Če bi kandidatura uspela, bi dogodek prispeval k promociji Slovenije. Dogodek ne bi pospešil le razvoja regije, pač pa tudi države kot celote, so poudarjali v poslanskih skupinah. Pa ugodno bi vplival na razvoj infrastrukture in turizma. In tudi zdrav način življenja bi promoviral.

Kakšen pa bi bil učinek dogodka na naravo? Pohorje, kjer bi potekala smučarska tekmovanja, namreč ni zgolj rekreacijski in turistični center, pač pa tudi pomemben habitat redkih in zaščitenih živali ter rastlin.

Smučišče na robu pragozda

Pohorje je v treh četrtinah poraščeno z gozdovi, prepleteno pa je s smučarskimi poligoni - vse od Sv. Treh Kraljev nad Slovensko Bistrico, mariborskega Bellevueja preko Areha, Žigartovega vrha do Ribniške koče, Kop, Rogle in mislinjskega dela Pohorja. Vendar se interesi smučarije pri tem ne ustavijo. Segajo tudi v bližino enega najstarejših slovenskih pragozdov, ki je bil zaščiten že leta 1967.

Pokojni Mirko Šoštarič, starosta štajerskih ekologov, v tistem času konservator na Zavodu za varovanje naravne in kulturne dediščine, je opisal osnovne značilnosti pragozda v soteski Lobnice nad Rušami, v pasu od 600 do 1000 metrov nadmorske višine: "Zaradi hladu in zračne vlage ter dolgo ležeče sence uspevajo v pragozdu drevesa, ki ljubijo vlago, kot so gorski brest, javor, jesen, pa tudi bukev, smreka, jelka in še druge vrste. V pragozdu so ohranjene gozdne združbe v prvotnem stanju, kakršno je prevladovalo na Pohorju, preden so pred 150 leti začeli gozd izsekavati."

Novo smučarsko progo, namenjeno smukaškim tekmovanjem, so načrtovalci zarisali prav na grebenu, ki je na začetku lobniške grape. Naravovarstveniki so načrtovano potezo na prelomu stoletja razumeli kot kapljo čez rob in ustanovili civilno iniciativo Forum za Pohorje. V javnem pismu so tedaj med drugim zapisali: "... ko se utrujeni vrnemo s Pohorja, nam šest mesecev v letu svetijo ti smučarski poligoni in bruhajo umetni sneg, da se počutimo kot v valilnici piščancev. In smo tam. Morda le še streljaj daleč. V Rušah. Kjer se je rojevala prva slovenska gimnazija in rodila megalomansko tovarno dušika. Gozdovi zelenega Pohorja so bili takrat naenkrat pljuča mesta, pa Šarh s svojimi sinovi sinonim klenosti, in lesni trgovci simbol manipulacije z okoliškimi kmeti. Danes tovarne dušika Ruše ni več, Šarhovina je dobila nazaj svoje stotine hektarjev pohorskih gozdov in ostala prav tako klena, sodobnim trgovcem pa po Dravi lesa ne vozijo flosi, ampak kupujejo kar cele hektarje tja od Lobnice pa proti startu smukaške proge na Žigartovem vrhu..."

Forum za Pohorje je bil najbolj dejaven med letoma 2000 in 2006, vendar sta se njegova moč in vztrajnost skrhala. Baje zaradi šikaniranja dejavnih članov Foruma v njihovih službah, vendar o tem ne želijo govoriti. Forum še obstaja, ima novega predsednika, a se zdi, da so za zdaj še brez prave strategije kako naprej. Njihova akcija boja proti motornim sanem pozimi in poletnemu divjanju motoristov kaže na to, da so se umaknili iz boja s smučarskimi lobiji. Vendar tudi bitka proti temu, da bi Pohorje spremenili v divje dirkališče bogatih objestnežev, ki jemljejo naravo kot svoj kolovoz, ni nepomembna.

