščanov in še manj plemičev," pojasnjuje Gradišnikova.

Za čarovniški zločin je bila po zakoniku, ki ga je za celotno nemško cesarstvo leta 1532 izdal cesar Karel V., predvidena smrt na grmadi. Za velike kazenske zadeve podložnikov in meščanov, od uboja do čarovništva, je bilo pristojno posvetno krvno sodstvo. Sodni postopek, ki je vključeval mučenje, je vodil krvni sodnik, ki je skupaj z rabljem in pisarjem potoval po deželi na tista gospostva, ki niso imela pravice do izvedbe postopka. "Mučenje je bilo bistvo čarovniškega procesa oziroma sodnega postopka in lahko si predstavljamo, kaj je v praksi pomenilo izvajanje pravila 'priznanje je kralj dokazov', ki se je tedaj uveljavilo. Ker je čarovništvo veljalo za zelo hud zločin, mučenje pogosto ni sledilo predpisanim stopnjam torture, ampak je bilo lahko prepuščeno rabljevi domišljiji."

Kot pravi Gradišnikova, je bil ribniški proces proti Marini Šušarek tipičen čarovniški proces, na katerem je obtoženka morala priznati, da se je udeležila sabata, da je sklenila pakt s hudičem, da je čarala škodo in drugo. Tipičen pa je bil tudi v tem, da je šlo za skupinski proces, saj je po doslej znanih podatkih omenjeni proces terjal vsaj sedem žrtev - Marina Šušarek je bila zadnja med njimi -, iz zapisniku procesa pa je razvidno, da je tudi ona morala naznaniti svoje sodelavke, čemur so verjetno sledili novi procesi, njihova usoda pa ni znana.

"Krvni sodnik je prišel v neki kraj iztrebit čarovniško zalego, da bi lahko uničil celotno leglo zla, pa je moral priti do priznanj. To seveda ni bilo pretežko, na čarovniškem stolu je namreč krivdo vsak priznal - nekdo prej, drugi kasneje," pravi Gradišnikova in dodaja, da je zabeležen primer, ki se je zgodil v Hrastovcu leta 1673, ko je oseba, obtožena čarovništva, po 83 urah mučenja na čarovniškem stolu še vedno vztrajala pri zanikanju obtožnice, kasneje pa je v zaporu zaradi posledic mučenja umrla.

Boj intelektualcev proti zlu

Dokler je v obstoj čarovnic, ki so s svojimi znanji lahko vplivale na dogodke, verjelo le preprosto ljudstvo, so se jim ob neuspehu maščevali z izgonom iz urbanega okolja, v bolj obremenilnih okoliščinah pa so jih tudi javno linčali. "Šlo je bolj za osamljene, enkratne primere maščevanja, kakršne srečamo tudi danes - pred kakšnim letom so na primer v Romuniji vaščani do smrti linčali neko ženico, ker naj bi jim škodila -, in ne za množične pojave," pojasnjuje sociologinja mag. Marjeta Tratnik Volasko, soavtorica knjige z naslovom Čarovnice.

Množični pogromi zoper domnevne čarovnice so se po njenih besedah začeli šele sredi 15. stoletja, ko so se predstave o čarovništvu povezale s predstavami o hudiču in so čarovnice postale skrivne hudičeve pomočnice. "Pojav čarovništva je sprva med seboj močno sprl takratne vodilne intelektualce, večinoma teologe. Duhovništvo se je namreč stoletja uspešno bojevalo proti ljudskemu praznoverju, kamor je prištevalo tudi verovanje v čarovnice." Kaj se je torej spremenilo, da je hudič nenadoma postal tako huda grožnja svetu?

"Novo razumevanje čarovništva so širili zlasti učenjaki z velikih univerz, kot je bila na primer Sorbona, ki so vneto dokazovali, da so se razmere spremenile, da svetu grozi velika nevarnost, da se širi moč hudiča in da ima ta vse več pomočnikov. Skušali so dokazati, da njegova moč ni le simbolična, ampak dejanska, da se manifestira v vojnah, izbruhih kuge, verskih razkolih, herezijah, turških vpadih, lakoti in podobnem," pravi mag. Marjeta Tratnik Volasko. Postopoma je prisotnost hudiča v miselnosti ljudi postala vsesplošna in strah pred njim je prerasel v strahovito preganjavico.

