Polifonija mozaične raznolikosti

 Odgovarja in razpira vprašanja. Sama sebi in svojim bralcem zastavlja nova, nikdar slišana, nezaslišana in marsikdaj preslišana, že odprta in še zastrta vprašanja. Sprašuje. Času in svetu drži zrcalo, vrača vprašanje. Postaja in je sama vprašanje.

… in čemu pesniki…

Doslej je izšlo več kot šestdeset novih pesniških zbirk z letnico 2007; nekaj knjig in knjižic je še v tisku, tako da bo, kot razkrije podrobnejše iskanje po sistemu COBISS, končno število izdaj v letu 2007 obsegalo okoli osemdeset, morda devetdeset del. Večina pesniških novosti je izšla v samozaložbah in pri manjših ali majhnih založbah. Medtem ko velike založbe novi izvirni slovenski poeziji in še posebno mladim, neznanim pesnikom brez knjižnih objav posvečajo malo (morda premalo?) pozornosti, na tem področju za spodbujanje ustvarjalnosti najbolj skrbi Literarno-umetniško društvo Literatura. Izdalo je namreč kar šest samostojnih zbirk, med katerimi so trije prvenci. Sledijo Cankarjeva založba z izdajo knjižice preprostih ljubezenskih pesmi, "pesmi o dvojini", Ne bodi kot drugi Ferija Lainščka, ene izmed prodajnih uspešnic leta, in štirimi napovedanimi novostmi v zbirki Poezija - vendar sta do zdaj izšla šele dva naslova - ter ljubljanska Študentska založba s svojo zbirko Beletrina in mariborska Študentska založba Litera, obe sta izdali po tri nove zbirke. Izšlo je tudi nekaj predstavitvenih in reprezentativnih izborov iz celotnega pesniškega ustvarjanja sodobnih in priznanih avtorjev: pri Mladinski knjigi Milana Dekleve (Sledi božjih sapic), Andreja Brvarja (Retrospektiva), obe v zbirki Knjižnica Kondor, in Andreja Medveda (Svetloba, v labirintu), pri Društvu Apokalipsa, s prevodom v hrvaščino, pa Matjaža Kocbeka (Tilt). Kot enega izmed pomembnih dogodkov, nemara celo vrhuncev leta 2007, velja omeniti in izpostaviti izid Zbranih pesmi Gregorja Strniše pri Beletrini.

Širši odmev pesniškemu snovanju, sicer bolj ali manj odmaknjenemu od oči javnosti, podarjajo vsakoletne podelitve nagrad. Veronikino nagrado Mestne občine Celje sta si lani razdelili dve zbirki, ki sta izšli že v letu 2006: Ujedanke Toneta Pavčka in Vsakdanji pogovori Taje Kramberger. Društvo slovenskih pisateljev je zbirki Sinji stolp Tomaža Šalamuna podelilo Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let, Primož Čučnik pa je za zbirko Delo in dom prejel nagrado Prešernovega sklada za leto 2008.

Lansko slovensko pesniško produkcijo zaznamujejo in opredeljujejo, kot že vrsto let, raznorodnost ustvarjalnih pristopov, različnost poetik in živopisna, tako formalna kot motivno-tematska, vsebinska raznovrstnost. Razpon raznolikosti sega od ene najmanjših, pri nas že zelo razširjenih in uveljavljenih drobcenih pesemskih oblik, japonskega haikuja, do daljših, obsežnejših pesmi, že pravih pesnitev, in pesmi v prozi; od prostega, nerimanega, ritmiziranega verza, zdaj svobodno valujočega, prelivajočega se, drugič spet v sebi zlomljenega, prek verza, ki se približuje tradicionalnim oblikam, kakršna je sonet, a se le redko ujame v rimo, do strogega, v klasično metrično shemo z rimo ali asonanco vpetega verza; obsega tako osebnoizpovedne, v tihi lirizem potopljene pesmi kot ekspresivne, sunkovite pesniške izbruhe, tako nežne in zabrisane, mimobežne impresije kot epsko uglašeno pesnjenje, tako razmišljujočo, miselno, včasih že kar filozofsko liriko, ki si načelno zastavlja temeljna, občečloveška vprašanja, kot pesništvo umerjene, mirne človekove končne in smrtne časne izpostavljenosti (v) svetu, intimistično in družbenokritično, ljubezensko, otroško igrivo in zrelostno resno poezijo.