Danilo F. Križman, novi predsednik Foruma za Pohorje, je prepričan, da se bo Forum dvignil iz pepela. "Uporaba motornih sani in motorjev na Pohorju, ki je del Nature 2000, je vsega obsojanja vredna. Policija pa v teh primerih nastopa z najmilejšimi ukrepi. Vse skupaj poteka v stilu - vzemite si iz narave, kar vam ugaja!"

Magister Matjaž Jež, biolog in vodja mariborske območne enote Zavoda RS za varstvo narave, pravi, da raba vseh mogočih motornih vozil na Pohorju naravi povzroča nepopravljivo škodo. Pozimi motorne sani drvijo preko Lovrenških jezer, kjer dobesedno pokosijo ruševje, poleti pa motorji, štirikolesniki in terenski avtomobili "orjejo" po pohorskih planjah in gozdovih.

Športni center Pohorje

Novice o gradnji smukaške proge in žičnice na severni strani Pohorja s spustom v Ruše se v tisku pojavljajo že zadnjih pet let. Gre za podaljšanje proge z Žigartovega vrha. Matjaž Jež iz Zavoda za varstvo narave pravi: "Naša ocena je bila, da bi bilo sprejemljivo, če se Cojzarica v spustu podaljša samo do 1000 metrov nadmorske višine. To je bilo tudi usklajeno, vendar je investitor (Športni center Pohorje in občina Ruše) hotel na vsak način urediti tudi spodnji del proge do doline. Po takrat predloženi dokumentaciji je bil spodnji del proge naravovarstveno problematičen. Gre za zelo strmo, skalovito pobočje. Dolina Lobnice je v tem delu izredno ozka, po dolini sta speljani dve cesti, vsaka na eni strani potoka, in na tem mestu naj bi se izteklo smučišče. Mimo kamnoloma, kjer bi naj stal spodnji steber žičnice, teče tudi gozdna učna pot. Težko si je predstavljati, kako obsežna in groba zemeljska dela bi bila potrebna, da bi se uredil varen iztek smučarske proge. Verjetno bi bilo treba minirati večji del skalnatega pobočja in v širokem pasu premostiti rečico Lobnico, ki je naravna vrednota državnega pomena."

Župan občine Ruše Vili Rezman trdi nasprotno: "Do doline sta predvideni dve poti: prva je gondola na območju pokopališča; za ta del smo vladi že poslali predlog za državni lokacijski načrt. Drugi pristop je vlečnica, prav tam v dolini Lobnice, kjer je bilo predvideno smučišče, a smo zahtevali, da se umakne. Res gre za zelo strmo pobočje in premalo je prostora za iztek proge, parkirišča in vse drugo. Predvideno ni bilo nobeno miniranje in tudi ko smo pripravljali akte, o tem nismo govorili. Imamo veljavni prostorski plan proge do doline. Imamo veljavni odlok za to, kar pravkar gradimo kot podaljšek Cojzarice, imamo vsa ustrezna dovoljenja in zanje smo morali pridobiti vrsto okoljskih presoj. Zadnji del proge, ki se izteče proti potoku Lobnica, pa ni smučišče, kajti smučišče se konča pri kmetiji na Uršanku."

Za nova smučišča uporabljajo različna poimenovanja, bodisi nadaljevanje Cojzarice, bodisi progi Pisker I in Pisker II. V članku, objavljenem 20. oktobra 2007 v Dnevniku, z naslovom "Smučarski spust v Ruše leta 2010", piše, da bosta v dolini, na koncu strme proge Pisker II, če bo pridobivanje dovoljenj potekalo brez zapletov, nastala tudi turistično apartmajsko naselje in poslovno-hotelski objekt.