"Lov na čarovnice je zabrisal konkretno krivdo za težke družbene razmere in vzroke za težave z družbeno realnih temeljev prenesel na imaginarnega hudiča, ki pa je imel na Zemlji konkretne pomočnike, in sicer v skupinah ljudi, ki so bile moteče in nezaželene. Tako se je krivda za težave lahko prevalila na kogarkoli, ki je bil kakorkoli moteč in nezaželen." To pa je po besedah mag. Marjete Tratnik Volasko obrazec, ki se je v zgodovini že velikokrat izkazal kot zelo uporaben; ta obrazec je nadideološki.

"Z gotovostjo lahko rečemo, da so prav intelektualci tistega časa širili ideje o prisotnosti čarovništva. K hitremu razširjanju tovrstnih idej pa sta prispevali tudi dve novi okoliščini, in sicer razmah tiska, ki je med ljudi množično širil predstave o zločinih čarovništva, ter nov pristop v kazenskem postopku, katerega jedro je postalo grozljivo mučenje." S pomočjo mučenja je bilo mogoče doseči vsakršno priznanje, krog osumljenih pa se je dramatično širil. Prav tako se je kazenski postopek lahko začel že zgolj s sumom in na podlagi ovadbe brez dokazov. Klevetanje je tako postalo legitimen sestavni del sodnega postopka.

Nadzor nad ženskim telesom

Do sredine 16. stoletja so z vso silovitostjo preganjali verske odpadnike, ki so jih praviloma obtožili paktiranja s hudičem in čarovništva. Ob tem ni bilo nepomembno, da so heretikom smeli v skladu s takratno zakonodajo zapleniti premoženje. Kasneje so med žrtvami začele prevladovati ženske, kar je za raziskovalce še posebej zanimivo. "Še posebno so se preganjalci osredotočili na iztrebljanje babic in porodničark, kar kaže na veliko zanimanje za nadzor nad spolnostjo in reprodukcijo. Razlage, zakaj je do tega prišlo, so različne, vsem pa je skupno to, da je imel ta nadzor ekonomsko-socialne temelje."

V novi vek je Evropa vstopila demografsko povsem izčrpana, število prebivalstva se je namreč v zadnjih tristo letih zmanjšalo za tretjino. "Umirali so predvsem moški, zlasti v vojnah, kot pravijo raziskovalci, pa so moški tudi za kugo umirali kar šestkrat pogosteje od žensk," pojasnjuje mag. Marjeta Tratnik Volasko. "Evropa je v obdobje manufaktur in povečanih potreb po manufakturnih delavcih tako vstopila z množico beračev, brezdomcev in invalidov. Te skupine prebivalstva so se nenadoma kazale kot odvečne, skrbi zanje ni želel prevzeti nihče in predstavljale so veliko družbeno breme, ki so se ga marsikje želeli preprosto znebiti."

Za povečanje števila aktivnega prebivalstva je bilo po drugi strani treba iztrebiti starodavna znanja o kontracepciji, ki so jih ohranjale zeliščarice in babice. To je ena od razlag, zakaj so med žrtvami čarovniških procesov prevladovale ženske, feministične študije pa ponujajo še eno; izkazalo se je namreč, da so bile ženske pogosto članice in duhovne voditeljice heretičnih duhovnih gibanj - morda zato, ker so verske sekte dopuščale ženskam aktivnejšo vlogo v verskem življenju.

Pomembno izhodišče za razumevanje čarovniških procesov, kot pravi mag. Marjeta Tratnik Volasko, pa predstavlja tudi sprememba v mentaliteti zgodnjenovoveškega človeka, ki je bila posledica razkroja tradicionalne solidarne miselnosti. "Novoveški individualizem ni imel več posluha za prej prisotno vaško solidarnost. Tako je v procesih izginil marsikateri pomoči potreben sorodnik." Čarovniški procesi so po njenih besedah postali tudi prikladen način razreševanja medsosedskih sporov in zamer, marsikdo pa se je na tak način rešil tudi kakšnega nezaželenega poslovnega konkurenta. Ni čudno torej, da lahko po eni od številnih interpretacij v čarovniških procesih prepoznamo brezčasno teorijo zarote.