Različnost mnenj sama po sebi še ni nova urbana demokracija in ne more biti dokaz, da je urbanizem oživel. Graditi arhitekturo in urbanizem na mnenjih, pomeni graditi gradove in mesta v oblakih. Urbanizem živi, kadar njegova misel dejavno posega v prostor in prostorske probleme odpravlja, ne pa poglablja. Če strokovnjak ne ve, kaj bodo določeni posegi v prostoru sprožili, toliko slabše za stroko, še slabše za prostor in na koncu najslabše za ljudi. Kot pravi ameriški arhitekt Wright, za arhitekta ni dovolj, da mu je nekaj všeč, vedeti mora, zakaj mu je všeč. Še bolj natančno pa se mora zavedati, kadar se z nečim ne strinja. Kajti zgolj všečnost, naj bo še tako malenkostna, lahko hitro prinese velike nevšečnosti.

Nemški arhitekt Hans Scharoun je dolga desetletja načrtoval Berlin, kakor da berlinski zid ne obstaja. Stari mojster je vedel, da v zgodovini mesta tako nora struktura ne more obstati, in ni se zmotil. Tudi Plečnik je vztrajal v svoji smeri, čeprav je bila doba drugače orientirana oziroma dezorientirana. Veliko je bilo mnenj, da nima posluha za funkcijo, da ne razume tehnike in industrijske forme, on pa vzame v tovarni narejene kanalizacijske cevi in iz njih naredi stebre svetega prostora v cerkvi sv. Mihaela na Ljubljanskem barju.

Svoje pismo si začel z mojim stališčem, da je projekt Emonica ena najbolj norih idej v Evropi danes, ter ga uvrstil med druga in drugačna mnenja. Norost te ideje, čeprav nerad uporabljam tako drastične izraze, je v tem, da preprečuje poglobitev železnice, da daje enega najpomembnejših projektov te države in enega najpomembnejših prostorov v roke multinacionalke ter prinaša arhitekturo z globalizacijskim pečatom, ki iz Ljubljane dela zadnjo provinco. Zakaj, ko govoriš o problemih globalizacije, ne omeniš tega? Namesto da bi ustvarili prestolnični trg pred železniško postajo, kakor ga imajo Rim, Dunaj in Zagreb, naj bi se na istem mestu zgradil nov komercialni center, ki jih ima Ljubljana po vseh statistikah že tako ali tako preveč.

Namesto da bi poglobili železniško infrastrukturo, ki podobno kakor berlinski zid deli Ljubljano na dva dela, dvigujejo postajno poslopje nad tire. To ne omogoča poglobitve, kakor trdijo, saj bi jo preprečila že stolpnica na vogalu Masarykove in Dunajske, ki stoji ravno na tistem mestu, skozi katerega še lahko pripeljemo novi tir na postajo tako, da bi tudi med gradnjo postaja lahko obratovala. Z realizacijo po načrtih Emonice bi se sprostilo samo 70.000 kvadratnih metrov zazidljivih zemljišč, s poglobitvijo tirov pa bi se jih sprostilo 470.000 kvadratnih metrov. To je bistvena razlika in tu je tisti najbolj dragoceni prostor v državi, kjer bi Ljubljana lahko razvila svoj značaj sodobne prestolnice, Slovenija pa dobila projekt, ki bi bil v naslednjih desetletjih vir njenega razvoja, saj je tako velik, da se dotika vseh segmentov njenega gospodarstva od gradbene in predelovalne industrije do bančništva.

Mesto in država morata imeti vodilno vlogo v takem javno-zasebnem partnerstvu, tuji strateški partner bi tako lahko dobil celo večji del projekta, kot ga ima sedaj, pa bi bil še vedno samo eden od deležnikov brez prevladujočega vpliva. Tako organiziran projekt bi omogočil, da se Ljubljana ne bi več razvijala eksplozivno navzven, z naraščajočimi problemi dnevnih migracij avtomobilskega prometa, temveč zgostila kvalitativno navznoter.

Sprašuješ se, kako demokratizirati odločitve, ki proizvajajo urbani prostor. "Demokratizirati" so poskušali Jugoslavijo, pa je neslavno propadla. Odločitve so demokratične ali pa niso. Če so javni natečaji in javne razgrnitve izpeljani odprto, ima javnost vpogled in tudi mnenja so potem drugačna. Ne strinjam se, da se urbanist lahko prelevi v nekakšnega posrednika. Bomo poleg borznih in nepremičninskih zdaj dobili še urbanistične posrednike? Ni res, da vpliv javnosti pri urejanju prostora pojema. Saj se tam, kjer ni bilo dovolj posluha za javni interes, običajno organizirajo civilne iniciative, ki so nekakšna vest družbe.

Če ima civilna družba dovolj posluha, da prisluhne strokovnim rešitvam, in avtonomna stroka dovolj poguma, da te rešitve posreduje, se javni interes lahko obrani in ohrani. Urbano spet lahko postane kvaliteta, samo če so arhitekturne rešitve tako kakovostne, da prerastejo v vrednote, ki jih sprejmejo tudi naslednje generacije. Blok v Trnovem, ki uniči merilo kraja in intimnost vrtov med vilami, zasenči vaški trg v Krakovem, ni kvaliteta, temveč napaka, navkljub nenehnemu oglaševanju v medijih. V arhitekturi ne gre za oglaševanje po koncu, temveč za uglaševanje v izhodišču.

Še večja anomalija ljubljanskega urbanizma pa je blok na grajskem griču, spomeniku naravne in kulturne dediščine. Novih blokov ne moremo graditi na mestih, ki so bila prej rezervirana za šole in vrtce (Brilejeva). Brez popravka teh napak in če ne bomo preprečili, da bi se taki ekscesi ponavljali, ne bo nove urbane demokracije in "urbanistične pomladi". V arhitekturi ni pometanja pod preprogo. Samo če uskladimo interese med javnim, zasebnim in strokovnim, odpremo možnosti prostora in podpremo zmožnosti ljudi, bo urbano spet ubrano.

Lep dan,