Matjaž Jež ocenjuje, da je spodnji del pobočja, ki je namenjeno progi Pisker II, z naravovarstvenega vidika problematičen, saj proga posega v gozdove, ki so življenjski prostor redkih, ogroženih in zavarovanih vrst, tako rastlinskih kot živalskih. In prav to so najmočnejši argumenti v tovrstnih okoljskih presojah. "Pohorje kot celota in kot njegovi posamezni deli ima izreden naravovarstveni pomen za Slovenijo pa tudi za vso Evropsko unijo. Zato je velik del Pohorja vključen v območje Natura 2000 po direktivi o pticah in po direktivi o habitatih. Država Slovenija je določila območja po zelo strogih strokovnih merilih in je dolžna na svojem ozemlju ohranjati ogrožene habitatne tipe ter rastlinske in živalske vrste."

Dodati velja, da je aprila 2004, tik pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo, ministrstvo za okolje in prostor pod taktirko ministra Kopača v zadnji fazi usklajevanja predlogov zavarovanih območij ta del Pohorja izrezalo in naredilo uslugo prizadevnim smučarskim lobijem. "Vendar v tistem ključnem času to dejanje ni zmotilo niti takratne opozicije niti javnosti, saj se v časopisih o tem sploh ni pisalo. Očitno je bilo to dejanje v mrzlici vstopa v EU spregledano. In če ni tožnika, ni sodnika!" ugotavlja Jež ter dodaja: "Sodobni ljubitelji narave imajo naravo tako radi, da se vozijo po travnikih, poberejo vse gobe, borovnice, brusnice in vso arniko. Najhujše pa je, da s tovrstnim turizmom vnašajo v naravo nemir, ki plaši živali. Nemir je bistveni problem, saj je to najhujše, kar smo prinesli v naravo. Eno so torej konkretni fizični posegi v naravni prostor in izginjanje habitatov, drugo pa množični turizem z vsem svojim hrupom in turističnimi objekti," je kritičen Matjaž Jež.

Tone Vogrinec, smučarski aktivist in menedžer, najzaslužnejši za uspeh slovenskega smučanja v drugi polovici 20. stoletja, razmišlja drugače. V Forumu za Pohorje mu pripisujejo, da je prav on tista osebnost, ki s šarmom in neposrednostjo premika vse meje - tako v naravi kot med slovenskimi in evropskimi birokrati. Vogrinec poudarja, da je po duši in po srcu okoljevarstvenik. "Prepričan sem, da smo v Sloveniji vse premalo naredili za zaščito voda in narave. Moj predlog je tudi, da takoj prepovemo uporabo plastičnih vrečk nasploh. Kar pa se tiče smučarije na Pohorju in mojega lobiranja, moram povedati, da sem sicer bil zraven v Italiji pri podpisu pogodbe za žičnico, vendar nič več kot. Kapitalsko s tem nisem povezan! Mi je žal, rad bi bil zraven. Tako pa sem le upokojenec, tudi mestni svetnik v Mariboru, hkrati pa, kot veste, že vse življenje smučarski delavec."

Prav zaradi tega, ker je že od vedno povezan s smučanjem, mu žilica ne da miru. Prepričan je, da bo ruška smučarska proga zgrajena in da so se nekateri zaman 15 let trudili, da bi to preprečili. Razvoj gre naprej, je prepričan Vogrinec: "Verjetno bo čez leto ali dve zgrajen tudi spodnji del proge do doline, kajti to je v interesu Rušanov in Mariborčanov. To je pravzaprav interes celotne regije, saj bomo pridobili nova delovna mesta, celotno področje se bo turistično razvilo. Če sem prav obveščen, bo proga dosegla dolino pri Mucovi pečini, in tam je zelo strmo, vendar pa je v zgornjem delu proga celo prepoložna za tekmovanja."

