Pri tem je javnosti močno "pomagala" nekdanja opozicija, predvsem Janez Janša, ki je z izrednimi parlamentarnimi sejami o korupciji in klientelizmu ter interpelacijami ministrov in celotne vlade uspešno ustvarjala psihozo izrednih razmer. Janez Janša in drugi predstavniki nekdanjih opozicijskih strank so to psihozo izrednih razmer dobro unovčili na volitvah. Zmagali so zaradi domnevno "nečistih rok" vladne koalicije. In zaradi svojih domnevno čistih rok. Volilci so od njih upravičeno pričakovali bolj učinkovito in bolj transparentno delovanje države.

Kakšne so razmere štiri leta kasneje? Je nekdanji opoziciji uspelo zgraditi bolj učinkovito vladno makroekonomsko politiko? Ji je uspelo zajeziti gospodarski kriminal in se upreti skušnjavam oblastnega klientelizma? Bojim se, da je odgovor negativen. Močno negativen. Naj to ilustriram z dejstvi.

Najprej o učinkovitosti. Ja, na prvi pogled je sedanja vlada, če zanemarimo inflacijo, bolj učinkovita na makroekonomskem področju, saj ji je uspelo podvojiti gospodarsko rast in uravnotežiti javne finance. Toda gospodarske razmere v svetu, merjeno s kazalci gospodarskega ozračja, so bile Janševi vladi bistveno bolj naklonjene kot denimo Ropovi. Gospodarska rast in ugodne javne finance so se Janševi vladi preprosto zgodile. Kot debel krompir neumnemu kmetu. Bolj učinkovite vlade nam primerljivih novih članic EU so namreč v tem času dosegale tudi 10- in večodstotno gospodarsko rast.

Druga stvar je učinkovitost države na področju regulacije, zagotavljanja enakih pogojev za delovanje vseh subjektov na trgu in zajezitve gospodarskega kriminala. Razen Virantovega uspešnega pristopa k večji prijaznosti storitev javne uprave do državljanov in podjetij ta vlada nima veliko pokazati. Regulator telekomunikacijskega trga Apek, Agencija za trg vrednostnih papirjev in Urad za varstvo konkurence so tri leta gledali stran od eklatantnih zlorab monopolnega položaja, delniških parkirišč in oblikovanja nedopustnih vertikalnih integracij. Apek se še naprej neučinkovito uči s preučevanjem tujih ureditev, UVK pa se je zganil šele pred pol leta, ko so se predsedniku vlade zamerili "tajkunski oligarhi" iz Laškega.

Podobno je pri delu tožilstva, ki - ponovno - ni kos svoji nalogi, kljub temu da ga vodi prva in najbolj glasna zagovornica njegove večje učinkovitosti. Preprosto nimajo ničesar pokazati, niti enega uspešnega velikega primera niso rešili v zadnjih treh letih. Še pri aferah Miro Petek, BTC in Orion jim je spodletelo. Še huje pa je to, kar se nakazuje ob zadnji aferi "letališki stolp", saj ta bolj kot v smeri neodvisnega strokovnega dela kaže v smeri popolne politične instrumentalizacije tožilstva v politične namene. Podobno, kot smo imeli možnost videti pri aferi Sova. Podobno, kot bomo verjetno doživeli še v dveh podobnih primerih, ki naj bi sledila v naslednjih mesecih.

Tožilstvo in policija očitno delujeta po direktivah iz kabineta predsednika vlade in se lotevata le politično motiviranih primerov. To, da so vse naštete inštitucije pod nadzorom ministrov vodilne vladne stranke SDS, torej ni povečalo njihove učinkovitosti, ampak je vodilo k "privatizaciji" njihovega delovanja za zasebne oziroma strankarske politične namene.

Pri oblastnem klientelizmu pa so razmere še bistveno hujše, saj gre za neposredno zlorabo oblasti. Klientelizmov oblasti je več vrst, od političnih kadrovskih imenovanj, pridobivanja državnih poslov, pridobivanja koncesij do netransparentnih prodaj državnega premoženja. In tovrstni klientelizem je pod Janševo vlado dobil močan pospešek.

