Varstvo in urejanje krajine sta bila predmet njegovega magistrskega študija, in tudi v svojem aktualnem raziskovalnem delu se še vedno posveča načrtovanju podeželskega, zunajmestnega prostora, ki je po njegovem mnenju resnično ogledalo prostorske kulture naroda. "Desetletja smo porabili za opozorila, da je s slovenskim urbanizmom nekaj hudo narobe, a na ključnih pozicijah v družbi ni bilo prave politične volje, da bi preprečili kaotično pozidavo podeželja in obrobja mest. Ukinitev urbanističnih zavodov v osemdesetih, ki so imeli vlogo strokovnega skrbnika javnega interesa, je še pospešila nekontrolirano urbanizacijo. Žal še vedno ni prave volje za ponovno vzpostavitev urbanističnih služb, ki so po svojem osnovnem značaju dirigenti pri usklajevanju interesov in posegov v prostor. Takšna laissez faire situacija pa očitno ustreza vsem - lokalnim oblastem, investitorjem, tudi stroki, kajti karte so razdeljene in posel teče, posledica vsega tega pa je urbani kaos." Gabrijelčič je prepričan, da so arhitekti zavezani služiti javnemu interesu. In to je morda tudi razlog, zakaj je posvetil večino svoje ustvarjalne energije mostovom, ki so predvsem v službi vseh, torej najširše javnosti.

"Pri gradnji mostov smo arhitekti sestavni del večjih načrtovalskih timov! Arhitekt je tisti, ki prepozna smiselnost takšne ali drugačne konstrukcije v prostoru glede na njene okoljske in estetske učinke. Funkcionalno arhitekturno konstrukcijo nadgradi in oblikuje tako, da postanejo njeni elementi prepoznavni in poudari njen značaj." Pri načrtovanju mostov je v gradbenih timih sodeloval z vrsto gradbenih inženirjev. Največ mostov je ustvaril v tandemu z Vukašinom Ačanskim in Viktorjem Markljem, pa več mostov s Petrom Korenom, Gregorjem Grudnom in Ljubom Korparjem, pri Brvi na Ptuju pa je sodeloval z Marjanom Pipenbaherjem. Za brv sta leta 1999 v Londonu prejela evropsko nagrado CECM. Prva pomembna nagrada pa je bil nagrada Prešernovega sklada leta 1988 za dva mostova - most na Kodeljevem in Fužinski most v Ljubljani. Stari fužinski most je bilo treba porušiti zaradi potrebe po novih komunalnih vodih. Razmislek je šel v smeri ohranitve ikonografije nekaterih značilnih elementov starega mostu, kot so ograje in kapelica. Na novi širok most so postavili dve liniji svetilk, ki upočasnjujejo hitrost avtomobilov, zato je most postal sprehajališče nad reko in arhitektura z vsemi elementi, kot so balkoni, klopi, kapelica, poti. "Zame je bila največja nagrada, da so ga ljudje prepoznali kot svoj prostor in ga začeli uporabljati na način, kot je bil predviden. Tako je most, narejen takorekoč 'po knjigi' in črpajoč iz zgodovinskega spomina, postal del življenja. Najprej je bil sicer mišljen le kot komunalni objekt, postal pa je generator urbanega razvoja." Naredili so ga z večjo ambicijo in tako je vplival na kasnejšo prenovo Fužinskega gradu, v bližini pa so se odprle tudi nove gostilne. Z mostom so sprožili nadaljnji razvoj celotnega območja in mu dali nove vsebine.

Kodeljevo

Ob mostu na Kodeljevem se sprožijo aluzije na Plečnikovo arhitekturo, ki je postala aktualna prav v času postmodernizma. "Postmoderna vrne interes za javni prostor in mostovi so reki iztrgani javni prostori. Območje Litijske in Poljanske ceste je bilo izrazito degradirano ljubljansko predmestje. Z novim mostom in oblikovanjem cestnega prostora smo želeli dodati pridih mestnega bulvarja in po Plečnikovem principu z nizom svetilk in ograj smo cesti vdihnili tretjo dimenzijo. Most je bila mišljen kot začasna ureditev, ki se bo kasneje umaknila kvalitetnejši pozidavi vzdolž ceste." A začasna rešitev je postala pomembna mestna arhitektura ter posrečen urbanistični poseg, ki je prejel najvišje državno priznanje.

