Tudi Pavle Kozjek, ki se je z njima srečal na večih tekmah lednega plezanja, je mnenja, da sta fanta talenta in to ne samo v lednem plezanju. Po njegovem je bila njuna odločitev, da se prebijeta v svetovni vrh, prav v lednem plezanju, pravilna. To je dokazal Matevž, ki se je pred dobrim tednom v Švici v Saas Feeju okitil z naslovom svetovnega prvaka v hitrostnem lednem plezanju.

Pisati samo o enem od bratov bi bilo nepošteno, saj nekateri mislijo, da sta kot rit in srajca. Matevž bi na to odgovoril, bolj kot roka in cepin. 18-letnika živita pri starših na Bledu, večino časa pa preživita seveda v gorah. Starejši Matevž, ki je na svet privekal tri minute pred "Jerryjem", na prehojeno plezalno pot gleda kar z nekakšne distance. S šestimi leti sta začela plezati pri Anžetu Šancu in kmalu ju je peljal tudi v skale. Ves čas ju je vleklo naprej. Šele 10 let sta bila stara, ko sta se preizkusila v plezanju po zaledenelih slapovih z doma narejenimi cepini, ki jima jih je naredil Pavel Skumavec.

Minilo je kakšno leto in že sta se prijavila na slovenski mladinski pokal v lednem plezanju. S šestnajstimi pa sta začela tekmovati v svetovnem pokalu. Letos, ko sta dosegla večje uspehe, se je Matevž včasih vprašal, le kaj si starejši plezalci mislijo o njem, kaj dosti pa se s tem ni obremenjeval. Pravi, da mu ne bi uspelo brez brata, prav on je tisti, ki mu daje moč, ko ima že vsega dovolj. Ko je na odločilni tekmi zasedel šesto mesto in videl, da je to dovolj za zmago v svetovnem pokalu, se je uspeha veselil skupaj z bratom. Prvo mesto je bilo vseeno malo grenko, saj je njegov mlajši brat imel smolo že v kvalifikacijah, ko mu je zdrsnilo na krhkem ledu. Vendar bratu ni bil nevoščljiv. V nekem obdobju sta se veliko primerjala, sedaj pa si bolj pomagata.

Poleg "plezarije" je potrebno končati šolo, pravi Matevž Vukotič, ki obiskuje srednjo gozdarsko šolo v Postojni. Z bratom že kujeta nove načrte, čeprav šolanja še nista zaključila. Razmišljata o alpinističnih odpravah, športnem plezanju in padalstvu. Jernej Vukotič si želi preplezati steno El Capitan v Ameriki. Človek v njuni družbi dobi občutek, da sta neustrašna. S strahom sta opravila že v otroštvu.

Pred dvema letoma sta se od pretiranega plezanja fizično popolnoma izčrpala. Na vprašanje, kako ju ločijo, Matevž pove, da po vzgibih na eni roki. Tisti, ki jih naredi več, je Jernej.

Ko beseda nanese na njuno prvo "hribovsko" smer, se vsi, ki zgodbo poznajo, le nasmejijo. Matevž in Jernej sta v mladostni zagnanosti poskušala preplezati steno Aniće kuk v Velebitu. Pripravila sta se "zelo" dobro, kakšen izkušen alpinist bi pomislil, da gresta v steno za teden dni. V velikanskem nahrbtniku sta namreč imela 5 litrov pijače, nešteto čokoladic in sendvičev ter seveda preveč plezalne opreme. Plezala sta dosti časa, kakšnih 10 ur. Smer sta jemala kot kratko športno, jedla na vsakem drugem "štantu", plezala sta po polžje, pa še najtežji raztežaj sta ponovila, da bi se jima smer le priznala.