Obenem v pestrem pesniškem dogajanju lanskega leta pozvanja in zveni generacijsko večglasje: glasovom uglednih, cenjenih in že kanoničnih, že "klasičnih" mojstrov vezane besede, Milana Jesiha in Josipa Ostija, Šalamuna in Medveda (izdal je kar tri nove knjižice pesmi), in vztrajno uveljavljajočih se pesnikov in pesnic mlajše in srednje generacije, Jane Putrle Srdić in Kristine Hočevar, Čučnika in Vinka Möderndorferja, se pridružujejo in jim odzvanjajo novi, še iščoči, a prepričljivi glasovi avtorjev, ki so prvikrat stopili na literarno prizorišče s knjižno objavo - Gašperja Bivška in Ane Pepelnik, Jana Šmarčana in Karla Hmeljaka. Vendar je v tej polifoniji razsrediščene, celo brezsrediščne, mozaične raznolikosti mogoče začrtati in izrisati nekaj vzporednic in dotikalnic, nekaj presečnic in skupnih stečišč.

… v pokrajinah prostora, v naravi in v mestu…

Izrazita, izrecna topološka umeščenost, upesnjevanje skritih silnic in neprikrite lepote narave ali hitrega in dušečega vrveža mesta, lenobne lagodnosti podeželja ali izpraznjenega dolgočasja predmestja, je ena osrednjih značilnosti poezije v lanskem letu. Cikli pesmi Bivškove prve zbirke Skorjevec, v prostem, občasno rimanem, ritmično razgibanem verzu, ki spominja na pesništvo Daneta Zajca, s slikovito in silovito, samoniklo metaforiko, priklicujejo temačno, zemeljsko težko atmosfero starodavnega krutega in krvavega obreda in zaklinjajo sveto moč narave, njeno silnost kot skrivnostno božanstvo. Drugačna je Ostijeva zbirka haikujev Tomajski vrt, polna ranljive miline, sinestetičnih, preprostih podob, v njej se sprepletata odrasla zrelost, prekaljena v dogajanju zgodovine, in otroško čudenje spričo čudeža narave, vesoljne povezanosti in kroženja vsega.

Izkustvo velikega mesta, njegove nočne, senčne strani, in majhnega posameznika v njem upoveduje zbirka "urbanih balad" Sence in sinkope Boruta Gombača; sestavljajo jo večinoma diptihi, vsaka "stranica" vsebuje tri rimane štirivrstičnice, pri čemer se zadnja kitica ponovi kot refren, zabrisane lirične slike, ki pojejo o osamljenosti in odtujenosti, o praznini in o drobnih trenutkih svetlobe v mestu. Že naslov zbirke oziroma kar enovite, večdelne pesnitve Krištofa Dovjaka Prometej na plakatu daje slutiti dvojno gibanje remitologizacije urbane, potrošniške in površne, revne sodobnosti in demitologizacije mita v žarki luči neonske svetlobe, gibanje, ki se steka v neizprosno kritiko in izteče v slutnjo drugega, drugačnega. Čeprav Čučnikovo nagrajeno zbirko Delo in dom obeležuje labirintska struktura, oblikovna in vsebinska raznoterost (in je knjižica zato kot taka pravzaprav podoba celoletne pesniške ustvarjalnosti v malem), in čeprav zajema motiviko in podobje iz mnogoterih virov, tudi naše prestolnice, je prav v njeni fragmentarnosti, v njeni nezaključenosti in odprtosti mogoče prepoznati odmev občutja in doživljanja, dotika mesta, dotika negotovosti v begotnem šumenju mesta, dotika plemenite in svetle samote v mimobežnem srečevanju ljudi, v srečevanju in stikanju znanega in neznanega, v tkanju prehodov, pasaž med njima.