Oba, tako Vogrinec kot ruški župan, sta prepričana, da je prihodnost mariborsko-ruško-pohorske regije v turistični industriji. "Maribor nima več industrije. Prihodnost je v malih podjetjih, predvsem pa v turizmu in krajinskih možnostih, podobno kot velja tudi za vso Slovenijo," meni Vogrinec. Rezman, sicer tudi poslanec državnega zbora, pa je prepričan, da je na tem območju mogoče vzporedno načrtovati tako industrijski razvoj, turizem, naravovarstvene aktivnosti kot tudi aktivno preživljanje prostega časa v vseh objektih, ki so jih zgradili. "Širše želimo odpreti vrata turizmu, saj smo zgradili novo športno dvorano, ki daleč presega potrebe Ruš, zgradili smo nov pokriti bazen, ki tudi presega potrebe Rušanov. Vse to, kar počnemo, delamo z neko dolgoročno vizijo. In upamo, da bo prihodnost potrdila, da je bila naša vizija prava."

Regijski park Pohorje

Kako pohorske grape in strmce, poraščene pretežno s smrekovim gozdom, travnate planje in frate na vrhu gorskega hrbta, ki so posledica človekovega izkoriščanja gozda za potrebe pašništva, glažutarstva in fužinarstva, ter biotsko raznolikost vključiti v načrtovan regijski park vseh občin, ki upravljajo s Pohorjem? Začetki ideje segajo v osemdeseta leta, ko so z občinskimi odloki zavarovali več gozdnih rezervatov na skupni površini 900 hektarjev. V začetku devetdesetih, ob razgrnitvi strokovnih podlag za razglasitev naravnega parka Pohorje, naj bi ta obsegal 40.000 hektarjev, skoraj polovico pohorskih površin. Vendar, kako absurdno, prav mednarodni projekt Natura 2000 je nadaljnje naloge za ustanovitev regijskega parka Pohorje ustavil. Zdaj je v načrtu prva faza, v kateri sodelujejo občine Hoče - Slivnica, Rače - Fram, Slovenska Bistrica, Mestna občina Maribor in Ruše. Rušani vodijo projekt KaPo (Kamenjak - Pohorje), v katerem skupaj s hrvaško občino Medulin iščejo stične točke med obema načrtovanima parkoma - enim v Istri, ob morju, drugim ob vznožju alpskega pogorja.

Vodja mariborske enote Zavoda za varstvo narave projekta KaPo ni želel komentirati, ker zavod ni partner v tem projektu in ker ne pozna podrobnosti. Tako se poraja dvom, kako strokovno bo ta novi načrtovani park opredeljen in voden tudi z naravovarstvenega vidika, ne zgolj s turističnega in gospodarskega. Nenazadnje gre za naravni park! Postavlja se vprašanje, kaj dobrega bo prinesel naravi in prebivalcem tega območja. Morda bomo Pohorje takšno, kot ga poznamo danes, lahko v prihodnosti gledali le še na filmskem platnu. Režiser Matjaž Fištravec je leto in pol pripravljal dokumentarni film z naslovom Pohorje, ali bo še kaj ostalo?, javnosti ga je predstavil leta 2004. Gre za izrazito avtorski film. V 35 snemalnih dneh je zajel Pohorje od kamna do kamna in pokazal, kaj kažejo sledi sodobnega človeka, ki je povsem izgubil občutek za naravo. "Tovrsten odnos do narave, do Pohorja, se dogaja v neposredni bližini tako velikega mesta, kot je Maribor," je ogorčen Fištravec. "Vrednostni sistem se nam je sesul. Preveč je različnih interesov. Očitno je, da se je 16 pohorskih občin odločilo, da bodo Pohorje še naprej intenzivno izkoriščale. Poleg novih smučišč želijo med drugim narediti tudi panoramsko cesto na vrhu Pohorja. Vendar menim, da je že zdavnaj napočil čas, da potegnemo črto. Treba je določiti mejo in odločno reči: do sem je smučarski poligon, od tod naprej ni več načrtovanj! Od te meje naprej dajte mir! V imenu narave nima nihče več pravice odločati!"