"Iskali smo rešitve na način elementarne otroške igre. Sestavili smo prostorsko kompozicijo, ki deluje kot niz prostorskih sekvenc: ko se ena konča, smo naredili kontrapunkt in oblikovali novo, drugačno." Gabrijelčič pravi, da je most postavljen v neugodno pozicijo križišča treh cest in hkrati visoko nad parkom. Da ne bi bilo treba posekati vseh dreves, je ob reki med parkom in cesto oblikoval novo, dva metra nad terenom dvignjeno ploščad, skozi katero rastejo drevesa, med njimi pa se vije kolesarska steza. Park, promenada in cesta so se zlili v celoto in delujejo kot parkovna površina. "Zapletena pa je bila tudi sama konstrukcija mostu. Želeli smo ohraniti veliko okno v rečnem prostoru, zato ima most ločno obliko, in ker leži nizko nad reko, je bila za dosego tega cilja potrebna inovativna inženirska rešitev."

Na razstavi Gabrijelčičevih mostov v Cankarjev domu v Ljubljani, ki se je iztekla ob koncu februarja, je bilo nakazano izhodišče vsakokratnega mostu, njegova lokacija in problemi, ki izhajajo iz nje. "Arhitekt/načrtovalec se mora problema najprej lotiti kot intelektualec in izhajati iz splošnih človeških vrednot, kasneje pa se osredotočiti na svojo nalogo s specialističnega zornega kota v skladu s pravili stroke in umetnosti. Ne sme se obremenjevati s tabuji in predsodki, kaj se sme in kaj ne, k problemu mora pristopiti neobremenjen - le tako lahko najde pravo rešitev."

Harfa na obvoznici

Most "harfa" na ljubljanski obvoznici je eden izmed primerov, kako rešiti problem, ne da bi predsodki predstavljali oviro. Če bi se odločili za klasično premostitev s tri metre visoko gredo, bi prekinili pešpot ob reki. Gabrijelčič je razmišljal kot urbanist in imel v mislih uresničitev želje, da se Ljubljana ob Ljubljanici oblikuje kot linearni park ob reki, ki bi ponujal prehod iz mesta vzdolž reke v zeleno mestno zaledje. "V prvem planu ni bila oblika, ampak skrb, kako omogočiti to prehodnost. Z debelino mostu bi prekinili pot ob reki; to bi bila velika škoda. Najprej smo iskali rešitve z več stebri, pa zaradi vodarskih pogojev ni šlo. Ponujala se je rešitev z zavešeno konstrukcijo, vendar tudi most z enim sredinskim ali dvema robnima stebroma ni dal pravega odgovora. Poskusili smo še s tremi stebri. Nenavadna zamisel, a se je izkazalo, da je bila prav ta ustrezna. Z zavešenim mostom smo zmanjšali debelino mostne plošče na vsega 40 centimetrov in odprli prostor ob reki." Obstajajo kritiki "harfe", ki menijo, da zavešena konstrukcija na tako kratki razdalji nima smisla, a kot pravi Gabrijelčič, v tem primeru ni šlo za tekmo razponov, ampak je bilo vprašanje, kako stanjšati konstrukcijo plošče mostu!

Podoben primer je bil Puhov most na Ptuju, ki je postavljen nizko nad reko. Tudi samo nabrežje Drave je nizko in če bi šli v višino, bi morali levo in desno postaviti visoke nasipe in mestu vzeti pogled na reko. Hkrati je bilo treba ohraniti plovnost reke ter višino podmostja in večje razpone.

"Želeli smo čim manj podpor in zelo tanko ploščo, poleg tega ni bilo mogoče uporabiti klasične zavešene konstrukcije, ker bi tudi s tem posegli v vidni prostor mestne vedute in Ptujskega gradu. Odločili smo se za prenapet most, z debelimi žicami, ki potekajo izven betonske plošče in samo spominjajo na zavešene mostove. Te nizke harfe, ki smo jih izbrali za konstrukcijo mostu, stiskajo most proti stebrom in tako omogočajo velike razpone na tanki mostni konstrukciji."

Beograd

Zadnja velika zmaga tandema Gabrijelčič-Markelj je prva nagrada na mednarodnem natečaju za most čez Donavo v Beogradu. Gabrijelčič pravi, da bo kilometer dolg most z osrednjim 250 metrov visokim stebrom kolosalna zgradba, ki bo postala nova beograjska ikona. Mestne oblasti so se zavestno odločile za inženirski in oblikovalski presežek, zavedajo se, da je obdobje brez tovrstnih presežkov v urbanem prostoru izrazno nemo.

Torej, vsak most ima svojo zgodbo in svojo podobo; tudi rešitev mostnega loka nad kanjonom Kokre v Kranju, pa brv čez Savo v Radovljici in v Podpeči, viadukt Peteljinek in most nad avtocesto v Kozini, most čez Krko v Novem mestu… in tako naprej vsi Gabrijelčičevi mostovi. Vsak izmed njih je rešitev svojega problema, njegova večplastnost pa daje pogoje, da se zraste z okoljem in tvori nove zgodbe.