... v bližini in v daljavi, z drugim in k Drugemu…

Največ, torej kar večina zbirk in pesnikov se posveča ljubezni in jo pesni in opeva v vseh njenih oblikah in uobličenjih, v sladkem pričakovanju ali grenkem razočaranju, izpolnitvi in zavrnitvi, srečnem ujetju dveh v eno ali počasnem, utrujajočem razpadu, v njeni grobi mesenosti in duhovnih višavah, ljubezni kot najsilnejše vezi, ki v medsebojni prepletenosti bližine in daljave edina prepenja brezno med drugim in drugim, med mano in tabo, in lahko seže onkraj sveta in čezenj, k Drugemu. Medtem ko v samozaložniških objavah prevladujejo lirični opisi preproste, neproblematične ljubezni dveh in njene moči, obravnavane bolj ali manj naivno, idilično in idealizirano, Miriam Drev v zbirki Rojstva odstira razsežnosti in čudež rojstva, zaupanega ženski, rastočega iz skrivnosti srečanja, najintimnejšega zbližanja dveh, in trgajočega odraščanja, množine rojstev in tisočerih odraščanj, odstira razsežnosti in čudež življenja. V prostem verzu, brez ločil, brez velikih začetnic zapisane, a sonetni formi približujoče se pesmi Möderndorferjeve zbirke Razhajanja pretresljivo, polne trpkosti spominjanja in poslavljanja, upesnjujejo kratkotrajnost in minljivost ljubezenske združitve, trenutnost stika dveh teles, dotika, ki kot začetek v sebi že nosi konec, že naznanja slovo in zavest o nepresegljivi, nepremagljivi samoti; zbirko, kot nekakšen protipol pesmim o razhajanju, sklepa cikel sonetov o gledališču: nemara prav gledališču, kljub njegovi zaznamovanosti z zgodovino in časom in prav zaradi nje, kot umetnosti uspeva premagovati urok slovesa. Tudi subtilne pesemske slike izginevanja in padanja, v vezani besedi in v prozi, v zbirki Jane Putrle Srdić Lahko se zgodi karkoli izrisujejo konture samote, osamljenosti ob slovesu in po poslovitvi v razmerah in razmerjih današnjega urbanega sveta.

Šmarčanov prvenec z naslovom Njej vsebuje pesmi in pesmi v prozi, razsežjem ljubezni se približa per negationem, pesni njene robove, kjer se sprevrže v svoje nasprotje in postane želja po krvoločnem maščevanju, po prizadejanju bolečine, torej mejna občutja, mejne situacije, psihopatologijo, pedofilijo, sadizem in prešuštništvo, ki izhajajo iz groze osame, iz izpraznjenosti in praznine v dvojstvu. Z druge strani povsem drugače o čustvu in robovih ljubezni poje druga zbirka Kristine Hočevar, Fizični rob, poje o robovih telesa v intimnosti odnosa, o bridkih robovih, ki zamejujejo dvoje bitij in preprečujejo njuno zlitje v eno, robovih, ki režejo in ki drugega razgrnejo kot protipol, kot tujega.

Izkustvu drugega kot drugačnega, v ljubezenskem razmerju in tudi onkraj njega, izkustvu, ki odpira prostor vmesnosti, v katerem se do nerazločljivosti spletata in spajata znano in neznano, bližnje in daljnje, lastno in tuje, in v katerega se vrivajo plasti za plastmi besed in preprečujejo, da bi drugega v resnici kadar koli zmogli doseči, se ga resnično dotakniti, dajeta spregovoriti, priti do besede, vsaka s svoje strani, Medvedova knjižica Medprostor in zbirka Andreja Hočevarja Pesmi o koscih in podobnostih. O tem izkustvu zapoje tudi David Šušel v zbirki, izdani v samozaložbi, Veter v sunkih.

Pomemben del lanske pesniške bere raste iz dojemanja druge in drugačne narave ljubezni, iz njenega presežnostnega hrepenenja, stremljenja po transcendiranju vsega zgolj svetnega, ljubezni, v kateri in s katero se bližnji in daljni spremenijo, postanejo Bližnji in Daljni, in drugi postane popolnoma, absolutno drugi, Drugi, in ljubezensko pesništvo religiozna lirika. Za tovrstno pesniško ustvarjanje, sicer tradicionalnejše, skrbi predvsem Slomškova založba, pri njej so izšle kar tri zbirke: Zamenjave Tineta Mlinariča, Prameni svetlobe Mirka Pihlerja in Za besedo te prosim Anice Horvat. Poseben spoj in prelivanje erotične in religiozne poezije predstavlja zbirka Ane Rostohar Ljubezen, ki se je želela spoznati.

