Konkurenčnost ali razvrednotenje visokega šolstva

Avtorja sta v ospredje postavila sporno in nerazumljivo podporo tezi o konkurenčnosti med javno in zasebno fakulteto oziroma univerzo, ki naj bi dvignila kvaliteto univerzitetnega izobraževanja. Tezo seveda zagovarja vladajoča politika, pa tudi dr. Jambrek v vzporedno Svetlikovemu razmišljanju objavljenem intervjuju. Tako smo se lahko primerjalno soočili z osnovno razliko v razumevanju visokega šolstva:

Na eni strani globoka prizadetost dolgoletnega univerzitetnega profesorja, prorektorja Univerze v Ljubljani, ki kliče po:

a) neodvisnem organu za presojanje kakovosti, torej po nujni evalvaciji;

b) po primernosti in izenačitvi habilitacijskih postopkov;

c) po dokazljivi znanstvenoraziskovalni dejavnosti, primerljivi svetovnim standardom;

d) nesprejemljivem političnem vključevanju režimskih osebnosti v izobraževalne procese,

na drugi strani pa spoznavamo lahkotnost, skorajda ironično zavračanje vsakršnih problemov ob nastajanju privatnih institucij, skorajda narcisoidno zagledanost v lastno privatno izobraževanje ob pojasnilu, češ da so "zasebne fakultete in univerze po svetu praviloma odlične, elitne, državne pa so… povprečne" (Dnevnik, 8. marca 2008).

V zadnjem obdobju je svet za visoko šolstvo akreditiral kar 18 zasebnih visokih šol, pri tem pa ni bila niti ena sama izpostavljena evalvacijskemu postopku. Kako je torej mogoče, da je vladajoča politika s svojimi privrženci vrgla v slovensko javnost parolo "o dvigu kvalitete", ki je pogojena z nastankom novih privatnih izobraževalnih institucij?

Kako je mogoče govoriti o konkurenčnosti, če nikoli nihče ni preverjal kakovosti novih šol, niti teoretično, kaj šele z dokazljivimi rezultati? Trg dela morda, kot se glasi nova politična floskula.

Zato me odhod dr. Prunka ne preseneča, seveda pa me žalosti. Ob arogantni demagogiji, ki jo posamezniki s pomočjo sintagme o "pozitivni konkurenčnosti", ki prihaja v slovenski akademski prostor z zasebnimi fakultetami, nikoli nikjer preverjeni in dokazljivi, ponujajo kot rešitev za razvrednotenje in kaotičnost, v kateri se je znašlo slovensko univerzitetno izobraževanje, je umik uglednega strokovnjaka povsem razumljiv. Sam dr. Prunk je dejal: "…da se je odločil zaradi lastne stiske. Vesti. (…) Premalo strogih meril in premalo strogih pomislekov (je bilo), videl sem, da tak trend lahko vodi (…) v osiromašenje kvalitete visokega šolstva…" (Stenogram odbora DZ RS za visoko šolstvo, 18. marec 2008, str. 19).

Odličnost oziroma kvaliteta univerzitetnega šolstva je opredeljena z mednarodnimi, univerzitetnimi kriteriji. Mednje sodijo: kvaliteta raziskovalnega dela in kvaliteta pedagoškega dela. Raziskovalno delo je v najožji korelaciji z usposobljenostjo in nadarjenostjo raziskovalcev profesorjev; rezultati raziskovalnega dela pa vodijo do univerzitetnih nazivov: docent, izredni profesor, redni profesor.

Primer 1: Fakulteta za podiplomske državne študije in evropske študije je "v zadnjih sedmih letih objavila na osebo povprečno 0,7 znanstvenega članka" (Dnevnik, 8. marca 2008).

Primer 2: Domačijskost in preproščina izjave: "Kar zadeva Pravno fakulteto v Novi Gorici, bi rad poudaril, da je različna od ljubljanske in mariborske. Je bolj normalna in zato boljša." (Dnevnik, 8. marca 2008) Ob takih izjavah seveda odpade tudi vsak resen pogovor o konkurenčnosti.

In če nadaljujemo z mednarodnimi univerzitetnimi kriteriji; eden od najpomembnejših ciljev vsake univerze kot institucije bi morala biti najvišja (doktorska) stopnja znanja, ki potrjuje odličnost v raziskovanju, in to mentorjev in doktorandov. Gre torej za produkcijo znanja, kar pomeni bogatenje teorije in znanstvene metodologije, oboje pa mora biti nadgrajeno z aplikativno vrednostjo, ki se morda udejanji šele čez čas. Produkcija znanja pa ima tudi svojo zgodovinsko osnovo, ki jo - razumljivo - nadgrajujejo novi, sodobnejši znanstveni dosežki.

