Upanje na nove drznosti

Beranova Predigra k operi Melusina izdaja obrtno izredno verziranega skladatelja, ki je svoj lastni glasbeni "jezik" koval predvsem na ozadju češke in wagnerjanske operne tradicije. Tematsko gradivo je zaznamoval značilni operni patos, ki je s poudarjenimi trobili težil proti grandioznosti, do zares prave glasbe pa so zmanjkali na videz nepomembni detajli - predvsem prehodi, spreminjanja, predrugačenja, izbruhi. Nekaj tega bi lahko dodala izvedba, a so bili Simfoniki RTV Slovenija pod vodstvom Antona Nanuta kar nekam preveč agogično štirioglati.

Lebičeve Sentence (odličen solistični delež sta prispevala Bojan Gorišek in Hinko Haas) niso popolnoma izčiščeno delo - nihajo med zgodnjo izrazito modernistično plastjo in kasnejšimi "mehkejšimi" popravki. Toda izkaže se, da so prav taka trenja izhodišče za vzpone in padce, za konflikte in pomiritve, torej za partituro, ki jo je danes že mogoče imeti za klasično. Podobno velja za Matičičevo Drugo simfonijo, ki je sicer iz nekoliko drugačnega testa. Matičičevo delo nas navdušuje s svojo virtuoznostjo, neumornim križanjem glasov in nenehno željo po formalni uravnoteženosti. Žal pa se je prav ob Matičičevi skladbi pokazalo, da je dvorana Slovenske filharmonije zvočno povsem neprimerna za dela, ki žive od polnosti zvoka in njegovih fines.

Spored koncerta slovenskih samospevov je bil sestavljen v maniri "the best of", zraven pa so bila dodana še dela jubilanta Pavla Šivica. Vsi trije pevci so se dokazali s svojo profesionalnostjo in naklonjenostjo samospevu, zvrsti, ki je z zlatimi črkami vpisana v zgodovino slovenske glasbe, danes pa večinoma životari tako v ustvarjalnem kot tudi poustvarjalnem pogledu. Marjan Trček je Ipavčeve evergreene zapel s kultiviranim vpogledom, ki je kulminiral v dramatični pesmi Ven v mrak in vihar, presenetil pa je tudi z vživetostjo v slogovno bolj radikalen Šivičev ciklus Iveri. Interpretacijske strune je skušala napenjati tudi Katja Konvalinka, vendar se zdi, da njen glas še išče zvočno zaokroženost in da prav ta tehnični detajl omejuje dokončno predanost. Jože Vidic pa nam je na koncu z nekakšnim antološkim prerezom Škerjančevih in Lajovčevih samospevov ponudil tudi nekaj okusa po operi. Kljub temu, da se morda pri vseh skladbah - še najbolj ob izvedbi Meseca v izbi - pevčev koncept ni popolnoma izšel, gre pohvaliti skoraj že neznosno željo po vživetosti, po intimni spojitvi z bistvom samospeva. Koncert je tako pokazal, da bi lahko bili "ekskurzi" v zgodovino in sodobnost slovenskega samospeva pogostejši.

Kot krono celotnega festivala in tudi skladateljskega dela pa je mogoče razumeti Globokarjevo trilogijo Angel zgodovine. Zdi se, da je Globokar v eno uro in pol iztisnil vsa svoja kompozicijska, estetska in tudi človeška spoznanja, ki segajo od nepopustljive modernistične volje, drznega razkrivanja tegob današnje družbe do preroškega upanja. Spet nas navdušujeta smiselno dozirana teatralnost in predvsem neznosna količina glasbenih dogodkov - tokrat razporejenih med dva orkestra, dirigenta in elektronsko generirane zvoke - ki se iščejo, včasih spajajo, drugič obležijo v konfliktni nerazrešenosti, včasih dejavno pripovedujejo, drugič pa so na voljo zgolj absolutno glasbenemu. Trilogija izzveneva v Upanju - morda v upanju po novi drznosti, brezkompromisnosti, v upanju po drugačnem času.

Ob bok Slovenskim glasbenim dnevom je verjetno potreben komentarja tudi uvodni nagovor predsednika Društva slovenskih skladateljev Tomaža Habeta, ki je pravilno opozoril na mačehovski odnos države do slovenske glasbe. Pri tem je okrcal mnoge glasbene ustanove in povzdignil Slovensko filharmonijo, češ da četrtino sporeda namenja slovenski glasbi (!?), kar je zame zanimiva novost. Izognil se ni tudi kritiki kritike, ki da išče predvsem napake. Tudi s tem se strinjam: kritika je kritična, Društvo skladateljev pa pogosto nekritično.