... v igri podob, v skrivnostni igri besed…

Marsikatero lani izdano zbirko opredeljujeta iskriva igrivost in lahkotno poigravanje, preigravanje vsebin in oblik, ki se raztezata od jedke in pikre ironije do prefinjenega, prizanesljivo neprizanesljivega humorja, od podob igre do igre podob, od besednih iger do igre besed. Zbirka pesmi kvantnic in kvantačk Vide Mokrin - Pauer Upoštevaj kvante! izhaja iz "vsepovezujoče vesoljnosti" (kot pravi pesnica sama na zavihku knjige), v kateri se kvanti in kvante med seboj izmenjujejo in, celo več, sovpadajo in v kateri se meje med otroškim in odraslim zabrisujejo, iz nje veje igriva ironična, kritična distanca do sodobnosti. Kritična drža in zadržanost je značilna tudi za prvenec Nugae Mihe Pintariča, zbirko širokega zamaha in erudicije, zbirko šaljivih, duhovitih domislekov in domislic, besednih igrarij in zabavnih preobratov, stilističnih in formalnih iger, rimarij in burkaških komentarjev, ki jim, na drugi strani, sarkastično spodjedeni, odgovarjajo resneje ubrani, elegični toni, zbirko karnevalskega združevanja na videz nezdružljivega. Jesihove pesmi, v rimanem verzu, klasično strogo, a ne togo metrično urejene, v knjigi Tako rekoč, presvetljene z lucidnim humorjem, priklicujejo podobe in slike, same priklicane iz podob in slik spomina, iztrgane begotnosti minevanja in izginjanja, "izblinjanja", iztrgane pozabi. Podobe same postajajo, v igri videzov in resničnosti, sogovornice, vzgibane iz pomnjenja, postajajo gibljive, so gibanje samo: v prihajanju in odhajanju prehajanje, prelivanje podob.

Kot igra besed, kot igra jezika je poezija sama sebi skrivnost, je sama sebi svoje vprašanje. Spraševanje o pesniškem jeziku, o pesnjenju samem je zadnja izmed značilnosti lanske pesniške produkcije, ki bi jo rad izpostavil v tem fragmentarnem orisu. Vprašanje o skrivnostnem dogodku jezika, dogodku pesmi, dogodku besede, njihovem dogajanju, prihaja do besede v mnogih pesmih, pri mnogih pesnikih, najizraziteje nemara pri Primožu Čučniku in Ani Pepelnik; v to razsežnost napotuje že sam naslov njene prve zbirke, Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo. Šalamunova zbirka Sinji stolp - in na Šalamunovi, čeprav blasfemični sledi tudi Karlo Hmeljak s prvencem Dve leti pod ničlo - pušča temu vprašanju vznikniti s samim pesniškim postopkom, ki, vtem ko dopušča mnogoplastno prekrivanje pomenov v pesmi, njihovo sedimentiranje, kopičenje in sesipanje vase, odplavljanje in drsenje, gibanje in gibljivost smisla v plimi in oseki, v valovanju jezika, pusti biti skrivnostni igri besed to, kar je: igra.

… v tem revnem času?

Veliki nemški pesnik Friedrich Hölderlin v elegični pesnitvi Kruh in vino, v prevodu Nika Grafenauerja, sprašujoč zapoje: "… in čemu pesniki v tem revnem času?" Vprašanje je in mora ostati kot zavezujoče vprašanje, naslovljeno na sleherno pesnjenje, zastavljeno vsakemu pesniku, v svoji vprašljivosti odprto. Še in tudi danes.

Pesnjenje je odgovornost. Odgovor je pesem. Pesem je vprašanje. Vprašanje (v) razprostranjenosti sveta, (v) odprtosti časa.