Sledi reprodukcija znanja, ki pomeni prenos znanstvenih dosežkov v svetu v domače okolje in ki jo udejanjajo najmodernejši pedagoško-znanstveni procesi.

Samo znotraj takih institucij, ki sledijo univerzalnim znanstvenim in pedagoškim kriterijem, je mogoče govoriti o konkurenčnosti; taki instituciji pa sta Univerza v Ljubljani s svojim 70-letnim znanstvenim raziskovalnim delom in Univerza v Mariboru s svojim 50-letnim znanstvenim raziskovalnim delom. Ali res lahko nove visokošolske institucije konkurirajo že uveljavljenima univerzama, ki imata stkane znanstvene in pedagoške vezi po vsem svetu? Vzemimo na primer samo Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani, ki se je z mednarodno akreditacijo umestila med sto najbolje ocenjenih tovrstnih institucij v svetu. Ali pa podiplomski magistrski študijski program MBA na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, ki je mednarodno akreditiran že od leta 1996, Ekonomsko-poslovna fakulteta pa je v tem trenutku v procesu pridobitve mednarodne akreditacije tudi za druge študijske programe.

In kako na vse to reagira MVŠZT? Zelo enostavno: omejuje vpis na edini mednarodno akreditirani družboslovni instituciji in s tem zavaja javnost o sproščanju vpisnih mest na tehničnih področjih, kar pa je analiza vpisa negirala.

Absurdno pa je dejstvo, da je k razvrednotenju univerzitetnega izobraževanja s svojim permanentnim molčanjem (ki ga univerzitetni profesorji razumemo kot ignoriranje) prispevala ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo s svojimi sodelavci. Neprestana javna opozorila o:

- krizi v svetu za visoko šolstvo (vlada je bila tista, ki je imenovala predsednika sveta za visoko šolstvo, svoje predstavnike, saj je celo "selektivno potrjevala predstavnike visokošolskih institucij") (Delo, marec 2008);

- zahtevi po samostojnem akreditacijskem in evalvacijskem organu;

- neustreznem financiranju, ki znižuje kvaliteto dela in onemogoča dosledno izvedbo bolonjskih procesov;

- vsiljeni resoluciji o razvoju visokega šolstva;

- kršenju ustave: določanje vpisnih kvot za izredne študente, in to celo na edini mednarodno akreditirani fakulteti;

- kršenju zakonov (izobraževanje majorjev na FM v Kopru, sklep sveta za visoko šolstvo pred sklepom senata Univerze na Primorskem ipd.);

- kupovanju diplom, prehodih iz visokošolskih programov v univerzitetne brez opravljene splošne mature

potrjujejo ugotovitev, da ministrica ne obvladuje področja univerzitetnega izobraževanja, da ne razume, da univerza ni le delni družbeni sistem, ki ga obvladuješ s svojim molčanjem in umikanjem pred odgovornostjo; univerza je zapletena organizacijska in duhovna institucija, ki združuje mišljenje kot svobodno duhovnost in mišljenje kot znanstveno dejavnost.

In če smo del evropske skupnosti, če smo sprejeli bolonjske spremembe, bi moralo slediti: čim prej se soočiti z mednarodno kvaliteto, mednarodnimi akreditacijami, ali vsaj dosledno vpeljati presojo o kakovosti novonastalih institucij, torej jih ocenjevati s primerljivostjo mednarodnih standardov. Ob vsem tem pa poskušajo posamezniki ustanavljati nove univerzitetne institucije, kot je na primer predlog dveh upokojenih univerzitetnih profesorjev v Mariboru. Ali: kako je mogoče, da senat za akreditacijo pri svetu za visoko šolstvo sprejme oziroma potrdi študijski program, preden ga je potrdil senat univerze? Tako protekcionirano in nezakonito pot je doživel eden izmed programov Fakultete za management v Kopru, kjer je član senata univerze tudi državni sekretar Dušan Lesjak, najožji sodelavec ministrice.

Govorjenje "o zdravi konkurenčnosti" ministrice Mojce Kuclar Dolinar, predvsem pa njena prizadevanja "za čim višjo kakovost visokega šolstva" tako izzvenijo ne le neprepričljivo, temveč kot popolna politična demagogija (stenogram odbora DZ RS za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj, 18. marca 2008, str. 6).

Vsi udeleženci tega prostora, od študentov, profesorjev, dekanov, rektorjev do ministrice, pa bi vendarle morali ukrepati v smislu tiste odgovornosti, ki pomeni odgovornost za vse in pred vsemi.

Prof. dr. Dušan Radonjič