Brez pravega zanosa

Strmčnikove Velikonočne hvalnice bi si glede na obseg, monumentalno zasedbo in skoraj pompozni koncept zaslužile, da bi jih slišali kot zadnjo točko koncerta, vendar snovalci koncertov slovensko glasbo še vedno potiskajo na začetek koncertnih večerov in ji tako dajejo podoben status, kot ga je imela uvertura v italijanski operi: občinstvo naj pripravi za "pravo" dogajanje. Strmčnikova skladba je imponirala predvsem s svojo zvočno razkošnostjo - skladatelj je nanizal nekaj orkestracijsko res prekipevajočih mest, vendar pa delo boleha za nekakšno brezobličnostjo.

Tako se ni bilo mogoče izogniti občutku enoličnosti, ki nas je vodil od ene orkestrske medigre k naslednji zborovski "kitici" in od enega zvočnega izobilja k drugemu. Temu ni veliko pripomoglo niti druženje "novega" in "starega" (v obliki korala, organumskih harmonij, kanoničnih postopkov ipd.), saj so se tudi takšne kolizije odvijale na osi nepregledne formalne zapovrstnosti. Ob Strmčnikovi skladbi se je tako izkazalo, da skladba brez trdnega arhitektonskega premisleka ne more preživeti kljub obrtniški spretnosti ali celo dobro izbranemu materialu.

Pravi kontrast - ne vem pa, če tudi najbolj zaželen - je Strmčnikovi skladbi predstavljal Saint-Saënsov Drugi klavirski koncert. Delo ne skriva kakšne izrazite duhovne poglobljenosti, usmerjeno je predvsem v razkazovanje virtuoznosti, formalno pa je vendarle izčiščeno in premišljeno, zaradi česar je koncert v primerjavi z uvodno točko deloval manj izgubljeno.

Solist Jean-Philippe Collard je nastopil solidno. Virtuozne pasaže in akordi so bili zaigrani jasno in izrazito, čutiti pa je bilo tudi dovolj analitične zbranosti. Zdelo se je, da Collard premore nekakšno objektivistično distanco do glasbe, kar je hkrati njegova prednost in pomanjkljivost. Tako so bili zelo jasno izrisani formalni robovi in tematska jedra skladbe, umanjkala pa je resnejša vživetost v koncertno tvarino.

Da bi se izvedba od solidnega premaknila k izvrstnemu, pa bi bila potrebna tudi dejavnejša orkestrova soigra - skoraj šokantno je bilo, koliko skupnih akordov je bilo razmazanih. Takšne šlamparije, ki jih sicer pod vodstvom Pehlivaniana nismo bili navajeni, so se potem kopičile tudi pri izvedbi Poulencove Glorie.

Spremembe tempa so se največkrat spremenile v mučno iskanje skupnega utripa, manj je bil usklajen tudi "pogovor" med orkestrom in zborom. Ampak prav zares moteča je bila muzikalna neizrazitost. Poulencovo delo mogoče res ni največja kompozicijska mojstrovina, vendar v sebi skriva eshatološko radost, prešerno religiozno navdušenje, ki ga je najti v izrazitih kontrastih med ritmično temperamentnim in solistično meditativnim. Mi pa smo poslušali nekakšno zaspano uravnilovko, v kateri je še največ dala solistka Urška Žižek. Že drugi teden zapored smo tako poslušali profesionalno odigrano glasbo brez muzikantskega zanosa. Sanjava pravljica o Filharmoniji in Pehlivanianu je verjetno končana.