Prvič, institucionalna lastninska struktura z ohranitvijo velikih državnih lastniških deležev, ki jo je idejno zasnoval Tone Rop v začetku devetdesetih let, nato pa sta jo skupaj z Gregorjem Golobičem do perfektnosti sistematično zlorabljala prek netransparentnih prodaj Kada in Soda ter klientelističnih kadrovskih imenovanj, je bila "izvrsten" način ne samo za popoln nadzor nad gospodarstvom, ampak tudi za sistematično ropanje in prisvajanje rent, ki pristanejo bodisi na zasebnih ali strankarskih računih.

Sedanja vlada Janeza Janše je ta sistem, ki ga je podedovala, z istimi podedovanimi vzvodi, le da še bolj brutalno zlorabila za svoje povsem zasebne koristi. Na hitro in brutalno je zamenjala direktorje in člane nadzornih svetov s svojimi kadri. Razlika med obema vladama je v tem, da je bil pod LDS kadrovski interesni krog bolj širok in kvaliteten, metode političnih imenovanj pa bolj sofisticirane in prikrite.

Pod Janševo vlado se je kadrovski krog bolj koncentriral, njegova kvalifikacijska struktura je močno upadla, metode delovanja pa so postale zelo brutalne. Po eni strani zaradi manjšega nabora kvalitetnih kadrov (boljši kadri so se že prej "prodajali" LDS). Po drugi strani pa so tisti, ki se niso mogli "prodati" prej, sedaj začutili priložnost, da lahko na hitro obogatijo. Zato niso izbirali sofisticiranih metod za hitro bogatenje. Še posebno, ker so možnosti, da bo Janša dobil še en mandat, tako pičle.

Drugič, gradbena afera "čista lopata" je le majhen kamenček v mozaiku netransparentnega pridobivanja državnih poslov na javnih razpisih. Celotna gradnja slovenskih avtocest, vse nabave za vojsko in policijo, vsa investicijska vlaganja, ki jih financira država, nabave računalniške opreme ter večina naročil majhne vrednosti, ki pomenijo 90 odstotkov vseh javnih naročil, potekajo po tem istem principu dogovorjenih poslov z vnaprej izbranimi kupci. Za primerno provizijo tistemu, ki posel oddaja, seveda. To se v razvitem svetu pojmuje kot korupcija in najstrožje preganja. Pri nas pa so to običajni načini delovanja države, ki jih nihče ne preganja.

Potem so tu še provizije raznih posrednikov. Tudi za vlado LDS je bilo značilno močno delovanje raznih lobistov od Mileta Šetinca, Bogdana Biščaka in Petra Rigla naprej. Pod Janševo vlado so se le zamenjali lobisti s tistimi iz najožje skupine predsednika vlade, običajno s pripadniki nekdanje manevrske zaščitne strukture, sorodniki ministrov in člani nekaterih družin, denimo mariborske družine Petek. Tako so nenadoma prej neznana ali novoustanovljena podjetja začela dobivati pomembne posle pri državnih poslih, od dobav opreme za vojsko in policijo, investicijskih del do izvajanja piarovskih storitev in javnomnenjskih raziskav.

Če je za vlado LDS v zadnjem mandatu najbolj razvpit primer tovrstnih poslov oddaja posla tiskanja avtomobilskih nalepk, so Klima Petek, Spem, Aragon in Fakulteta za uporabne družbene študije le nekatera izmed najbolj razvpitih, vendar ne največjih imen v poslih sedanje vlade.

Tretjič, koncesije opravljanja javnih storitev so naslednja možnost velikih malverzacij. Če je bilo za vlado LDS indikativno, da je nekdanja ministrica za visoko šolstvo kot odpravnino dobila rektorstvo novoustanovljene Univerze na Primorskem, se je pod sedanjo vlado tovrstno delovanje bistveno bolj razširilo. "Privatizacija" Sveta za visoko šolstvo, Jambrekova zasebna fakulteta, Fakulteta za uporabne družbene študije iz Nove Gorice, celjska mednarodna poslovna šola, ki jo je ustanovil državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, koncesije v zdravstvu in igralniške koncesije so spet le nekaj najbolj razvpitih primerov tovrstnega klientelizma.

