Lado Leskovar je vedno veliko potoval, prej kot pevec, zdaj kot ambasador UNICEF - pravkar se je vrnil iz Burkine Fasso - in kamor koli že gre, vedno tam obišče tudi tržnico. "Tržnice so prava slika življenja na nekem območju, tam vidiš, kakšni so ljudje." Vedno razpoloženi Lado kar nekako izgubi dar govora, ko v pogovoru načnem kuhanje. Na koncu se vda in prizna: "Kuham ne, znam pa dobro jesti." Po kratkem premisleku še hitro doda: "Pa saj bi bil greh, če bi rinil v kuhinjo, ko pa je moja Verica čudež tudi glede kuhanja." Vsekakor zanj ni kosila brez juhe in solate.

Kot mali fantek je sanjal, da bo ali igralec ali pevec, da bo na sceni, na odru. Ko je bil star šest let, je šel na daljše počitnice v Slovensko Bistrico k teti in stricu, kjer je kot mestni dečko kmalu prevzel vlogo koristnega člana družine - pasel je pet krav in dva konja. Tam je tudi pel, dokler ga nekega dne ni slišal stric in potem je postal pravi hit: na svatbah ali sedminah so ga postavili na mizo in Lado je pel. Glasbo je namreč imel zapisano v genih, saj je bil oče "kapel mojster", v sobi stanovanja v Ljubljani, ki so jo oddajali, pa je stanoval učitelj klavirja in Lado je ure in ure sedel pod klavirjem in ga poslušal, ko je igral.

Zaradi razmer se je obrnilo tako, da je želel oditi čim dlje, zato se je vpisal na pomorsko šolo v Piranu. Še ko je plul v okviru šolanja, si je rekel, da na tak način ne želi videti sveta, zato tudi nikoli ni delal kot mornar. Sicer pa je tisti čas prišla na prvo mesto glasba. Oči mu zasijejo: "Veš, če vidim v dvorani le enega, ki se nasmehne, in ugotovim, da pozna besedilo, potem... potem izginejo vsi strahovi in vse je poplačano. Krog mora biti sklenjen - tudi jaz namreč jemljem od poslušalcev, dajejo mi energijo."

Od takrat je bila njegova življenjska pot del naših spominov - nagrade na festivalih nekdanje Jugoslavije, koncerti v vzhodnoevropskih državah, kjer je bil megazvezda, saj je nastopal na stadionih s 60.000 poslušalci in v dvoranah, v katerih se je zbralo do 10.000 ljudi. V Rusiji so baje prodali sedem milijonov izvodov njegove prve plošče. V spominu ostajajo njegove vloge v filmih, med najbolj znanimi vsekakor v filmu o Isidori Duncan, kjer je bila njegova soigralka Vanessa Redgrave, s katero sta še zdaj prijatelja - nazadnje ga je povabila v London na božično kosilo, ki ga je sama skuhala. Sedemnajst let je preživel v Beogradu, in ko so ga pred dvema letoma v tamkajšnjem Ateljeju 212 napovedali kot gosta na enem od koncertov, je celotna dvorana vstala in mu ploskala. "Ja, imel sem zanimivo življenje. Zanimivo... To najbrž pomeni srečno."