Četrtič, prodaje državnega premoženja predstavljajo izvrstno priložnost za korupcijo. Za vlade LDS so značilni nekateri primeri netransparentnih prodaj kapitalskih deležev Kada in Soda. Primere lahko najdemo denimo pri prodaji Dela Gorenju in privatizaciji mariborskega Infonda ob pomoči NKBM in NLB. V novejši zgodovini pa je tovrstnih primerov bistveno več, pa sploh ne bom omenjal primera Mercator.

Problematično je to, da je ta vladna koalicija s temi netransparentnimi, klientelistično in politično motiviranimi prodajami državnega premoženja ustvarila nov rod tajkunskih tranzicijskih oligarhov po hrvaškem, ukrajinskem in ruskem vzoru. Če je prejšnja vlada še nekako pazila na spodobnost s tem, ko na primer ni dovolila menedžerskih prevzemov Mercatorja, Kidričevega in tako naprej, je ta vlada vse te posle najprej spodbudila s svojim brutalnim kadrovskim cunamijem, nato pa jih tudi formalno omogočila z netransparentnimi prodajami kapitalskih deležev države. Upam, da bo nekoč v tej državi dovolj politične volje ter tožilskega poguma in znanja, da bodo raziskali prodaje kapitalskih deležev Kada in Soda v obdobju 2005-2007 in kdo se je pri teh prodajah - ob menedžerjih - najbolj okoristil.

Kaj je skupnega tem primerom klientelizma? Njihov skupni imenovalec je, da je tovrstna stopnja klientelizma mogoča samo v razmerah, ko je po eni strani država tako pomemben lastnik v gospodarstvu in razpolaga s tako širokim naborom visokih funkcij, po drugi strani pa nadzorne inštitucije (računsko sodišče, ATVP, Apek, UVK) in inštitucije pregona (policija, tožilstvo) ne delujejo. Takšne razmere so najboljše gojišče Olsonove banditske demokracije, ki omogoča ropanje davkoplačevalcev s strani banditov, ki so blizu političnemu vrhu.

Za Janševo vlado, ki deluje po manj formalno utirjenih pravilih, je še posebej značilno, da je klientelizem sistemsko vgrajen v njeno delovanje. Osnovni moto delovanja te koalicije, ki sem ga neštetokrat slišal v njenih vrstah, je "prej so bili oni, zdaj pa smo mi na vrsti". Gre za privatizacijo države na vseh ravneh, od gospodarstva, šolstva, zdravstva do javnih medijev. Gre za netransparentno in klientelistično privatizacijo, kar je njen osnovni problem.

Toda pomembno je predvsem to, kaj se lahko iz te zgodbe naučimo. Olsonova teorija kaže na to, kako pomembne so institucije, torej kako pomembno je oblikovanje in spoštovanje formalnih pravil, kako pomembni sta formalna demokracija in dobro delujoča pravna država ter kako pomemben je obstoj močne politične konkurence. Pomembne so za oblikovanje pravih spodbud posameznikov in s tem za razvoj.

Demokracije s transparentnimi političnimi sistemi, ki zagotavljajo rotacijo elit, z meritokratskim tržnim gospodarstvom ter dobro delujočo pravno državo, ki varuje zasebno in javno lastnino ter zagotavlja izvrševanje pogodb in prenosljivost lastninskih pravic, so edina garancija za uspešno gospodarstvo in blaginjo vseh državljanov.

Dejstvo je, da je bila sedanja vlada primerjalno gledano bistveno manj izvedbeno učinkovita - od propadlih reform, neuspelih privatizacij do neuspehov pri preganjanju gospodarskega kriminala. Toda ta vlada ni bila neuspešna samo pri udejanjanju tega, kar je obljubljala, ampak je klientelizem sistemsko vgradila v delovanje same koalicije.

Zato imejmo jeseni, ko bomo volili novo vlado, pred očmi predvsem to, katera stranka in kateri posamezniki nam lahko zagotovijo bolj demokratičen sistem z bolj transparentnim in meritokratskim tržnim gospodarstvom. To morajo biti ne samo politiki, ki bodo izkazano imeli čiste roke, ampak politiki, ki bodo predstavili najbolj učinkovite mehanizme, kako bodo Slovenijo iz Olsonove banditske demokracije pripeljali v bolj demokratičen, bolj transparenten in bolj meritokratski tržni kapitalizem.